Jedro

Postavljena vrvica (lega, slaba vidljivost, brez opozorila) predstavljala veliko tveganje za nastanek poškodb, predvsem voznikov dvoslednih vozil, ter veliko tveganje za nastanek nesreč, ko je potrebno, da se voznik vključi nazaj v promet z vzvratno vožnjo na glavno cesto. Vrvica tudi ni bila dobro vidna (slaba odbojnost) in ni bilo nobenega predhodnega opozorila, kot je običaj, da se v prometu s pravočasnimi opozorilnimi znaki označuje fizične ovire na cesti.

V primerih, ko so površine v zasebni lasti, ima upravitelj oz. lastnik bencinskega servisa sicer pravico zapreti dostop na zasebno zemljišče, vendar mora to storiti na način, ki ne ogroža varnosti udeležencev cestnega prometa.

V primeru teme in zavijanja motornega kolesa, ko luč v ovinku slabše osvetljuje pot pred voznikom, bi moral tožnik hitrost dodatno zmanjšati. Zgolj vožnja znotraj dovoljene hitrosti ni dovolj. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje večja prilagodljivost danim razmeram.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 37.256,90 EUR nadomesti z zneskom 29.805,52 EUR, v II. točki izreka znesek 5.500,00 EUR nadomesti z zneskom 12.951,38 EUR, v III. točki izreka znesek 5.497,54 EUR nadomesti z zneskom 4.115,81 EUR ter v IV. točki izreka znesek 407,51 EUR nadomesti z zneskom 1.880,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 318,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 37.256,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, glede plačila 5.500,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 5.497,54 EUR (III. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 407,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da pritožbeno sodišče samo opravi obravnavo. Navaja, da zavarovanec toženke ni kršil nobenih splošno sprejetih pravil ali običajev, saj je zaprtje bencinskega servisa z vrvico z zastavicami nekaj povsem običajnega. Splošno znano dejstvo je, da je dostop do BS, ki ne deluje, zaprt z zastavico ali trakom in vrvica ni vedno na isti razdalji. Sodišče ne pojasni, kako je to sicer običajno urejeno in kakšna pravila veljajo ob nočnem zapiranju bencinskega servisa. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 000/2013 jasno izhaja, da je bil na osvetljeni tabli pred dovozom viden odpiralni čas servisa. Če bi bil toženec pozoren, bi to opazil. Z dovoljeno hitrostjo 50km/h ali s hitrostjo 35 do 40 km/h, s kakršno naj bi po mnenju izvedenca tožnik pripeljal, je velika verjetnost, da pred nobeno zaporo bencinskega servisa v takih situacijah ni možno varno zaustaviti. Obstaja splošna praksa že vrsto let, da je dostop do bencinskega servisa zaprt, z raznimi zaporami kot so zastavice ali traki, kar je znano vsakemu vozniku. Vrvica je bila od ceste dovolj oddaljena. Največja dovoljena hitrost ne pomeni, da je vožnja s to hitrostjo primerna za vsako situacijo. Tožnik bi moral prilagoditi hitrost. Ker je mislil, da je bencinski servis še odprt, ni bil pozoren na karkoli drugega. Dokaz z motorjem se ne bi smel izvesti in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Bil je prepozen in nedovoljen ter neustrezen, saj je šlo za drugačen motor, kot je bil udeležen v nesreči. Če bi se že upoštevala takšna osvetlitev kot na ogledu, pa je še posebej neodgovorno zapeljati na bencinski servis s takšno hitrostjo. Iz fotografij je vidna preglednost iz smeri vozišča, nemogoče je, da tožnik zastavic ne bi zaznal, saj se vidi osvetljenost zastavic že iz glavnega vozišča. Če bi bilo res kot trdi tožnik, da je bil servis odprt in razsvetljen, potem bi bile zastavice opazne. Poskus z osvetlitvijo žarometov bi moral biti opravljen z istim motorjem ali pa več različnimi motorji. Povsem običajno je tudi, da drugi bencinski servisi nimajo opozorilnih tabel, da je servis zaprt z vrvico z zastavicami ali trakom. Edino, kar lahko šteje kot vzrok nesreče, je neprilagojena hitrost. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnika, izpovedbi prič A. A. in B. B. pa le v delu, ki je bil v korist tožniku. Sodišče prve stopnje je samo od sebe ocenilo, da je bil tistega večera bencinski servis bolj osvetljen kot to izhaja iz fotografije B8. Če bi bilo res tako, potem bi bile ob taki osvetlitvi zastavice nedvomno opazne. A. A. in B. B. sta potrdila ugotovitve policistov, da so bile zastavice odsevne. Ura nesreče ni bila sporna. Glede prisotnosti ljudi po 22.00 uri je prvo sodišče sledilo zgolj izpovedbi A. A. B. B. je nasprotno verodostojno izpovedala, da po 22.00 uri v gostinskem lokalu ni bil nihče prisoten, po 22.00 uri mora biti bencinski servis prazen, razsvetljava znotraj lokala in na terasi pa se ugasne, ljudje morajo oditi iz terase. Bolj življenjsko je oceniti, da za zaposlene veljajo določena pravila, ki jih upoštevajo, kot da se po izteku rednega časa na bencinskem servisu nahajajo ljudje. B. B. je delala v popoldanski izmeni kritičnega dne, medtem ko A. A. takrat ni bil prisoten. O oceni verodostojnosti prič bi se moralo pritožbeno sodišče prepričati na obravnavi. Tožnik je izpovedal, da je bil servis osvetljen z zelenimi in belimi lučkami. Če bi bilo res tako, bi bilo nemogoče spregledati zastavice. K tožniku bi tudi pristopili ljudje in mu pomagali. Sodišče prve stopnje v tč. 31 kot splošna pravila, ki jih je kršil zavarovanec toženke, v oklepaju navaja tudi moralna načela. Ni pojasnjeno, kakšna moralna načela in splošno sprejeta pravila ali običaje naj bi toženec sploh kršil. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala pri padcu z motornim kolesom. Do padca je prišlo v večernih urah, ko je zapeljal na bencinski servis, kjer je videl prižgane luči in nekaj ljudi pred lokalom, zato je mislil, da še deluje. Da ni bilo tako, je ugotovil šele dva metra pred zaporno vrvico. Naglo je zavrl ter obrnil motor na način, da je pri tem padel na levi bok in se poškodoval. 6. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z osvetlitvijo in prisotnostjo ljudi na bencinskem servisu konkretnega dne. Da so bile luči prižgane sta skladno izpovedala tožnik in priča A. A., ki je upravljal servis. Slednji je izpovedal, da so takrat imeli močnejše luči, ki so bile nenehno prižgane tj. bunke, ki so svetile tudi navzgor, sedaj pa imajo luči, ki svetijo navzdol. Poleg tega morajo sedaj zaradi svetlobnega onesnaževanja in novih predpisov ugašati vse luči. Da luči lahko gorijo tudi še po 22.00 uri je potrdila tudi priča B. B., zaposlena na bencinskem servisu, in sicer v primeru, če pride stranka tja malo pred 22.00 uro in jo je potrebno postreči. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je bil bencinski servis v času nesreče bolj osvetljen, kot na fotografijah pod prilogo B8, ki so bile posnete 5 let po dogodku, v času že uvedenega novega režima osvetlitve. Takšnega zaključka torej ni napravilo samovoljno, ampak temelji na več medsebojno skladnih dokazih.

7. Glede osvetlitve vrvice z lučmi tožnikovega motornega kolesa toženka ne pojasni in konkretizira, zakaj naj bi bil takšen dokaz nedovoljen in prepozen. Osvetlitev vrvice z motornim kolesom je opravil sodni izvedenec v sklopu izdelave izvedenskega mnenja, in sicer med ogledom, na katerem sta bili prisotni obe stranki. Izvedeno osvetlitev z lučmi motornega kolesa je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v sklopu prepričljivosti in strokovnosti izdelanega izvedenskega mnenja. Na pritožbene navedbe, da takšna rekonstrukcija dogodka ni ustrezna, ker ni šlo za isti motor, je prepričljivo odgovorilo že prvo sodišče, da je tožnik s priloženo listinsko tehnično dokumentacijo uspel dokazati, da je šlo na obeh motorjih za isti tip luči. 8. Toženka sicer tehtno izpostavlja, da na luči vpliva tudi njihova obrabljenost oziroma starost, nastavitve žarometov ipd. Vendar slednje pri istem tipu luči bistveno ne vpliva na svetlobno jakost osvetlitve, saj v nasprotnem primeru motorno kolo ne bi opravilo tehničnega pregleda. Ker mora upravljalec bencinskega servisa poskrbeti za primerno označbo zaporne vrvice na način, da bo dovolj vidna za vse vrste motornih koles, ki imajo izdano ustrezno tehnično dovoljenje (kar je bilo ugotovljeno tudi za tožnikovo motorno kolo), ni bilo potrebno, da bi bil ogled opravljen z več različnimi motornimi vozili, tako da bi se ugotavljala povprečna osvetlitev. Že na podlagi istega tipa svetlobnih žarometov ter glede na ugotovljeno jakost osvetlitve in razdaljo, na kateri so bile zastavice vidne, označba in postavitev zaporne vrvice ni bila ustrezna.

9. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, da ob zavijanju tožnika z glavne ceste na bencinski servis zastavice niso bile vidne, ampak šele ob približanju na krajšo razdaljo, torej ko je tožnik motorno kolo že zapeljal v smeri proti zaporni vrvici. Zastavice na zaporni vrvci so sicer bile odbojne, kot navaja toženka v pritožbi in kar je v ugotovitvah povzelo tudi prvo sodišče, vendar so bile slabo odbojne, tako da jih z glavne ceste ni bilo mogoče opaziti. Tožnik jih je lahko opazil šele ob približanju na krajšo razdaljo. Toženka bi pri izbiri ustreznosti zastavic morala računati tudi na voznike motornih koles, ki imajo jakost žarometov in spekter osvetlitve pri zavijanju precej manjša in bolj omejena, kot štirisledna motorna vozila.

10. Pravilen in povsem življenjsko logičen je tudi zaključek, da se gostje po obisku bencinskega servisa še vedno lahko zadržujejo zunaj, pa čeprav zaposleni vse pospravijo in zaklenejo. V tem delu je prvo sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi A. A., ki je izpovedal, da stranko, ki pride nekaj minut pred 22.00 uro, zaposleni postrežejo. Običajno malo pred 22.00 uro vprašajo goste lokala še za zadnje naročilo pijače. B. B. je resda izpovedala, da ob 22.00 uri v lokalu ne sme biti nikogar več, saj vklopijo alarm in nihče tudi ne sedi zunaj, saj mize iz terase pospravijo notri, kar pa niti ni v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da so se zunaj lokala še lahko nahajali ljudje. Četudi se lokal ob 22.00 uri zapre ter so mize in stoli pospravljeni, slednje ne preprečuje gostom lokala ali obiskovalcem bencinskega servisa, da bi se zadržali zunaj lokala in popili pijačo do konca ali zaključili pogovor. Glede na čas nastanka nezgode (malo po 22.00 uri) je povsem življenjsko, da so se na servisu še nahajali ljudje, ki so bili zadnje stranke ali v fazi odhajanja. Nesporno so se tam nahajali tudi še zaposleni, saj je B. B. izpovedala, da je stala na parkirišču s sodelavko, ko je videla tožnika, ki je sedel na tleh zraven moškega ter mu je ponudila pomoč.

11. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo tožniku, da je bil bencinski servis v času škodnega dogodka deloma še osvetljen, zunaj pa so se nahajali ljudje. To ne pomeni, da je prvo sodišče ugotovilo, da je bil servis popolnoma osvetljen, kot v času obratovanja, kakor navaja toženka v pritožbi. Delno prižgane luči pri lokalu in servisu namreč ne osvetljujejo tudi dela zaporne vrvice z zastavicami, ki je postavljena ob vhodu, precej stran od točilnih pultov za gorivo in lokala. Utemeljen in prepričljiv je zato zaključek, da del bencinskega servisa, kjer se je nahajala zaporna vrvica, ni bil povsem dobro viden in tako tudi ne primerno označen.

12. Zavarovanec toženke je ravnal protipravno, čeprav konkretnega dolžnega ravnanja ni določal noben predpis. O prepovedi povzročanja škode vsebuje 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ)2 splošno načelo, ki prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, iz katerih bi lahko nastala škoda in velja za poslovna in neposlovna razmerja. Uporabno je ob izpolnjenih predpostavkah iz določb o povzročitvi škode (131. do 189. člen OZ). Protipravno je lahko tako aktivno ravnanje kot tudi opustitev, pri čemer pa mora biti možnost nastanka škode, ki lahko nastane kot posledica takega ravnanja, za povzročitelja škode objektivno predvidljiva.3 Zavarovanec toženke je ravnal v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji in moralnimi načeli) v razmerju do opustitve dolžnega ravnanja (prepovedi povzročanja škode) s tem, ko ni ustrezno zaprl uvoza na bencinski servis. Splošno sprejeta pravila in običaji narekujejo, da vsi udeleženci ravnajo skrbno na način, da drug drugemu po nepotrebnem ne povzročajo škode in ravno v tem je bilo ravnanje zavarovanca toženke v neskladju s pravom. Čeprav je splošno znano dejstvo in običajno, da mnogi servisi ob prenehanju obratovanja zaprejo uvoz ali del servisa z različnimi trakovi ali vrvicami, neustrezna zapora uvoza, tako da ni dovolj poskrbljeno za varnost udeležencev cestnega prometa in na način, da se poveča objektivno predvidljivo tveganje za nastanek nesreč, četudi v Sloveniji večkrat uporabljena (slaba) praksa, zgolj zaradi širše uporabe še ne postane pravno pravilno (dopustno) ravnanje.

13. Toženka zmotno meni, da protipravno ravnanje širšega kroga subjektov pomeni pravno ozdravitev določenega ravnanja, kot pravno skladnega. Ali je uvoz na posameznem bencinskem servisu ustrezno zaprt, je sicer odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. Vsako zapiranje vhoda ni nujno neustrezno in protipravno. V konkretnih okoliščinah je bila protipravnost podana, saj zaporna vrvica ni bila ustrezno vidna in označena, niti ustrezno postavljena. V primerih, ko so površine v zasebni lasti, ima upravitelj oz. lastnik bencinskega servisa sicer pravico zapreti dostop na zasebno zemljišče, vendar mora to storiti na način, ki ne ogroža varnosti udeležencev cestnega prometa.

14. Od pravne osebe se pričakuje profesionalna skrbnost. Status bencinskega servisa je specifičen, saj je njegova bistvena funkcija ravno v zadovoljevanju potreb udeležencev cestnega prometa. Kadar ne obratuje, mora biti slednje na jasen in nedvoumen način pravočasno vidno vsem udeležencem. V primeru zapore celotne uvozne površine je dolžnost upravljalca, da zaporo organizira bodisi na način, ki voznikom, ki vseeno zapeljejo na servis (do zapore), omogoča varno vključitev nazaj v cestni promet, bodisi na način, da voznik prosto prevozi bencinski servis ali niti ne more delno že zapeljati tja. Ker se v konkretnem primeru pri uvozu nahajata še kolesarska steza in pločnik, je verjetno zapora, ki niti ne omogoča uvoza vozniku, neizvedljiva. Posebno pazljivost upravljalca pa narekujejo tudi konkretne okoliščine, ko se neposredno po koncu obratovalnega časa na bencinskem servisu še nahajajo ljudje (stranke ali zaposleni), je še deloma osvetljen, hkrati pa je uvoz že fizično zaprt. Vse skupaj lahko daje vtis, da servis še deluje in se z neustrezno zaporo objektivno predvidljivo povečuje možnost za nastanek hujših nesreč.

15. V konkretnem primeru je tako postavljena vrvica (lega, slaba vidljivost, brez opozorila) predstavljala veliko tveganje za nastanek poškodb, predvsem voznikov dvoslednih vozil, ter veliko tveganje za nastanek nesreč, ko je potrebno, da se voznik vključi nazaj v promet z vzvratno vožnjo na glavno cesto. Vrvica tudi ni bila dobro vidna (slaba odbojnost) in ni bilo nobenega predhodnega opozorila, kot je običaj, da se v prometu s pravočasnimi opozorilnimi znaki označuje fizične ovire na cesti. Pri zadostni stopnji označbe in vidljivosti zapore pa je potrebno računati na vse udeležence cestnega prometa. Motorna kolesa ali kolesarji imajo v nočnem času precej nižjo jakost osvetlitve žarometov.

16. Toženka v pritožbi večkrat izpostavlja, da je bil edini vzrok za nastali škodni dogodek neprilagojena hitrost tožnika. Sklicuje se na sodbo Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 000/2013 in plačilni nalog policije, ki je bil izdan tožniku po nezgodi zaradi neprilagojene hitrosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v pravdnem postopku sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku in to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Na ugotovitve v odločbi o prekršku ali na izdani plačilni nalog sodišče ni vezano in na podlagi izvedenih dokazov v pravdnem postopku (predvsem izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za analizo prometnih nezgod) lahko pride do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov.

17. Utemeljene pa so pritožbene navedbe toženke o soprispevku tožnika za nastanek škodnega dogodka. Toženka utemeljeno izpostavlja, da se ne glede na dovoljeno hitrost od vsakega voznika pričakuje, da bo vožnjo prilagodil danim razmeram. Največja dovoljena hitrost namreč ne pomeni, da je vožnja s to hitrostjo primerna za vsako situacijo. Prvo sodišče je pri pravni presoji dolžnega skrbnega ravnanja tožnika kot oškodovanca, glede na konkretne okoliščine in ugotovljeno dejansko stanje, zmotno ocenilo, da tožnik s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka.

18. V skladu s preventivno funkcijo odškodninskega prava morajo njegova pravila vse potencialne udeležence škodnih dogodkov (tako povzročitelje kot tudi oškodovance) spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka.4 V prvem odstavku 171. člena OZ je določeno splošno primarno pravilo za zmanjšanje odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Po tem pravilu je merilo za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe delež, v katerem je njeno ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka in obsegu škode. Za uporabo tega merila je zato treba odgovoriti na vprašanje, v kolikšnem deležu je oškodovančevo ravnanje, ki ima značilnosti razbremenilnega razloga, prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka oziroma k temu, da je bil obseg škode večji, kot bi bil, če takšnega ravnanja oškodovanca ne bi bilo.5 Vsak sicer objektivno gledan prispevek oškodovanca k škodnemu dogodku še ni podlaga razbremenitve odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Merilo skrbnosti je povprečen razumen odrasel človek.

19. Načelo zaupanja v cestnem prometu (tretji odstavek 4. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP)6) je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami. Pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi (drugi odstavek 4. člena ZPrCP). Prvi odstavek 45. člena ZPrCP nadalje vsakemu vozniku nalaga, da mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da se je nesreča zgodila izven časa obratovanja bencinskega servisa. Površina je bila deloma osvetljena, poleg zaposlenih pa je bilo tam še nekaj ljudi, kar je dajalo vtis, da je servis še odprt. Cestišče na delu, kjer je bila vrvica, ni bilo osvetljeno, glede na pozicijo snopa motornih luči pri zavijanju, pa je tožnik vrvico lahko pravočasno opazil šele, ko se ji je približal na krajšo razdaljo. Vse navedene okoliščine so tožniku narekovale posebno previdnost in skrbnost pri zavijanju in uvozu, ki ni bil dobro osvetljen.

20. Kot vozniku motornega kolesa mu je bilo znano, da snop luči motornega kolesa ni tako močan kot pri avtomobilu ter je ponoči zaradi lege luči potrebno biti posebno pozoren pri zavijanju. Slednje toliko bolj pri zavijanju na drugo pot, ki je v temi oziroma ni dobro osvetljena. Posebno prilagoditev konkretnim okoliščinam narekuje že tudi sprememba vozišča, zavijanje iz javne ceste na površino bencinskega servisa, kjer voznik ne more pričakovati enakih razmer, kot veljajo na glavni cesti. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine tožnik zaradi teme ni videl zaporne vrvice, ki je bila slabo odbojna. To pomeni, da tožnik tudi ne bi videl morebitne druge fizične ovire, ki bi se takrat tam nahajala, še posebej, če ne bi imela odbojne površine, npr. človeka. Na bencinskem servisu je dogajanje dinamično, večkrat se tam nahajajo tudi pešci ali kolesarji, pa vozniki vozil, ki hodijo po površini servisa zaradi opravljanja različnih opravil (plačilo goriva, nakup v trgovini, polnjenje pnevmatik, menjava poškodovanih pnevmatik ali pokvarjenega dela vozila ipd.) ali so tam druge ovire zaradi dobave goriva, plina ipd. Tožnik, ki je mislil, da je bencinski servis še odprt in je tam tudi videl nekaj ljudi, bi moral kot povprečno razumen skrben človek pričakovati, da se lahko v neosvetljenem delu nahajajo različne ovire ali ljudje ter bi temu moral ustrezneje prilagoditi hitrost. 21. Nadalje ugotovljeno dejstvo prvega sodišča, da je tožnik vozil znotraj dovoljene hitrosti, samo po sebi še ne pomeni, da je bil tožnik zadosti skrben, saj bi moral hitrost prilagoditi glede na konkretni položaj. Izračunana hitrost izvedenca, da je tožnik ovinek lahko še varno izpeljal, se nanaša na golo fizično zmožnost tožnika še varno izpeljati ovinek, vendar v razmerah, ko je cestišče povsem pregledno. V primeru teme in zavijanja motornega kolesa, ko luč v ovinku slabše osvetljuje pot pred voznikom, pa bi moral tožnik hitrost dodatno zmanjšati. Zgolj vožnja znotraj dovoljene hitrosti ni dovolj. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje večja prilagodljivost danim razmeram. Prvo sodišče je nadalje ugotovilo, da se je znak za omejitev hitrosti na bencinskem servisu nahajal nekaj metrov za zaporno vrvico. Voznik mora že dovolj zgodaj pred znakom ustrezno prilagoditi hitrost omejitvi, drugače mora naglo zavreti ali znak prevoziti z nedovoljeno hitrostjo. V obeh primerih gre za protipravno ravnanje.7

22. Večja skrbnost bi se od tožnika pričakovala tudi pri presoji, da bencinski servis še obratuje. Splošno znano je, da večina servisov po 22.00 uri več ne obratuje, tako na podeželju kot v mestih. Servis tudi ni bil v polnosti osvetljen. Nekaj ljudi se je tam še nahajalo. Četudi je bil konkretni bencinski servis še pred enim letom odprt 24 ur na dan, bi glede na vse ugotovljene okoliščine (predvsem le delno osvetljenost) tožnik kot povprečno razumen človek moral biti skrbnejši pri presoji časa obratovanja in odločitvi, da na servis zapelje brez (dodatnega) zmanjševanja hitrosti na način kot v času obratovanja ter polne osvetljenosti in preglednosti uvoza.

23. Zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca toženke je odgovornost za nastali škodni dogodek na toženki, vendar pa je tudi tožnik s svojim neskrbnim ravnanjem soprispeval k nastanku škode. Glede na navedeno znaša soprispevek tožnika 20 %, medtem ko je v preostalih 80 % po temelju za nastalo škodo odgovoren zavarovanec toženke.

24. Ker toženka višine prisojene odškodnine obrazloženo ne izpodbija, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prvo sodišče je tožniku priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 13.500,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo. Odločitev o prisojeni odškodnini je materialnopravno pravilna.

25. V posledici spremembe temelja odškodninske odgovornosti je bilo potrebno spremeniti višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 37.256,90 EUR nepremoženjske in premoženjske škode, kar ob upoštevanju temelja odgovornosti toženke v deležu 80 %, skupaj znaša 29.805,52 EUR odškodnine. V preostalem delu glede še zahtevanih 12.951,38 EUR pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

26. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede temelja odškodninske odgovornosti, je posledično napačno odmerilo odškodnino, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba tožene stranke v preostalem delu ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem (preostalem) delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, mora toženka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožniku povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 29.805,52 EUR od skupaj zahtevanih 42.756,90 EUR. Tožnikov uspeh v pravdi je tako 70 %, uspeh toženke pa 30 %. Glede na priznane pravdne stroške in uspeh, je tožnik upravičen do povračila 4.115,81 EUR pravdnih stroškov. Upoštevajoč priznane pravdne stroške ter njen uspeh je toženka upravičena do povračila 1.880,84 EUR pravdnih stroškov.

28. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je 20 %, saj se je zavzemala za odločitev, da je celotna odgovornost za nastalo škodo na strani tožnika. Za sestavo pritožbe je priglasila stroške v višini 875 točk, 2 % materialnih izdatkov, povečano za DDV, ter strošek sodne takse. Pritožbeno sodišče ji je priznalo priglašenih 875 točk po tar. št. 21/1 OT in 17,5 točk za materialne stroške po tar. št. 11/3 OT, skupaj 892,5 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znesek 653,31 EUR, ter strošek plačila sodne takse v višini 939,00 EUR, skupaj 1.592,31 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožene stranke ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 318,46 EUR (20 % od 1.592,31 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

29. Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato mora tožeča stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami. 3 Prim. sodba VSRS II Ips 252/2016 z dne 21. 06. 2018. 4 Prim. N. Plavšak, komentar k 131. členu OZ, v; N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga GV založba, Ljubljana 2003, str. 735. 5 Prim. N. Plavšak, komentar k 171. členu OZ, v; N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga GV založba, Ljubljana 2003, str. 966. 6 Ur. l. RS, št. 109/10 s spremembami in dopolnitvami. 7 Prim. tretji odstavek 45. člena ZPrCP določa, da je prepovedano sunkovito speljevanje, zaviranje ali ustavljanje, razen v nevarnosti.