Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prosilec za državljanstvo RS, ki živi in dela v tujini, v Slovenijo pa prihaja le na dopust, dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 40/1 členu zakona.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnika živita in delata v tujini, v Nemčiji, da torej dejansko ne živita v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjujeta enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Navajata, da sta na začasnem delu v Nemčiji, kamor je tožnik odšel leta 1968. V Nemčiji sta se spoznala in leta 1976 sklenila zakonsko zvezo. V Sloveniji je tožnik kupil hišo, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Na tem naslovu ima prijavljeno stalno prebivališče tudi tožnica. Tožnika prihajata v I. dvakrat do trikrat na dopust, za stalno pa se nameravata preseliti v I. po upokojitvi. Dejansko torej tožnika živita v Sloveniji, odsotna sta le v času, ko sta na začasnem delu v Nemčiji. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka na poziv sodišča ni poslala upravnih spisov in odgovora na tožbo, zato je moralo sodišče odločati brez spisov.
Tožba ni utemeljena.
Čeprav sodišče ni imelo na razpolago upravnih spisov, ker jih tožena stranka kljub zahtevi sodišča ni predložila, je zakonitost izpodbijane odločbe lahko presodilo, ker dejansko stanje v obravnavani zadevi, glede na tožbene navedbe, ni sporno. Tožnika v tožbi sama navajata, da sta že vrsto let zaposlena v Nemčiji. V Slovenijo, v I. prihajata le na dopust. Navajata, da se bosta lahko za stalno preselila v I. šele po upokojitvi. Glede na to je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožnika dejansko ne živita v Sloveniji in zato ne izpolnjujeta enega izmed pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92). Za pravilno ugotovitev dejstva, kje prosilec za slovensko državljanstvo dejansko živi, je pomembno zlasti, kje pretežno izvršuje bistvene življenjske aktivnosti. Ob nespornem dejstvu, da sta tožnika ves čas od vložitve vloge za pridobitev slovenskega državljanstva zaposlena v Nemčiji, nedvomno bistvene življenjske aktivnosti v pretežni meri izvršujeta v Nemčiji in ne v Sloveniji, kamor prihajata le na dopust. Dejstvo, da imata tožnika v Sloveniji hišo ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari.
Ob dejanskem stanju, ki ga ugotavlja tožena stranka in ki ga tožnika v tožbi ne izpodbijata, sodišče zaključuje, da je bil v obravnavanem primeru 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije pravilno uporabljen, zato je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).