Jedro

Pri ugotavljanju osnove za odmero davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanj, pridobljenih na podlagi prodaje družbenih stanovanj, davčni organ ne more upoštevati pogodbene prodajne cene, če je ta nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 28.5.1992, s katero je prvostopni upravni organ tožnici odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 132.582,00 SIT. Dobiček iz kapitala je tožnica dosegla s prodajo stanovanja, ki ga je odkupila pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj v skladu z določbami stanovanjskega zakona. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 58. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - p.b.). Navaja, da pogodbena dogovorjena prodajna cena stanovanja ni ustrezala dejanski vrednosti stanovanja v času prodaje. Zato je prvostopni upravni organ prodajno ceno ugotovil v odmernem postopku in pri ugotavljanu davčne osnove kot prodajno ceno stanovanja utemeljeno upošteval valorizirano vrednost stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta, ki je bil tožnici priznan po določbah stanovanjskega zakona. Glede na določbo 3. odstavka 58. člena navedenega zakona ni mogoče upoštevati tožničinega pritožbenega ugovora, da bi moral davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upoštevati, da je stanovanje zasedeno, zaradi česar je prometna vrednost stanovanja nižja.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da ima na prodanem stanovanju dosmrtno pravico uživanjaje, zato je tožena stranka v obravnavanem primeru pri določitvi davčne osnove napačno upoštevala določbo 3. odstavka 58. člena zakona o dohodnini. Pri ugotavljanju davčne osnove bi morala tožena stranka upoštevati prometno vrednost stanovanja,ugotovljeno na podlagi metodologije, objavljene v Uradnem listu SFRJ, št.57/51, ki se v Sloveniji smiselno uporablja. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe.

Tožena stanka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil tožnici odmerjen davek na dobiček iz kapitala, ki ga je tožnica dosegla s prodajo stanovanja, ki ga je odkupila pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj v skladu z določbami stanovanjskega zakona. Da je tožnica odkupila družbeno stanovanje pod ugodnejšimi pogoji, določenimi v stanovanjskem zakonu ni sporno. Sporno tudi ni, da je bila v času odkupa vrednost stanovanja brez popusta 987.379 SIT, kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 25.11.1991. Tudi če je tožnica to stanovanje prodala dne 20.1.1992 za ceno 394.952,00 SIT, ki je celo nižja od nevalorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve, te cene upravni organ, glede na določbe zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - prečiščeno besedilo - ZDOH), utemeljeno ni mogel upoštevati. Navedeni zakon namreč v 3. odstavku 53. člena (58. člen prečiščenega besedila) določa, da pri ugotavljanju osnove za davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanj, pridobljenih na podlagi od prodaje družbenih stanovanj, prodajna cena ne more biti nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta, ki je bil priznan na podlagi stanovanjskega zakona. Glede na navedeno zakonsko določbo je tudi po presoji sodišča prvostopni upravni organ pri določitvi davčne osnove utemeljeno upošteval kot prodajno ceno valorizirano vrednost stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta. Da bi upravni organ pri določitvi davčne osnove upošteval prodajno ceno, ki bi bila nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve, ni nobene pravne podlage, tudi ne v primeru, ko je predmet prodaje stanovanje, na katerem ima davčni zavezanec dosmrtno pravico uživanja. Glede na navedeno tožničin pritožbeni ugovor, ki ga tožnica uveljavlja tudi v tožbi, ni mogel vplivati na drugačno odločitev v stvari.

Ker je tožba neutemeljena, jo je moralo sodišče zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).