Jedro

V primeru iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne gre za zakonske zamudne obresti v smislu plačila za uporabo tujega kapitala, temveč za odškodnino. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti toženca, ko je ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Določeni so tako pogoji oziroma temelj za plačilo odškodnine, kot tudi njena višina. Torej višina obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Iz navedenih razlogov višine odškodnine z 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni mogoče omejevati z višino glavnice, kot je bilo v 376. členu OZ določeno za zakonske zamudne obresti. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da se 376. člen OZ uporablja tudi, ko gre za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, je dejansko stanje v zvezi z obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in posledično zakonskih zamudnih obresti od te odškodnine ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo 13.077,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odpravilo je odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2015 in št. ... z dne 7. 7. 2015 v 2. odstavku izreka ter zadevo v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od skupnega zneska odškodnine 15.590,88 EUR, od 11. 7. 2015 dalje do plačila, vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (II. točka izreka). Tožencu je naložilo izdajo odločbe o pripadajočih zakonskih zamudnih obrestih (III. točka izreka) in plačilo 412,13 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je izračun obresti napačen, saj ni v skladu s pravnomočno sodbo opr. št. V Ps 2761/2013 z dne 28. 1. 2015, ki nalaga tožencu le obračun obresti, glede začetka in konca teka obresti pa je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče je že pravnomočno odločilo, od kdaj do kdaj je treba obračunati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, poleg tega pa tudi od katerih zneskov, zato je bilo potrebno obresti le še obračunati, ne pa njihovega teka omejevati po 376. členu OZ. Ker odločitev sodišča prve stopnje posega v pravnomočno razsojeno stvar, je podana kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prisojena odškodnina po sodbi znaša pravilno 21.293,47 EUR, ne pa 15.590,88 EUR. Napačno so obračunane tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine, saj namesto 6.204,17 EUR znašajo 11.233,97 EUR. Višina priznane starostne pokojnine in razlike med dodatkom k pokojnini in pokojnino ni sporna. Do razlike pri obračunu je prišlo, ker je toženec, sodišče pa je temu sledilo, ustavil tek obresti, ko so dosegle glavnico. Sporna je uporaba 376. člena OZ, torej ali se pri obračunu upoštevajo določbe o omejitvi teka obresti, ko dosežejo glavnico. Stališče sodišča prve stopnje, da obresti, ki so v času do uveljavitve OZ-A, dosegle glavnico, prenehajo teči, tiste, ki je do tedaj niso dosegle, pa tečejo neomejeno naprej do 20. 8. 2009, je napačno. Ustavno sodišče je v odločbi Up 227/05-19 z dne 24. 5. 2007 zavzelo stališče, da se pravnomočnost glede dela izreka, ki dolžnika zavezuje k plačilu zakonskih zamudnih obresti, razteza zgolj po temelju, samo za primere, kjer je plačilo zamudnih obresti prisojeno od določenega dneva dalje do plačila, ne pa do točno določenega datuma 20. 8. 2009, ker v teh primerih trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan in je zato na izvršilnem sodišču, da ga izračuna. Ker je trenutek plačila v skladu z izrekom sodbe v III. in IV. točki točno opredeljen z 20. 8. 2009, je pravnomočno odločeno tako po temelju kot po višini. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka, saj bi mu sodišče moralo priznati tudi stroške upravnega postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Predmet sodne presoje in dejanske okoliščine obravnavanega primera

5. V tem socialnem sporu, ko se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 7. 7. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 11. 2015 o obračunu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od te odškodnine, je sporno, ali se pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti upošteva v spornem obdobju veljavna omejitev teka zakonskih zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico.

6. Pravno relevantna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki niso sporna, so naslednja: - Tožniku je bila z odločbo z dne 22. 5. 2000 priznana pravica do dodatka k pokojnini, ki jo je prejemal iz Republike Srbije od 19. 2. 2000 dalje.

- S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2938/2008 z dne 24. 3. 2009 sta bili odpravljeni zavrnilni odločbi toženca in tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2000 dalje.

- Z odločbo z dne 28. 5. 2009 je bila starostna pokojnina tožniku odmerjena v višini 430,86 EUR od 1. 1. 2000 dalje in odločeno, da se mu s tem dnem preneha izplačevati dodatek k pokojnini. Odločba je bila realizirana 20. 8. 2009 z izplačilom pripadajočih starostnih pokojnin oziroma razlik med višino starostne pokojnine ter višino dodatka k tuji pokojnini.

- Z dokončno odločbo z dne 4. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 11. 2012 je bila tožniku priznana odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti v znesku 943,37 EUR in 638,55 EUR.

- S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 2716/2013 z dne 28. 1. 2015 sta bili med drugim odločbi z dne 4. 9. 2013 in 27. 11. 2012 odpravljeni in odločeno, da se tožniku za obdobje 1. 1. 2000 do 19. 2. 2000 izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 28. 5. 2009 do plačila 20. 8. 2009 (III. točka izreka). Izplača se mu odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska razlike med dodatkom k pokojnini in starostno pokojnino, priznano z odločbo z dne 28. 5. 2009 do plačila 20. 8. 2009 (IV. točka izreka). Razsojeno je še bilo, da je tožnik upravičen do povračila zakonskih zamudnih obresti od skupnega zneska priznane odškodnine (V. točka izreka). Tožencu je bila odrejena izdaja odločbe o obračunu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in zakonskih zamudnih obrestih od te odškodnine (VI. točka izreka).

- V predsodnem upravnem postopku je bilo na podlagi citirane sodbe odločeno, da se tožniku izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti v znesku 15.590,88 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 6.204,17 EUR. Toženec je odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti obračunal tako, da je obresti, ki so do 22. 5. 2007 dosegle glavnico, omejil z njeno višino.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). V 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

8. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki je začel veljati s 1. 1. 2002, je v 376. členu določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, med tem ko so po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami) zakonske zamudne obresti tekle neomejeno.(1) Gre za t. i. pravilo ne ultra alterum tantum, ki je od uveljavitve OZ veljal tudi za zakonske zamudne obresti. Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Pomeni, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, treba za čas po 1. 1. 2002 uporabljati pravilo iz 376. člena OZ, torej upoštevati, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), ki velja od 22. 5. 2007 dalje, je bil 376. člen OZ črtan, tako da zakonske zamudne obresti, ki do tega dne še niso dosegle glavnice, ponovno tečejo brez omejitve.(2)

9. Vendar v primeru iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne gre za zakonske zamudne obresti v smislu plačila za uporabo tujega kapitala, temveč za odškodnino, o čemer se je sodna praksa že izrekla.(3) Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti toženca, ko je ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Določeni so tako pogoji oziroma temelj za plačilo odškodnine, kot tudi njena višina. Torej višina obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Iz navedenih razlogov višine odškodnine z 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče omejevati z višino glavnice, kot je bilo v 376. členu OZ določeno za zakonske zamudne obresti.

10. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da se 376. člen OZ uporablja tudi, ko gre za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, je dejansko stanje v zvezi z obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je bila priznana s III. in IV. točko izreka citirane pravnomočne sodbe, in posledično zakonskih zamudnih obresti od te odškodnine, priznanih s V. točko izreka sodbe, ostalo povsem nerazčiščeno.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi iz navedenih razlogov ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo ugotoviti višino odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti brez omejitve višine iz 376. člena OZ, torej kot je bila priznana s III. in IV. točko izreka citirane pravnomočne sodbe, in višino zakonskih zamudnih obresti od te odškodnine, priznanih s V. točko izreka sodbe, in s tem v zvezi ponovno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb ter z jasnim, skladnim in razumljivim izrekom odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

(1) Omejitev je bila po ZOR določena le za pogodbene obresti.

(2) Dodan je bil 382. a člen OZ, po katerem pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

(3) Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 14/2012 in VIII Ips 194/2011.