Jedro

Straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede, niti se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali zaradi posebnih varnostnih potreb, kot tudi, da ni šlo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ne bi bil primeren. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost toženke, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe. Kar je tožnik iz naslova prikrajšanja pri plači zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 333,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravično razporedilo dokazno breme. S tem je zagrešilo postopkovno kršitev, izpodbijana sodba pa je za toženko sodba presenečenja. Iz sodbe sodišča EU C‑742/19 ne izhaja, da bi morala toženka nositi dokazno breme. Iz te sodbe izhaja, da so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Meni, da bi morala toženka dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz uporabe te direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, tožnik pa bi moral dokazati, da bi se morala direktiva uporabiti za njegov primer. Nadalje navaja, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago. Tako ni navedel, kakšno običajno službo naj bi opravljal, kaj to sploh pomeni in kdaj naj bi jo opravljal. Vztraja, da predstavlja straža tako posebno dejavnost, da je ni mogoče šteti za običajno službo in jo je treba že po njeni naravi izključiti iz uporabe navedene direktive. Za stražo ni primeren sistem rotacije zaposlenih. Kljub njenim obširnim navedbam o tem, zakaj sistem rotacije zaposlenih ni primeren, je sodišče prve stopnje njene navedbe zavrnilo s sklicevanjem na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, ki niti ni primerljiva s to zadevo. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub v okviru dokaznega postopka ugotovljenim različnim dejavnikom tveganja zaključilo, da se stražo da organizirati tudi v sistemu rotacij. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je straža bolj učinkovita, če pripadniki ne rotirajo na 12 ur oziroma da se straža izvaja neprekinjeno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo A. A. Meni, da je dokazala, da sistem rotacij ni primeren, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj, ali je sistem rotacij možen, ne pa tudi, ali je primeren. Glede tega ni napravilo dokazne ocene. Nadalje navaja, da je straža izključena iz uporabe navedene direktive tudi, kadar poteka v okviru operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede. Meni, da je straža bojna naloga v miru in da je nošenje orožja eden od razlikovalnih elementov. Sodišču prve stopnje še očita, da ni napravilo dokazne ocene in da je izpodbijana sodba brez razlogov. Zaključuje, da je neprimerno sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče iz sodbe VIII Ips 196/2018. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo razsoditi glede na okoliščine posameznega primera.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo v obdobju od aprila 2017 do aprila 202o (pri čemer so nekateri meseci izključeni), ko je kot vojaški uslužbenec v B. brigadi opravljal naloge straže ter vojaške vaje, urjenje in usposabljanja. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe (glede nalog straže) tožbenemu zahtevku ugodilo, ker naloge straže, ki jih je opravljal tožnik, predstavljajo običajno službo v mirnodobnem času, brez posebnosti, saj gre za kontinuirane in redne naloge v vojski, ki jih je primerno in mogoče izvesti tudi s sistemom rotacij, in ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Posledično je zaključilo, da navedene aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva). Ker je moral biti tožnik v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženki in ni smel zapuščati odrejenega kraja, s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, je zaključilo, da se ta čas pripravljenosti šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 6. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da že sama narava obravnavane aktivnosti (straže) izključuje uporabo Direktive. Iz sodbe Sodišča EU (SEU) C-742/19 izhaja, da se Direktiva - razen v izjemoma navedenih primerih (ki jih je treba ozko razlagati) - uporablja tudi za organizacijo delovnega časa oboroženih sil. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati naravo opravljanja nalog straže, ki jih je opravljal tožnik.

7. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi Direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma nepravično razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 8. V konkretni zadevi ne gre za sodbo presenečenja, o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala in zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Česa takega toženka v pritožbi ne zatrjuje.

9. Toženka zmotno vztraja pri navedbah o tožnikovi pomanjkljivi trditveni podlagi. Razloge v zvezi s tem ugovorom je sodišče prve stopnje podalo v točki 7 obrazložitve sodbe. Tožnik je navedel delo, v okviru katerega mu je bila stalna pripravljenost odrejena, ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi SEU C-742/19 izključujejo uporabo Direktive. V drugi pripravljalni vlogi je navedel, kdaj, kje in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena pripravljenost, opisal je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Jasno je tudi obrazložil, zakaj predstavlja straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal, običajno službo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nasprotnem. Tako je pojasnil, da so bile naloge straže vnaprej načrtovane, v mirnodobnem času, da straža ni bila odziv na izredne dogodke ali na neposredno grožnjo za državno varnost, da je šlo torej za povsem redno delovno nalogo.

10. Ne držijo pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o pomanjkljivi oziroma celo neopravljeni dokazni oceni. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to predpisuje 8. člen ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11. Sodišče prve stopnje je tako obširno in pravilno obrazložilo, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da naloge straže, ki jih je opravljal tožnik, niso izključene iz uporabe Direktive. Ne drži torej pritožbeni očitek o tem, da se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na sodbo in sklep VSRS VIII Ips 196/2018 in da naj bi bilo to tudi neprimerno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo stališčem navedene sodne odločbe, saj se tudi ta nanaša na plačilo za čas stalne pripravljenosti vojaške osebe v času straže in gre torej za enako pravno podlago, zaradi česar bi bil spregled te odločitve s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, pri pravni presoji pa je izhajalo iz stališč v sodbi SEU C‑742/19. 12. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede, niti se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali zaradi posebnih varnostnih potreb, kot tudi, da ni šlo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ne bi bil primeren. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost toženke, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. 13. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da predstavlja straža tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Pritožbeno ni sporno, da se straža (za objekta, kjer je stražo opravljal tudi tožnik) od konca leta 2022 dalje opravlja v sistemu rotacij. Če sistem rotacij ne bi bil primeren, toženka straže na tak način ne bi izvajala. Zgolj dejstvo, da je morda stražo mogoče izvesti bolj kvalitetno v sistemu pripravljenosti, pa še ne dokazuje, da te aktivnosti ni mogoče in primerno izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo primernosti rotacij. V zvezi s tem tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pisno izjavo priče A. A. Kot izhaja iz obrazložitve v 24. točki izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sprejelo mnenje te priče, da so večdnevne rotacije z vidika kvalitete varovanja boljše, a kot rečeno, to še ne pomeni, da sistem rotacij na 12 ur ni primeren oziroma da ni možno spoštovati zahtev Direktive. Za odločitev v tej zadevi torej ni bistveno, kako bi bilo mogoče stražo organizirati bolj učinkovito oziroma smotrno, pač pa le, ali je za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ki omogoča spoštovanje zahtev Direktive.

14. Neutemeljeno je tudi posplošeno pritožbeno vztrajanje, da je straža bojna operacija v miru in da pripadniki na straži nosijo orožje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v njeni 21. točki, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, saj se izvaja redno in kontinuirano na številnih vojaško pomembnih objektih po celi državi.

15. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, ne predstavljata izjeme po nobenem izmed meril, ki jih je vzpostavilo SEU, je pravilno uporabilo določila Direktive 2003/88/ES in ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja iz naslova pripravljenosti v času straže. 16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).