Jedro

Če tožena stranka v času pravdnega postopka razveljavi svoj sklep o razporeditvi (kar je po analogiji mogoče šteti kot pripoznavo zahtevka), je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka.

S to razveljavitvijo so naknadno odpadle tudi predpostavke za izpodbijanje sklepa o začasni razporeditvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka K.R., je dolžna povrniti tožniku K.Č.

stroške postopka v znesku 30.568,86 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1999 dalje do plačila, v 8 dneh." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v 1. odstavku izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka K.R., je dolžna povrniti tožniku K.Č. stroške pritožbe v znesku 10.109,36 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, obenem pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 43.074,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da je tožnik dne 18.7.1998, v smislu določbe 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) pravočasno ugovarjal zoper sklep direktorice o njegovi razporeditvi z dne 16.7.1998. Direktorica je njegov ugovor zavrnila z vlogo z dne 22.7.1998, ki pa ima vse sestavine sklepa. S tem je bil postopek pri delodajalcu zaključen in izpolnjene procesne predpostavke za spor pred sodiščem. Če je bil pravni pouk v sklepu z dne 16.7.1998 formuliran nepravilno, če je direktorica dne 22.7.1998 kot nepristojna nepravilno odločila o tožnikovem ugovoru (ker naj bi bila za odločanje pristojna skupščina) in če je tožnik zoper vlogo direktorice z dne 22.7.1998 in po navodilu iz pravnega pouka vložil še pritožbo na skupščino (obenem pa tudi tožbo), mu to vsekakor ne more biti v škodo.

Ni nepomembno, da skupščina tožene stranke o njegovem ugovoru in pritožbi sploh ni odločila. Zaradi varovanja rokov je bil dejansko prisiljen vložiti tožbo. Nedopustno je razlogovanje, da lahko direktorica tožene stranke sklepe, ki so že napadeni s pravnim sredstvom, kadarkoli razveljavlja in odloča o tem kot organ druge stopnje. Zato je potrebno šteti "vlogo" direktorice z dne 1.10.1999 kot vlogo nepristojnega organa in torej za neveljavno. Sodišče je v razlogih svoje odločitve ugotovilo, da direktorica ni bila pritojna odločati o pravicah iz delovnega razmerja na drugi stopnji, naknadno pa ji je priznalo pristojnost za odločanje o razveljavitvi svojih sklepov. Tožnik meni, da je podan njegov pravni interes za vodenje spora v tej zadevi, saj je vložil tudi tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Njegova razporeditev ima lahko dolgoročne posledice v primeru uspeha v postopku v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ob dejstvu, da razveljavitev izpodbijanega sklepa direktorice ni bila izvedena s strani pristojnega organa in razveljavitev ne more učinkovati.

Odločitve o stroških postopkih ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede tega, da v konkretni zadevi že v času vložitve tožbe niso bile podane procesne predpostavke za vodenje spora. Tožnik je zoper sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto z dne 16.7.1998, ki je bil začasen (vendar brez določitve obdobja razporeditve), v skladu s pravnim poukom pravočasno ugovarjal direktorici tožene stranke.

Le-ta je odgovorila na njegov ugovor dne 22.7.1998 in pri tem izrečno navedla, da se ugovoru in pritožbi ne ugodi (zoper "ukrepe" pa ima delavec možnost pritožbe v roku 15 dni na skupščino tožene stranke). Narava tega "odgovora na ugovor in pritožbo z dne 18.7.1998" je lahko sporna, še bolj pa, ker je mogoče zaključiti, da direktorica sploh ni bila pristojna odločati o tožnikovem ugovoru, glede na določbo 6. čl. Odloka o preoblikovanju javnega podjetja K. R.. Kljub temu je bilo glede na jasno formulacijo, da se ugovoru in pritožbi tožnika ne ugodi, mogoče prvenstveno sklepati, da ta odgovor predstavlja drugostopenjski sklep delodajalca.

Pri tem niti ni pomembno, ali je tak sklep izdal pristojen ali nepristojen organ. V vsakem primeru direktorica tožene stranke, ko že tožena stranka sama navaja, da sploh ni bila pristojna odločati o ugovoru zoper sklepe organa prve stopnje o pravicah in obveznostih delavca, ni imela nobene podlage tožniku sporočati, da se njegovemu ugovoru ne ugodi.

Pomembno je tudi, da ima "odgovor na ugovor" z dne 22.7.1998 še pravni pouk o možnosti pritožbe v roku 15 dni na skupščino tožene stranke. To dodatno kaže, da bi v zvezi s tem odgovorom lahko govorili o sklepu tožene stranke, ki določa pravice in obveznosti delavca. V nastali, nekoliko zmedeni situaciji, vendar ne zaradi postopanja tožnika, temveč izključno tožene stranke, je bil tožnik zaradi varovanja svojih pravic upravičen izpodbijati prvostopenjski sklep ter "odgovor na ugovor" z dne 22.7.1998 s tožbo na sodišču, obenem pa temu "odgovoru na ugovor" z dne 22.7.1998 ugovarjati tudi na skupščino tožene stranke (ki pa o njegovem odgovoru ni odločila). Ker iz pozitivno pravne ureditve varstva pravic delavcev izhaja, da sklep o ugovoru delavca zoper prvostopenjski sklep o njegovih pravicah in obveznostih predstavlja dokončno odločitev delodajalca, je tožnik tudi glede na formulacije v "odgovoru na ugovor" z dne 22.7.1998 lahko utemeljeno verjel, da gre za dokončen sklep o njegovi začasni razporeditvi ter zato vložil tožbo na sodišču. Delavcu tudi sicer ni mogoče odreči sodnega varstva zoper sklepe, ki jih očitno izdajo nepristojnosti organi. Nasprotno razlogovanje je nelogično.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v nadaljevanju postopka ni imel več relevantnih razlogov za vztrajanje pri zahtevku, saj je direktorica tožene stranke dne 1.10.1998 sama razveljavila sklep o razporeditvi iz razloga, ker do razporeditve sploh ni prišlo. Z naknadnim sklepom je torej direktorica tožene stranke sama sanirala nastalo situacijo, torej vzpostavila stanje, kot da sklepa z dne 16.7.1998 sploh ne bi bilo. Z to razveljavitvijo so naknadno odpadle tudi predpostavke za izpodbijanje sklepa o začasni razporeditvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo.

Ne glede na potrditev sklepa sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka pa glede na razloge odločitve sodišča prve stopnje ni pravilno odločilo o stroških postopka. Tožnik je imel pravico uveljavljati sodno varstvu zoper sklep o razporeditvi z dne 16.7.1998 in "odgovor na ugovor" z dne 22.7.1998, za katerega je prav tako mogoče šteti, da ima naravo sklepa delodajalca. Ker je tožena stranka šele naknadno razveljavila svoj sklep o razporeditvi (kar je po analogiji mogoče šteti kot nekakšno pripoznavo zahtevka), je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer ni priznalo stroškov konference strank pred sestavo tožbe, stroškov za pregled odločbe in ugotovitev pravnomočnosti, prav tako pa je tožniku v skladu z 10. tč. Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS št. 7/95-62/98) priznalo za tožbo, v posledici tega pa tudi za zastopanje na obravnavi namesto 160 le 80 oz. 40 točk. V celoti priznani stroški postopka pred sodiščem prve stopnje (skupaj z DDV) znašajo 30.568,86 tolarjev in jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje (14.10.1999), v 8 dneh. Tožnik je delno uspel tudi s pritožbo. Ta uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo kot polovičen in v skladu s tem odmerilo tudi pritožbene stroške. Pri tem mu ni priznalo stroškov, ki jih je njegov pooblaščenec zaznamoval za posvet s stranko pred sestavo pritožbe, priznalo pa mu je vse ostale stroške, ki po odmeri znašajo 20.218,72 tolarjev, oz. polovica teh stroškov 10.109,36 tolarjev. Te mu je tožena stranka dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 do plačila.