Jedro

Po določbi 1. odst. 1. tč. 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti, med drugim tudi s področja kulture, če se ta opravlja kot dejavnost javne službe.

Izrek

1. Postopka v zadevah z opr. št. U 359/95 in z opr. št. 396/95 se združita. 2. Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 30.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se zavrne zahteva B.P. za vrnitev v naravi nepremičnine parcele št. 821/1, z gospodarskima poslopjema, v 2. točki izreka pa, da bo o odškodnini za nepremičnino odločeno po pravnomočnosti odločbe pod 1. točko izreka. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je tožnik kot upravičenec vložil zahtevo za vrnitev v 1. točki izreka navedene nepremičnine v naravi, podrejeno pa v obliki odškodnine. Navedena nepremičnina je bila z odlokom objavljenim v Uradnem listu SRS št. 34/85 razglašena za etnološki spomenik in je zato podana pristojnost tožene stranke za odločanje. V skladu z določbo 3. odstavka 18. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/93) se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike in naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka ugotavlja, da je pri zemljiškoknjižnem vložku št. 35 vpisana parcela št. 821/1 hiša št. 65 in 2 gospodarski poslopji v izmeri 319 m2, dvorišče v izmeri 500 m2 in dvorišče in sadovnjak v izmeri 180 m2, nacionalizirana z odločbo z dne 1.9.1959, z drugima odločbama pa je bila nacionalizirana na podlagi zakona o nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1959 tudi hiša in pritlična stavba z gospodarskim poslopjem in drvarnico, s tem da je bilo izvzeto iz nacionalizacije enosobno stanovanje v izmeri 47 m2 v 1.nadstropju. Slednjega je upravičenec kasneje prodal Kulturni skupnosti občine in se na to stanovanje zahtevek za denacionalizacijo ne nanaša. V istem zemljiškoknjižnem vložku je nepremičnina vpisana v korist imetnika pravice uporabe Občino, ki je zavezanka za vrnitev stvari, in zaznamba, da je hiša z dvema gospodarskima poslopjema z odlokom o razglasitvi 14 objektov razglašena za etnološki spomenik (Uradni list SRS št. 34/85). Zavezanka je uveljavila oviro za vrnitev iz razlogov po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen in v ta namen predložila stališče Zveze kulturnih organizacij občine z dne 15.6.1994 in 26.6.1994, iz katerega sledi, da se je ta domačija v desetih letih razvila s številnimi kulturnimi dejavnostmi in velikim številom stalnih in občasnih obiskovalcev v kulturni center. Poleg stalnih literarno zgodovinskih razstav, ki ju letno obišče več tisoč učencev, dijakov in študentov, je bilo v njej izvedeno dosti literarnih večerov, predstavitev knjižnih novitet, znanstvenih predavanj, glasbenih večerov in podobno. Domačija je spomeniško zaščitena in ima kot rojstna hiša prvega slovenskega pesnika poseben status kulturnega objekta in je bila v letih 1982 do 1984 v celoti obnovljena, pred obnovo pa je bila v celoti v razsulu. Ker je to edini tak objekt v širšem mestnem predelu občine, tudi iz tega razloga vrnitev v naravi ni sprejemljiva. Vrnitvi pa ugovarja iz enakih razlogov tudi Sekretariat za stanovanjske zadeve občine, saj se v objektu vrstijo stalne likovne razstave, dramske in glasbene prireditve, recitali in literarni večeri, odvija se glasbeni pouk, likovna sekcija in razne delavnice. Tožnik pa zatrjuje, da izvira iz te domačije in poudarja, da bo enako dovoljeval izvajanje kulturne dejavnosti kot doslej. Njegov pogoj pa je vrnitev nepremičnine v last in posest, s tem da bi se dosedanja vlaganja zavezanke poravnala z bodočo najemnino. Tožena stranka navaja, da po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če služi za opravljanje med drugim tudi dejavnosti s področja kulture, pa bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik zahteva vrnitev nepremičnine, ki služi za opravljanje dejavnosti na področju kulture v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in da bi z vrnitvijo v last in posest bila bistveno okrnjena možnost opravljanja navedene dejavnosti. Že sam zgodovinsko literarni pomen domačije zahteva, da se lastninsk o vprašanje nepremičnine uredi dolgoročno in da kulturna dejavnost, ki je povezana z njo, ne bo odvisna od volje bodočih lastnikov nepremičnine. Zato upravni organ po skrbni oceni zaključuje, da so podane ovire v smislu prej navedene določbe ZDen, kar je razlog za zavrnitev zahteve za vrnitev v last in posest ter bo po pravnomočnosti te odločitve tožena stranka odločala o tožnikovem podrejenem zahtevku glede odškodnine.

Prva tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba upošteva predvsem zaščito kulturne dejavnosti, sam pa je na vseh obravnavah zahteval vrnitev hiše v naravi in da bi bila v objektu zagotovljena nemotena kulturna dejavnost. Zaradi izvajanja te dejavnosti bi s kulturno skupnostjo sklenil dolgoročno najemno pogodbo proti simbolični najemnini, kar bi pomenilo le priznanje lastništva, objekt pa bi ohranil svojo namembnost. V hiši je res enosobno stanovanje v izmeri 47 m2, ki ga pa je tožnik bil prisiljen prodati glede na takratno politično situacijo, da je zmanjšal rizik, ki ga je predstavljalo posedovanje stanovanja, ki ga sam ni zasedal. Hiša je rojstna hiša tožnikove matere M.M. ter je zato tožnik na hišo čustveno navezan. Trditev, da je bil objekt v razsulu, ne odgovarja resničnemu stanju ob nacionalizaciji. Po opustitvi gostilne v hiši je s stavbo razpolagal takratni stanovanjski urad ter je prostore dodelil v stanovanjske namene različnim uporabnikom. Hiša je bila prenapolnjena in je kljub vsemu vzdržala do nacionalizacije. Nedvomno je prenova objekta zahtevala visoke stroške. Vzorna adaptacija, ki je lahko v ponos občine, je gotovo zahtevala veliko sredstev, vendar ta niso nastala zaradi nujnega investicijskega vzdrževanja, temveč zaradi popolne spremembe namembnosti objekta, ki je bila takrat opravljena svojevoljno brez možnosti vpliva dotedanjega lastnika. Visoki stroški so bili tudi posledica dotedanje stanovanjske politike z majhnimi prihodki iz takratnih najemnin, kar je onemogočilo tudi najmanjšo adaptacijo. Na vso to prekomerno obremenitev pa tožnik ni imel vpliva. Poudarja, da ne obstaja nikaka ovira za opravljanje kulturne dejavnosti v dosedanji vsebini in obsegu ali razširjeni vsebini, in da v celoti podpira javno koriščenje domačije. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Druga tožeča stranka povzema iz obrazložitve izpodbijane odločbe okoliščine, na katere je tožena stranka oprla zaključek, da obstoje ovire za vrnitev domačije v naravi v last in posest v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Navaja, da ZDen v 1. točki 1. odstavka 19. člena določa, da se ne vrne nepremičnina, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedb upravnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe in iz spisne dokumentacije pa ni mogoče ugotoviti, da so vsi elementi iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen izkazani. Tudi če se v objektu dejansko opravlja dejavnost v smislu prej navedene določbe ZDen, pa ni na noben način izkazano, da hkrati obstajajo tudi ostali zahtevani pogoji. Kdorkoli obstoj ovir zatrjuje, jih mora tudi dokazati, zgolj sklicevanje nanje brez izkazanih dokazov pa ne zadostuje za sklep, da ovira dejansko obstaja. Po ZDen ne gre za zaščito vsake kulturne dejavnosti, ki se opravlja v nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, ampak le tiste dejavnosti, ki se opravlja kot javna služba oziroma v okviru javnega zavoda. Druga tožeča stranka tudi meni, da navedbe tožene stranke, da je rojstna hiša že simbolno povezana z njim in je iz tega razloga sploh ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo nepremičnino, ni mogoče šteti za nenadomestljivost v smislu 19. člena ZDen.

Obravnavana nepremičnina je bila že pred podržavljenjem rojstna hiša, le zaščitena ni bila oziroma ni bila razglašena za etnološki spomenik. Pa četudi bi bila, se ta ne glede na 3. odstavek 18. člena ZDen vrača pod pogoji ZDen. Da pa dejavnosti, ki se sicer odvija v zahtevani nepremičnini, ne bi bilo mogoče opravljati v drugem objektu iz prej navedenega razloga, ni sprejemljivo. Druga tožeča stranka meni, da je namen določbe 19. člena, to je zaščita obstoječih dejavnosti, brez večjih stroškov, dosežena tudi, če bi se upravičencu nepremičnina vrnila. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo druge tožeče stranke vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da iz določbe 19. člena ZDen ne izhaja, da gre pri dejavnostih iz te določbe le za dejavnost javnih služb, prav tako že zadostuje le en pogoj, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Tožbi sta utemeljeni.

Utemeljen je izrecni tožbeni ugovor druge tožeče stranke, smiselno enako pa ga uveljavlja tudi prva tožeča stranka, da je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ker ni izkazan obstoj ovire v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen za vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi v last in posest. Po pravkar navedeni določbi, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Besedna zveza "oziroma drugih javnih služb", ki sledi za primeroma naštetimi dejavnostmi, pogojuje obstoj ovire za vračanje nepremičnin, ki služijo za opravljanje vseh primeroma naštetih (in drugih) dejavnosti le, če se opravljajo kot dejavnost javne službe. Druga tožeča stranka ima torej prav, ko navaja, da po ZDen ne gre za zaščito vsake kulturne dejavnosti, ki se opravlja v nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, ampak le tiste dejavnosti, ki se opravlja kot javna služba oziroma v okviru javnega zavoda. Napačna uporaba materialnega prava je torej v zmotnem naziranju, da določba 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ne veže opravljanja navedenih dejavnosti v okviru javne službe.

Izpodbijana odločba zgolj ugotavlja, da je prejšnja občina kot zavezanka uporabnik navedene nepremičnine, ki se je razvila s številnimi kulturnimi dejavnostmi in velikim številom stalnih in občasnih obiskovalcev v kulturni center, in da je bil objekt v celoti obnovljen, kar priznava tudi prva tožeča stranka, ob nemajhnih sredstvih. Tožena stranka pa ni ugotovila, ali obravnavana nepremičnina služi za opravljanje različnih kulturnih dejavnosti kot javnih služb, kar pa bi upravni organ moral ugotoviti, če zavezanec zatrjuje obstoj ovir za vračanje premoženja po navedeni zakonski določbi. Pri tem bi morala upoštevati določbe 62. člena in naslednjih členov zakona o zavodih (Uradni list RS št. 12/91 in 8/96). Po določbi 64. člena zakona o zavodih se za javne službe štejejo, dokler ne bodo s posebnimi zakoni, občinskimi ali mestnimi odloki opredeljene javne službe, dejavnosti oziroma zadeve, ki so z zakonom ali predpisom, ki temelji na zakonu, določene kot dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena. Tožena stranka pa takšnih okoliščin, da bi se kulturna dejavnost v obravnavani nepremičnini odvijala v okviru javnega zavoda kot dejavnost javne službe, niti ne zatrjuje. S sklicevanjem tožene stranke na odlok, s katerim je bila nepremičnina razglašena za etnološki spomenik, pa še ni izkazano, da se v nepremičnini opravlja dejavnost javne službe. Nadaljnja pogoja, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, sta torej vezana zgolj na okoliščino, da nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe, vendar pa je treba tudi v tem primeru izkazati nemožnost nadomestitve ali nesorazmernost stroškov ob sicer možni nadomestitvi, saj o navedenem med spisi ni konkretnih podatkov.

Po povedanem bo v dopolnitvi postopka morala tožena stranka odpraviti pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega zakona, upoštevaje prej navedene pripombe oziroma stališče sodišča, ponovno odločiti o stvari.

Po vsem navedenem je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, zato ker so ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbama ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.