Jedro

Določba drugega odstavka 202. e člena ZP-1 popolnoma jasna in razumljiva ter ne potrebuje nikakršne razlage oz. tolmačenja. Posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe je namreč popolnoma jasno in konkretno določena, zakonodajalec pa sodišču ne omogoča nobene možnosti tehtanja ali je preklic potreben ali ne. Preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč odločitev v zvezi z izvrševanjem prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, do katere pride, ko storilec ne izpolnjuje vseh obveznosti in pogojev po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki, ki uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka o prekršku, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) ter predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 29. 8. 2018 ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, preizkusna doba po tem sklepu pa je tekla od 4. 9. 2018 in se je iztekla 4. 7. 2020. Ker pa je storilec 23. 6. 2020 storil prekršek z motornim vozilom B kategorije, za katerega mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje Celje z dne 23. 6. 2020, ki je postal pravnomočen 2. 7. 2020, poleg globe izrečena stranska sankcija treh kazenskih točk, mu je sodišče prve stopnje preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Drugi odstavek 202. e člena ZP-1 namreč določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

5. Iz povzetega besedila drugega odstavka 202. e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, ki se ga v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 šteje za hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Tako sodišče v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ne more upoštevati okoliščin, v katerih je bil storjen hujši prekršek v času preizkusne dobe, niti posledic, ki jih bo za storilca imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki poudarjajo, da je bila storilcu določena dolga preizkusna doba v trajanju 22 mesecev (torej le za dva meseca krajša od najdaljše zakonsko dopustne preizkusne dobe); da je storilec v času preizkusne dobe vse do 23. 6. 2020 tj. 11 dni pred potekom preizkusne dobe izpolnjeval vse obveznosti in držal obljube državi, da ne bo storil nobenega prekrška; da je zadnji prekršek, zaradi katerega mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, storil 13. 5. 2018 in da torej v obdobju 25 mesecev in 10 dni ni storil nobenega prekrška; da je storilec zmotno mislil, da preizkusna doba teče že vse od prejema sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja; da mu je že izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja povzročil zadostno stopnjo samorefleksije, ki se je odrazila v tem, da je bil več kot 25 mesecev najbolj varen voznik v Sloveniji in je tudi vreden zaupanja kot udeleženec v cestnem prometu, njegov odnos do kršitev in načina vožnje pa je bistveno drugačen, to je izjemno samokritičen, kot tudi navedbe, da kršitev z dne 23. 6. 2020 ni bila takšne narave, da bi jo objektivno gledano bilo mogoče šteti kot prekršek, ki bi utegnil povzročiti hujše posledice, saj je šlo za vožnjo za zahodni celjski obvoznici med bencinskim servisom OMV in trgovino Hofer Babno, kjer je storilec prekoračil hitrost vožnje za 12 km/h, pri čemer pa ni ogrožal drugih udeležencev, saj na tem mestu ni nobenega pločnika, na drugi strani cesti pa je nasad dreves in železniška proga. Nadalje pa so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki izpostavljajo, da je storilec življenjsko, ekonomsko, socialno in eksistencialno popolnoma odvisen od veljavnega vozniškega dovoljenja, ker v okviru delovnega mesta voznik strojnik težke mehanizacije nujno potrebuje dovoljenje za vožnjo kombiniranega vozila, prav tako pa potrebuje osebno vozilo za prevoz na delo in iz dela ter za nudenje pomoči družini, nenazadnje pa bi zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ostal popolnoma brez vira dohodka zaradi izgube zaposlitve, kar bi bilo ob sedanji gospodarski situaciji praktično nemogoče nadomestiti. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj povzeto določbo drugega odstavka 202. e člena ZP-1 nima zakonske podlage, da bi ob upoštevanju izpostavljenih okoliščin spremenilo izpodbijano odločitev.

6. Izpodbijane odločitve pa ni mogoče spremeniti niti z iskanjem ustavno pravno skladne razlage predpisa, kot predlagajo zagovorniki. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč določba drugega odstavka 202. e člena ZP-1 popolnoma jasna in razumljiva ter ne potrebuje nikakršne razlage oz. tolmačenja. Posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe je namreč popolnoma jasno in konkretno določena, zakonodajalec pa sodišču ne omogoča nobene možnosti tehtanja ali je preklic potreben ali ne. Preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč odločitev v zvezi z izvrševanjem prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, do katere pride, ko storilec ne izpolnjuje vseh obveznosti in pogojev po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je preklic odložitve bistveno nesorazmerna sankcija. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je preklic glede na opisane konkretne okoliščine bistveno prestrog in nesorazmeren glede na zakonski namen. Upoštevati je potrebno, da je že sama odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodnost, ki se storilcu nudi kljub temu, da je s storitvijo prekrškov v cestnem prometu, za katere mu je bilo izrečeno skupno 18 ali več kazenskih točk, izkazal, da ni vreden zaupanja, ki ga morajo uživati vsi vozniki v cestnem prometu. Gre torej za vprašanje v zvezi z izvršitvijo ukrepa, ki je bil storilcu pravnomočno izrečen, ker kljub vsemu ni izpolnil vseh obveznosti in pogojev, kot se je pričakovalo od njega ob vložitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Okoliščina, da storilec vse od storitve prekrška, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk do 23. 6. 2020, to je v obdobju 25 mesecev ni storil nobenega prekrška, pravzaprav ne pomeni nič bistvenega v zvezi s samo odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se od vseh voznikov pričakuje, da dosledno upoštevajo cestnoprometne predpise in da torej ne izvršujejo prekrškov v cestnem prometu, od tistih, ki jim je odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa še bolj, ker lahko to ugodnost izgubijo že ob storitvi prekrška, za katerega jim je izrečena stranska sankcija 3 kazenskih točk. 7. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da dejansko obdobje preizkusne dobe, ki ne traja le v času med prejemom sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in iztekom določene dobe, pač pa vse od prejema sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Če namreč storilec v času pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja stori prekršek, za katerega so mu po izdaji sklepa o odložitvi do pravnomočnosti dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 šteje kot hujši prekršek, to nima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - v takem primeru pride do preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le, če je v tem času storilec storil prekršek, za katerega mu je izrečena stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 202. e člena ZP-1).

8. Kot rečeno pa se od vseh voznikov ves čas pričakuje vestno in dosledno upoštevanje cestnoprometnih predpisov in so neutemeljene pritožbene navedbe, da so storilci, ki jim je določena relativno dolga preizkusna doba dejansko v položaju, ko ta skupaj traja več kot je najdaljše zakonsko predvideno obdobje preizkusne dobe ter da bi ustavno skladna razlaga morala omejiti trajanje dejanske preizkusne dobe na največ 24 mesecev, to obdobje pa bi moralo obsegati čas med prejemom sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. vložitvijo predloga za odložitev izvršitve in potekom preizkusne dobe. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem zagovornikov, da je v opisanem primeru prišlo do kršitve storilčevih ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ko je kljub temu, da je od prejema sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja minilo že več kot 24 mesecev, v tem času pa ni storil nobenega prekrška, preklicana odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem zagovornikov, da se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje ustavno pravne razlage drugega odstavka 202. e člena ZP-1, tudi ni sledilo predlogu za prekinitev predmetnega postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti osmega odstavka 202. d člena ZP-1 in drugega odstavka 202. e člena ZP-1 pred Ustavnim sodiščem RS.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR po prvem odstavku 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sicer v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.