Jedro

Tudi tisti, ki je stvar z neupravičenenim odvzemom, torej brez pravnega naslova, dobil v posest, z njo razpolaga kot njen imetnik.

To pomeni, da tožnik, ki je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen zaradi odvzema tujega motornega vozila, s katerim je bila takoj po odvzemu povzročena nesreča, v kateri je bil sam poškodovan, kljub temu, da v času nezgode avtomobila ni vozil, nima pravice do odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se ob polni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se ves prisojeni tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 78.750 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 68.400 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 4.275.000 SIT odškodnine in 687.937,48 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da zajema zavarovanje vozila tudi škode, povzročene z vozilom, ki ga je uporabljala oziroma vozila oseba, ki za to ni bila pooblaščena. Čeprav je tožnik sodeloval pri odvzemu motornega vozila, je od zavarovalnice upravičeno terjal povrnitev svoje nepremoženjske škode, saj je bil v času prometne nezgode v vozilu kot sopotnik, torej ga je po sodni praksi treba šteti za tretjo osebo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 3.420.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika ter mu naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v znesku 15.750 SIT. Hkrati je izdalo sklep, s katerim je razveljavilo izrek o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati škodo tožniku, ki se je kot sopotnik poškodoval v ukradenem avtu, torej v vozilu, ki ga je vozila nepooblaščena oseba.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je tožnik skupaj s kolegi ukradel vozilo, ki ga je prav on s spojitvijo kontaktnih žic spravil v pogon. Z ukradenim vozilom so se odpeljali in med vožnjo je prišlo do prometne nezgode. Poškodovan je bil torej med izvrševanjem kaznivega dejanja, ki ga je storil namenoma. Zato je sklicevanje na 96. člen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90; v nadaljevanju ZTSPOZ/90) zmotno, saj ta člen govori o odgovornosti napram tretji osebi, ki utrpi škodo, ki jo povzroči nepooblaščena oseba. V obravnavanem primeru je vozilo uporabljal tudi tožnik kot nepooblaščena oseba. Ker je voznik umrl, tožena stranka tudi nima možnosti regresnega zahtevka. Priglaša stroške.

Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je bilo kaznivo dejanje tatvine pretrgano s kaznivim dejanjem prometne nesreče. Zavarovalnica je za plačilo odškodnine odgovorna tudi, kadar vozilo upravlja nepooblaščena oseba.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava je odločilno dejansko stanje, ki izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano. Tožnik je 9.10.1990 skupaj z drugimi osebami sodeloval pri odvzemu motornega vozila, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki. Pri vožnji z ukradenim avtom se jim je pripetila prometna nezgoda. Tožnik, ki je bil v času nezgode v vozilu kot sopotnik, je bil v prometni nezgodi poškodovan. Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila je bil pravnomočno obsojen skupaj z B.Z., I.K. in voznikom P.V. (člen 170/I Kazenskega zakona Republike Slovenije, Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90; v nadaljevanju: KZ RS). P.V., ki je povzročil prometno nezgodo, je bil spoznan tudi za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa (člen 250/III-I KZ RS).

Zavarovanje proti odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo motornega vozila lastnik oziroma uporabnik motornega vozila povzroči tretjim osebam, je obvezno. Predmet zavarovanja proti odgovornosti za škodo je odškodninska odgovornost lastnika motornega vozila. Lastnik vozila se tako zavaruje pred nevarnostjo, da se bo v primeru škodnega dogodka njegovo premoženje zmanjšalo, ker bo moral oškodovancu plačati odškodnino. Vendar pa do odškodnine, za razliko od sistemov, v katerih je predmet zavarovanja škodni dogodek, ni upravičen vsakdo (primerjaj: Gordana Ristin, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995, str. 92 in naslednje). Do prometne nezgode je prišlo 9.10.1990, torej v času veljavnosti ZTSPOZ/90, ki je v 92. členu taksativno določal osebe, ki so iz zavarovanja izključene. Pravice do odškodnine iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti tako niso imeli: sklenitelj zavarovalne pogodbe, lastnik, uporabnik, solastnik in drug imetnik vozila, tudi če niso vozili vozila ob nastanku škode ter voznik vozila, ki je odgovoren za škodo. V tem primeru je odločitev torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je treba med osebe, ki po 92. členu ZTSPOZ/90 nimajo pravice do odškodnine iz avtomobilskega zavarovanja, šteti tudi tožnika.

Po mnenju revizijskega sodišča je pri presoji pravilne uporabe materialnega prava v tem primeru odločilna okoliščina, da je tožnik sodeloval pri protipravnem odvzemu motornega vozila. Za to kaznivo dejanje je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Kot izhaja iz opisa zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po členu 170/I KZ RS, stori to kaznivo dejanje tisti, ki vzame tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo. Ko uporabi tujo stvar v svojem imenu in za svoj račun, pa z njo tudi dejansko razpolaga (primerjaj Stojan Cigoj, Komentar zakona o obligacijskih razmerjih, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1984, str. 655). Poleg stvarnopravnega in obligacijskopravnega upravičenca je tako tudi tisti, ki drugemu nedopustno odvzame stvar, razpolagalec s stvarjo. Povedano drugače: tudi tisti, ki ima stvar zaradi neopravičenega odvzema v posesti brez pravnega naslova, z njo razpolaga kot njen imetnik. Zato tudi tožnik, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila, šteje za imetnika motornega vozila in kot tak spada med osebe, naštete v 92. členu ZTSPOZ/90. V navedeni zakonski določbi je izrecno (med drugimi) iz zavarovanja izključen "drug imetnik vozila, tudi če ni vozil vozila ob nastanku škode". V konkretnem primeru to pomeni, da tožnik, ki je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen zaradi odvzema tujega motornega vozila, s katerim je bila takoj po odvzemu povzročena nesreča, v kateri je bil sam poškodovan, kljub temu, da v času nezgode avtomobila ni vozil, nima pravice do odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Ker je bilo materialno pravo v tej zadevi zmotno uporabljeno, je bilo treba reviziji ugoditi. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da je v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo tudi preostali še sporni prisojeni del tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki v pravdi ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka, torej stroške takse za revizijo v znesku 68.400 SIT. Zaradi spremenjene odločitve pred sodiščem druge stopnje in posledično spremenjenega uspeha strank v postopku je revizijsko sodišče spremenilo tudi stroškovno odločbo pred pritožbenim sodiščem. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 78.750 SIT (zaradi takrat le delnega pritožbenega uspeha tožene stranke pa naložilo v plačilo v sorazmerno manjšem znesku). O pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje bo odločalo to sodišče.