Jedro

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju. Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic, kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun.

Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se odločitev spremeni: - v II. točki izreka tako, da se ta točka glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79490/2010 z dne 10.6.2010 ostane v veljavi tudi za 49,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11,40 EUR od 16.7.2008 dalje in od zneska 37,87 od 13.8.2008 dalje, v presežku pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.“ - v III. točki izreka tako, da se ta točka glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te drugostopenjske sodbe dolžna tožeči stranki plačati 229,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 18,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je odločeno, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79490/2010 z dne 10.6.2010 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 691,96 EUR z obrestmi in glede 37,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi (I. točka izreka). V presežku (za 357,92 EUR glavnice z obrestmi ter 19,16 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi) pa je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 211,59 EUR (III. točka izreka).

Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti; zahteva povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 vsebuje tarifo in splošni del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Slednji vsebuje 11. člen, ki vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, torej ohranja realno vrednost tarife. Ta člen omogoča predvideno letno valorizacijo ali valorizacijo v daljšem obdobju. URSIL je odobril tarifo, vključno z 11. členom in celotnim normativnim delom. O veljavnosti pravilnika je odločalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da pravilnik v celoti velja, kar pomeni, da splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Brez normativnega dela tarifa sploh ne bi bila določna. Podoben sistem valorizacije tarife določa Zakon o sodnih taksah. Podaja indekse inflacije za čas od marca 1998 do novembra 2007. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 vsebuje valorizacijo tarife iz Pravilnika iz leta 1998 in preračun v evre. Pravilnik iz leta 2006 ne vsebuje spremenjene, ampak valorizirano tarifo. Sklicuje se na sodbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, ki njenim stališčem pritrjujeta. Meni, da bi sodišče Pravilnik iz leta 2006 moralo uporabiti. Odločitev, da se uporabi Pravilnik iz leta 1998, označuje za arbitrarno in zatrjuje kršitev materialnega prava. Meni, da je tarifa napačno uporabljena. Sicer pa je sodišče tudi tarifo iz leta 1998 napačno uporabilo. Pritrjuje uporabi tarifne št. III-C in III-A/2, graja pa na njeni podlagi opravljen izračun nadomestila avtorskega honorarja za nekatere od vtoževanih računov. Izračun označuje za neobrazložen. Pravilen izračun prikaže na primeru poslovalnice v velikosti 3.850 m2, katera je predmet računa št. 08-300-055859 in za katero je honorar odmerjen v višini 45,61 EUR. Pravilen izračun se glasi tako, da se znesku 7.140,00 SIT (29,79 EUR) doda štirikrat po 420,00 SIT oz. 1,75 EUR (za dopolnjenih 700 m2, 800 m2, 900 m2 in 1000 m2 površine) ter petkrat po 420,00 SIT oz. 1,75 EUR (za dopolnjenih 1200 m2, 1400 m2, 1600 m2, 1.800 m2 in 2000 m2 površine) ter štirikrat po 420,00 SIT oz. 1,75 EUR (za dopolnjenih 2500 m2, 3000 m2, 3.500 m2 in 3.850 m2 površine). Pravilno izračunan avtorski honorar (po tarifi 1998) za to poslovalnico torej znaša: 29,79 EUR in trinajstkrat pribitek po 1,75 EUR, kar skupaj z 8 % DDV znaša 57,01 EUR. Graja izračune za poslovalnice po računih: št. 08-300-055859 (pravilen izračun 57,01 EUR z DDV), št- 08-300-055908 (pravilen izračun 43,72 EUR z DDV), št. 08-300-056793 (pravilen izračun 63,65 EUR z DDV) ter št. 08-300-057024 (pravilen izračun 63,56 EUR z DDV). Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožeče stranke v postopku je bistveno večji od 65,9 %, ker je tožeča stranka uspela tudi po temelju. Ob upoštevanju 100 % uspeha po temelju, je njen uspeh v postopku 82,95 %.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 in opozarja, da je po izdaji te sodne odločbe sodna praksa enotna. Meni, da pri izračunavanju tožničinega uspeha v postopku ni razloga in pravne podlage za upoštevanje 100 % uspeha po temelju. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL). Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-B; Ur. l. RS št. 43/2004) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 138/2006; v nadaljevanju Pravilnik 06), ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodba za uporabo avtorskih del ni sklenjena. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločbi višjega sodišča, na kateri se pritožnik sklicuje, sta bili izdani pred odločbo Vrhovnega sodišča RS in nista skladni s sodno prakso, ki je od izdaje vrhovne odločbe dalje usklajena.

Materialna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je torej v Pravilniku 98 vsebovana tarifa. Utemeljeno pa pritožba opozarja na netočen izračun nadomestila avtorskega honorarja na podlagi tarife iz III-C točke, s katero je avtorski honorar za prodajalne in trgovske centre predpisan tako, da je: za prostore, večje od 600 m2, poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT (za 600 m2 površine) treba upoštevati tudi dodaten honorar 420 SIT za vsakih doseženih 100 m2 prostora do 1000 m2 površine; za prostore, večje od 1000 m2, pa je poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT (za 600 m2 površine), treba upoštevati dodatni honorar 420 SIT za vsakih 100 m2 prostora do 1000 m2 površine in dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih doseženih doseženih 200 m2 prostora do 2000 m2 površine; za prostore, večje od 2000 m2, pa je poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT (za 600 m2 površine), treba upoštevati dodatni honorar 420 SIT za vsakih 100 m2 prostora do 1000 m2 površine, dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih 200 m2 prostora do 2000 m2 površine in dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih doseženih 500 m2 prostora do 5000 m2 površine; za prostore, večje od 5000 m2, pa je poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT (za 600 m2 površine), treba upoštevati dodatni honorar 420 SIT za vsakih 100 m2 prostora do 1000 m2 površine, dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih 200 m2 prostora do 2000 m2 površine, dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih 500 m2 prostora do 5000 m2 površine in dodatni honorar 210,00 SIT za vsakih doseženih nadaljnjih 500 m2 prostora. Upoštevajoč navedeno razlago nadomestilo znaša: - po računu 08-300-055859 za 3850 m2 prostora 29,79 EUR + 12 x 1,75 EUR, skupaj z DDV pa 55,11 EUR (sodišče prve stopnje je prisodilo 45,61 EUR, kar je 9,50 EUR premalo); - po računu 08-300-055908 za 1357 m2 prostora 29,79 EUR + 5 x 1,75 EUR, skupaj z DDV pa 41,82 EUR (sodišče prve stopnje je prisodilo 39,92 EUR, kar je 1,90 EUR premalo); - po računu 08-300-056793 za 6.247 m2 prostora 29,79 EUR + 15 x 1,75 EUR + 2 x 0,88 EUR, skupaj z DDV pa 62,71 EUR (sodišče prve stopnje je prisodilo 43,78 EUR, kar je 18,93 EUR premalo); - po računu 08-300-057024 za 6.814 m2 prostora 29,79 EUR + 15 x 1,75 EUR + 3 x 0,88 EUR, skupaj z DDV pa 63,67 EUR (sodišče prve stopnje je prisodilo 44,73 EUR, kar je 18,94 EUR premalo); Sodišče prve stopnje je torej prisodilo 49,27 EUR premalo. V tem obsegu je sodba zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP). Zamudne obresti od razlike 9,50 EUR in 1,90 EUR so prisojene od 16.7.2008 dalje, od ostale razlike pa od 13.8.2008 dalje, to je od izteka roka plačila, ki ga je tožeča stranka postavila v posameznih računih (prvi odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika).

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in stroškovni del odločitve (I. in III. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, niti namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov. Trdi, da je Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) od leta 2004 dalje tožeči stranki upravljanje avtorske pravice omejil glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Sklicuje se na odločbi II Cp 3402/2011 in 2010/2012 ter opozarja, da je Evropska komisija v dokumentu MEMO/08/511 navedla, da repertoar kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so nanjo prenesli pravice do upravljanja avtorskih del in repertoar kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tudi urad za intelektualno lastnino na internetni strani poudarja, da je na podlagi recipročnih sporazumov omogočeno kolektivno upravljanje pravic domačih avtorjev v tujini in tujih avtorjev pri nas. Tudi 176. čl. ZASP utemeljuje tako stališče, saj predpisuje zaščito tujih avtorjev, ne daje pa tožeči stranki pravic, da pobira avtorski honorar za tuja glasbena dela, ki niso v repertoarju. Za širše uveljavljanje materialnih avtorskih pravic ni materialne podlage. Kljub temu, da recipročni sporazumi predstavljajo avtonomno materialno pravo, sodišče ni vpogledalo v sporazume, sklenjene z AKM in GEMA, katerih tožeča stranka ni predložila, kljub temu, da je tožena stranka to zahtevala. Do pomena teh sporazumov se sodišče tudi opredelilo ni, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti. Ker je na tožeči stranki breme, da dokaže upravičenost do zastopanja in varovanja tujih glasbenih del, ocenjuje zahtevek za neutemeljen. Meni, da tožeča stranka ni zanikala, da za predvajana dela nima pooblastila, saj se je sklicevala le na to, da se avtor v Sloveniji materialnim avtorskim pravicam ne more odpovedati. Breme, da dokaže svoj repertoar, je na tožeči stranki, saj s temi podatki razpolaga le ona. Nerazumno je zato, da mora uporabnik iskati po svetu, kje ima avtor zaščitena dela in kakšne sporazume ima kolektivna organizacija sklenjene. Kolektivna organizacija mora vedeti kaj upravlja, imeti urejena pooblastila in vse potrebne podatke, da nadomestila nakaže imetnikom avtorskih pravic. Tožena stranka je s predložitvijo seznamov predvajanih del zadostila svojemu dokaznemu bremenu, zato je na tožeči stranki, da dokaže repertoar. Da je iz naslova glasbenega dela ali imena ter priimka avtorja mogoče preveriti upravljanje avtorskega dela po tožeči stranki, je razvidno iz zapisnika sestanka z dne 14.3.2012, do katerega se sodišče ni opredelilo. Navedeni podatki omogočajo vpogled v podatkovno bazo CISAC, v kateri so dela avtorjev, katerih dela so varovana po kolektivnih organizacijah. CIS-Fast Track kolektivnim organizacijam, članicam CISAC, omogoča preverjanje repertoarja glasbenih del, ki so povezana v CIS-net. COCOS obsega podatkovno bazo tožeče stranke. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da nobeden od preverjanih avtorjev ni član kolektivne organizacije ter da nobeno od preverjanih glasbenih del ni vsebovano v repertoarju katere od kolektivnih organizacij. Opozarja, da je predložila številne dokaze (dopis dr. T.M. iz družbe R., potrdilo, da se za glasbo Musicalie ne plačuje društvu GEMA, potrdila družbe R., dopis družbe S., potrdilo AKM), ki jih je sodišče napačno presodilo. Meni, da dokazovanje odpovedi avtorskim pravicam ni potrebno za ugotovitev, da tožeča stranka ni upravičena upravljati z avtorskimi pravicami tega avtorja. Meni, da sodišče ni upoštevalo 146. čl. ZASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico uveljavlja za avtorjev račun. Trdi, da je predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita nudi avstrijska družba R., in sicer gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso v repertoarju katere od kolektivnih organizacij, saj so se avtorji materialnim avtorskim pravicam odpovedali. Da gre za glasbena dela, ki jih tožeča stranka ni upravičena ščititi, je tožena stranka dokazovala s potrdili družbe R., AKM, z dopisom družbe S.. Do teh listin se sodišče ni opredelilo, navedlo ni niti tega, zakaj jih ne šteje za verodostojne. Iz dopisa z dne 13.7.2011 jasno izhaja, da S. v poslovalnicah predvaja „AKM-prosto“ glasbo. Enako glasbo predvaja tožena stranka, ker gre za koncernsko ureditev. Tudi dopis AKM z dne 10.10.2012 dokazuje, da AKM za glasbo družbe R. ni pobirala nobenih plačil. AKM ima sklenjene recipročne sporazume z vsemi tistimi kolektivnimi organizacijami, s katerimi jih ima sklenjene tudi tožeča stranka; po vsej verjetnosti, glede na njeno ustanovitev leta 1897, pa še z drugimi. Dejstvo, da tuja (avstrijska) kolektivna organizacija od tujega (avstrijskega) uporabnika za predvajanje istih glasbenih del ne zahteva plačila avtorskega honorarja, je bistvenega pomena. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da tožeča stranka nima pravne podlage za varovanje avtorskih del, ki jih tuja kolektivna organizacija ob upoštevanju volje avtorjev šteje za nevarovana dela. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditve, da bi bilo na podlagi določbe 182. čl. ZASP treba uporabiti avstrijsko pravo. To določilo ureja satelitsko oddajanje varovanih del oz. priobčitev javnosti po satelitu. Za satelitsko oddajanje velja pravo države, iz katere se signali oddajajo. Avtorji po satelitu priobčenih del uživajo varstvo, če se dela v Republiko Slovenijo vnesejo pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije. V drugem odstavku 182. čl. ZASP je varstvo avtorjev razširjeno tudi na primere, ko je v Sloveniji usmerjevalna postaja, iz katere se prenašajo programski signali. ZASP daje varstvo avtorjem tudi v primeru, ko ima RTV organizacija, ki je naročila priobčitev po satelitu, svoj sedež v Republiki Sloveniji. V drugih primerih so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. Glede na dejstvo, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela preko satelita oddaja družba R. iz Avstrije, bi moralo biti uporabljeno avstrijsko pravo. Graja odmero honorarja po računu št. 089-300-055515 (I. C. park restavracija) in št. 08-300-055740 (I. Murska Sobota - restavracija), ker ni upoštevano, da pravilnik za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo predvideva za 30 % nižje tarife. Ob pravilni uporabi III-A/2 Tarife 1998 znaša nadomestilo avtorskega honorarja po prvo navedenem računu 75.87 EUR in ne 108,39 EUR, po drugo navedenem računu pa 36,26 EUR in ne 51,80 EUR. Odločitev o stroških označuje za napačno, ker ni upoštevana tar. št. 3100, ki določa, da se nagrada za postopek izvršbe všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji. Nasprotuje tudi priznanju stroškov pooblaščenke (kilometrina in parkirnina), ker ti stroški niso potrebni, saj je tožeča stranka odvetnika izbrala zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da repertoar tožeče stranke sestavljajo vsa domača in tuja objavljena glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z ZASP. Gre za vsa dela, razen štirih izjem (ljudska glasba, zaradi poteka 70-letnega roka nevarovana dela, neobjavljena glasbena dela, individualno varovana glasbena dela). Opozarja, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi uporabljala tovrstna avtorska dela. Tožeči stranki ni treba dokazovati, da so avtorska dela v njenem repertoarju, ker so, razen navedenih izjem, varovana vsa avtorska dela. Glede repertoarja se sklicuje na 2. čl. Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del in na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3674/2010, II Cp 2010/2012, II Cp 1133/2012 in II Cp 1628/2011. Meni, da mora avtorsko nevarovane izjeme dokazati tožena stranka in sama predložiti dokaze. Če glasbeno delo ni navedeno v repertoarju, to še ne pomeni, da je prosto avtorskega nadomestila, temveč je treba zatrjevano odpoved pravici dokazati. Opozarja, da je tožena stranka avtorska dela posredovala preko svojih naprav, zato ne gre za priobčitev po satelitu.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama sporno vprašanje o legitimaciji kolektivne organizacije za uveljavljanje materialne avtorske pravice je prvostopenjsko sodišče razrešilo z odgovorom, da se avtor samostojno odloča, ali bo svojo materialno avtorsko pravico uveljavil ali ne. S tem stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Gre za materialno pravico do izkoriščanja avtorske stvaritve. V naravi materialne pravice je, da se ji je mogoče odpovedati. Če se avtor odpove uveljavljanju materialnih pravic, nobena kolektivna organizacija ni upravičena pobirati nadomestila za uporabo njegovega avtorskega dela.

Drugo, med strankama sporno vprašanje pa se tiče uveljavljanja materialne avtorske pravice tistih avtorjev, ki se materialnim pravicam niso odpovedali.

Varstvo avtorske pravice neodrskih glasbenih del se v Sloveniji izvaja kolektivno. Kolektivna avtorska organizacija - tožeča stranka – ima v Sloveniji ekskluzivno pravico upravljanja (1) z avtorskimi pravicami objavljenih neodrskih glasbenih del (male avtorske pravice), tako domačih kot tujih avtorjev (146. čl. in 147. čl. ZASP). To pomeni, da od uporabnika, ki v Sloveniji uporablja avtorsko glasbo, nadomestila za uporabo avtorskega dela ne more terjati nobena druga organizacija ali posameznik (niti avtor). Varstva so deležni domači avtorji in državljani držav Evropske unije, pa tudi drugi tuji avtorji. Ker v Sloveniji z malimi avtorskimi pravicami ne more upravljati nihče drug kot tožeča stranka, avtorska pravica pa je v slovenskem prostoru zaščitena, je mogoče pritrditi tožeči stranki, da ji je poverjeno

upravljanje z malimi avtorskimi pravicami v svetovnem merilu. Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

Dejstvo, da je objavljena neodrska glasbena dela tožena stranka priobčevala, je nesporno, zato tega dejstva tožeči stranki ni treba dokazovati. Tožena stranka plačilo nadomestila za uporabo avtorske pravice zavrača s trditvijo, da so se avtorji uporabljenih del svojim pravicam odpovedali .

Zatrjevano dejstvo je dolžna dokazati. Zatrjuje namreč izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice (15. čl. ZASP), zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena dela materialna avtorska pravica ne obstaja. Za táko razporeditev dokaznega bremena govori tudi uporabnikova dolžnost obveščanja o uporabi varovanih avtorskih del. Ta dolžnost, predpisana v 4. odstavku 159. čl. ZASP, uporabnika zavezuje, da zbere in posreduje toliko podatkov o uporabljenih delih, da tožeča stranka lahko uveljavi plačilo (percepcija) in razdeli nadomestila (reparticija) (2). Podatke, ki omogočajo uveljavitev materialne avtorske pravice, je dolžan evidentirati uporabnik, saj z določenimi pravno pomembnimi dejstvi v zvezi z uporabljenimi glasbenimi deli razpolaga le on. Od uporabnika se torej zahteva, da sodeluje pri uresničevanju avtorske pravice; da uveljavitev avtorske pravice omogoči. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da dokazila, ki jih je predložila tožena stranka, ne dokazujejo, da so se avtorji uporabljenih del materialnim avtorskim pravicam odpovedali.

Plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela pa tožena stranka zavrača tudi s trditvijo, da uporabljena avtorska dela ne sodijo v tožničin repertoar, pri čemer šteje, da v njen repertoar sodijo dela tistih tujih avtorjev, ki so pogodbo o upravljanju avtorskih del z njo sklenili neposredno, ali so člani kolektivnih organizacij, ki imajo z njo sklenjene recipročne sporazume. Meni, da je tožeča stranka nadomestilo za uporabo avtorske pravice upravičena izterjevati zgolj v primeru, da avtorsko delo sodi v njen repertoar. Tožeča stranka v svoj repertoar uvršča vsa varovana dela, tako tista, glede katerih je z avtorji in kolektivnimi organizacijami sklenila pogodbo, kot tista, glede katerih je mandatno razmerje urejeno z zakonom ter vztraja, da je upravičena izterjevati plačilo za vsa uporabljena že objavljena, avtorsko varovana neodrska glasbena dela. Razmerje med kolektivno organizacijo in avtorjem (notranje razmerje), ki je po svoji vsebini mandatno razmerje, je urejeno bodisi s pogodbo med avtorjem in kolektivno organizacijo (prvi odstavek 151. čl. ZASP), bodisi na podlagi zakona (tretji odstavek 151. čl. ZASP). S pogodbo avtor in avtorska organizacija v celoti uredita medsebojno razmerje, določita tudi način uresničitve materialne pravice. Če pogodba ni sklenjena, kolektivna organizacija avtorske pravice upravlja brez pogodbe z avtorjem – njena pooblastila, vsebovana so v 2. oddelku 6. poglavja ZASP, so določena z zakonom. V primerih, ko je vsebina mandatnega razmerja določena z zakonom, način uresničitve materialne avtorske pravice ni določen.

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju (14. in 15. čl. ZASP). Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic (3), kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun ( prvi odstavek 146. čl. ZASP). Ker ZASP daje zaščito vsem avtorskim stvaritvam, torej repertoarju kot ga pojmuje tožeča stranka, ni mogoče pristati na stališče tožene stranke, da materialna avtorska pravica obstaja zgolj glede del, ki so v repertoarju tožeče stranke, kakor ga pojmuje sama, ostala dela pa so nezaščitena in je njihova uporaba v Sloveniji mogoča brez plačila avtorskega honorarja. Zaradi varovanosti avtorske pravice in njenega absolutnega učinka je tudi avtorju, ki s toženo stranko še ni v pogodbenem odnosu (način uresničitve avtorske pravice še ni dogovorjen), treba omogočiti, da materialno pravico uresniči. Zaradi ekskluzivnosti tožeče stranke pri uveljavljanju avtorske pravice je obstoječi repertoar, kakor ga pojmuje tožena stranka, v primeru, ko avtor svojo pravico želi uveljaviti, treba razširiti in vanj uvrstiti tudi uporabljeno delo. Repertoar, kot ga pojmuje tožena stranka, torej ni zaključena celota. Če mandatno razmerje glede varovanja uporabljenega avtorskega dela ni urejeno s pogodbo, je treba avtorju omogočiti, da dogovori tudi način uresničitve svoje pravice oz. s kolektivno organizacijo vzpostavi razmerje, na osnovi katerega pride do realizacije njegove pravice. Ker lahko pride do razširitve repertoarja, kakor ga pojmuje tožena stranka, je dokazovanje repertoarja smiselno šele, ko je avtorju uporabljenega dela omogočeno, da pogodbeni odnos s kolektivno organizacijo vzpostavi. Samo če se avtor svoji pravici odreče, tožena stranka plačila nadomestila za uporabljeno avtorsko delo ni upravičena zahtevati.

Nujno torej je, da uporabnik posreduje toliko podatkov o uporabljenem avtorskem delu in avtorju, da je preverljivo, ali se je avtor avtorski pravici odpovedal. Takih podatkov tožena stranka ni posredovala, zato sodišče prve stopnje repertoarja, kakor ga pojmuje tožena stranka, utemeljeno ni ugotavljalo. Pravno nepomembna je ureditev odnosov med avstrijskim S. in avstrijsko kolektivno organizacijo, saj so bila obravnavana avtorska dela uporabljena v Slovenji, kjer je njihova uporaba avtonomno urejena. Iz dopisa S. centrale v Salzburgu z dne 13.7.2011 o uporabi glasbe v Avstriji brez plačila honorarja (dokaz B22) zato ni mogoče ugotoviti za odločitev pravno pomembnih dejstev. Tudi vse druge listine, ki izkazujejo, da se posamezna dela v tujih državah predvajajo kot nevarovana, ne dokazujejo, da avtorji materialne avtorske pravice ne uveljavljajo. Npr. seznam Musicalia je v naslovu opredeljen kot G. frei musik (dokaz B15). V listini z istim naslovom Musicalia se navaja, da je produkcija oproščena plačil društvu G. in plačil društvu AKM, pa tudi, da dovoljenje velja z originalnim računom (dokaz B21). Dopis brez datuma, podpisan s TN (dokaz B18 ) potrjuje, da avtorji Musicalie ne pripadajo nobeni organizaciji za koriščenje avtorskih pravic. Seznama avtorskih del, ki sta med prilogami označena kot dokaza B16 in B17, ne vsebujeta podatka, katera avtorska dela so v seznamih navedena. Tožena stranka zatrjuje, da gre za uporabljena dela, glede katerih družba R. zagotavlja, da so avtorsko nezaščitena. Ker je družba R. pogodbeni partner tožene stranke in ima tudi svoje poslovne interese, tudi njenemu zagotovilu, da oddaja avtorsko nevarovano glasbo, ni mogoče nekritično slediti. Še toliko bolj, ker priložene listine dokazujejo, da gre za dela, ki niso predmet varstva organizacij G. in AKM. Tudi T.N. (R.) potrjuje, da je toženi stranki (G.) posredoval aktualni repertoar, ki ne zapade pod varstvo avtorskih pravic AKM. Upoštevajoč v prejšnjih točkah navedena pravno pomembna dejstva tudi zapisnik z dne 14.3.2012 ne dokazuje, da se je avtor glasbe, ki je bila na sestanku preverjana, odrekel uveljavljanju materialne avtorske pravice. Katera dejstva dokazujeta pogodbi o prenosu avtorskih pravic (B29 in B30), tožena stranka ni pojasnila.

Ker ne gre za spor z mednarodni elementom, se vprašanje uporabe tujega prava ne pojavlja. Tožena stranka je avtorska dela uporabila v Sloveniji – s pomočjo svojih tehničnih naprav jih je posredovala javnosti. Na kakšen način jih je pridobila, oz. kdo jih je zanjo izbral ter na kakšen način jih ji je posredoval, ni pomembno. Ne gre za priobčevanje avtorskih del javnosti po satelitu, zato uporaba 182. čl. ZASP ne pride v poštev.

Ker se sodišče prve stopnje sklicuje na tarifo, ki jo je uporabilo (Tarifa iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del; Ur. list RS 29/98) in tarifni številki, ki sta podlaga za odmero nadomestilo (tar. št. III-C/1 za prodajalne in tar. št. III-A/2 za gostinske obrate), navaja pa tudi dejanske okoliščine, pomembne za izračun (površine prodajaln, število sedežev), je izračun nadomestila avtorskega honorarja preverljiv. Dejstva, da bi bila I. restavracija (račun št. 08-300-055515) in I. Murska Sobota – restavracija (račun 08-300-055740) obrata s popolno gostinsko ponudbo, za katere tarifa predvideva 30 % nižje tarife, tožena stranka ni zatrjevala.

O stroških postopka Kadar sodišče odločitev spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Tožeči stranki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 3100 Odvetniške tarife 35,80 EUR (72,80 EUR – 37,00 EUR priznanih izvršilnih stroškov), nagrada za narok po tar. št. 3102 67,20 EUR, potni stroški pooblaščenke za pristop na tri naroke 78,72 EUR, pričnine 103,00 EUR, poštni in telekomunikacijski stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 61,00, sodna taksa 78,00 EUR, skupaj 443,72 EUR. Tudi potni stroški pooblaščenke za pristop na naroke so potrebni pravdni stroški. Oddaljenost sedeža pooblaščenkine odvetniške pisarne od sodišča in stranke ni taka, da bi bilo stroške njenega prihoda mogoče označiti za nepotrebne pravdne stroške; zlati, ker je za obravnavanje zadeve potrebno specialistično zanje s področja avtorskih pravic. Stroški parkirnine niso izkazani.

Toženi stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 3100 Odvetniške tarife 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 67,20 EUR, poštni in telekomunikacijski stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje po tar. št. 6000 32,90 EUR (50 x 0,15 EUR, 254 x 0,10 EUR) DDV 38,60 EUR, sodna taksa za ugovor 40,00 EUR,skupaj 271,50 EUR.

Tožeča stranka je uveljavljala terjatev v višini 1.049,88 EUR, uspela pa uveljaviti terjatev v višini 691,96 EUR in 49,27 EUR, kar je 70 % uspeh. Tožena stranka se je uspela ubraniti 30 % zahtevka. Ker razmerje med delom zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela in delom zahtevka, ki je bil zavrnjen, ustrezno odraža uspeh strank v postopku, upoštevanje drugih meril (npr. uspeha po temelju) ni potrebno. Upoštevajoč uspeh strank v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 310,80 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa do povrnitve 81,60 EUR stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 229,20 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

V pritožbenem postopku je tožeča stranka izpodbijala zavrnjeni del zahtevka v višini 357,92 EUR, uspela pa do višine 49,27 EUR, kar je 13 % uspeh. Potrebni stroški za pritožbeni postopek znašajo: odvetniška nagrada po tar. št. 3210 48,00 EUR, poštni in telekomunikacijski stroški po tar. št. 6002 9,60 EUR, 11,60 EUR DDV, sodna taksa po tar. št. 1121 Taksne tarife 72,00 EUR (24 x3), skupaj 141,20 EUR. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 18,33 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Ker dogovora na pritožbo nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, pravdni stranki sami krijeta s sestavo odgovorov na pritožbi nastale stroške (prvi odstavek 155. čl. ZPP). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije stroške postopka, z njeno pritožbo (prvi odstavek 154. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Dovoljuje priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih avtorskih del, določa materialne pogoje za njihovo uporabo, nadzoruje uporabo, izterjuje plačila in deli zbrana sredstva.

(2) Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 65. (3) Miha Trampuž, navedeno delo, stran 35.