Jedro

Tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja - begunca, ker je okupator sicer nasilno preselil družino, vendar zaradi svojih vojaških potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 730/99-6 z dne 22.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 13.4.1999, s katero je tožena stranka v upravni reviziji odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 24.3.1998 in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. V obrazložitvi sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni dejanske podlage za ugotovitev, da je tožnikovi družini zaradi preselitve iz Z. v vas R. objektivno grozilo vojno nasilje, kakršno obravnava Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96 odl. US: ZZVN), veljaven v času odločanja v obravnavani zadevi. Iz izpovedb prič M.K. in A.M. ter tožnika, zaslišanega kot stranke, izhaja, da so Nemci tožnikovo družino naselili v 5 km oddaljen kraj R. zato, ker je čez vas Z. potekala meja med italijansko in nemško okupacijsko oblastjo in so Nemci njihovo hišo uporabili za postojanko. Tožnikova družina je v hiši, kamor so jo naselili Nemci v vasi R., živela do konca vojne ter se preživljala z obdelovanjem zemlje, dobivala pa je tudi nemške prehrambene karte. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnik niti v svoji vlogi niti v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi se dalo sklepati, da je bil on in njegova družina neposredno izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Tožnikovo zatrjevanje, da je bila njegova družina izpostavljena nasilnemu ukrepu okupatorja zato, ker niso smeli živeti na svojem domu v Z. in niso smeli obdelovati svoje zemlje, pa po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja tiste vrste vojnega nasilja, ki bi bilo razlog za priznanje statusa begunca.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Poudarja, da je dokazano, da z družino od 11.9.1943 ni živel v domači hiši v Z., ker je nemški okupator družino nasilno preselil iz domače hiše v Z. v 5 km oddaljeni kraj R., kjer je družina živela do konca 2. svetovne vojne v begunstvu. Kaj naj bi bilo ob teh dejstvih potrebno še dokazovati, mu ni jasno. Okupator je njihovo domačijo spremenil v vojaško postojanko, družino pa nasilno preselil, tako da niso mogli živeti doma in se preživljati s kmetijstvom na domači zemlji. Bistvo priznanja statusa begunca kot žrtve vojnega nasilja je prav v tem, da je bila družina s strani okupatorja nasilno pregnana od doma in ni smela živeti doma na domačiji in ne obdelovati domače zemlje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 3. člena ZZVN je splošni pogoj, da je državljana Republike Slovenije mogoče obravnavati kot žrtev vojnega nasilja, da je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Za opredelitev begunca kot žrtve vojnega nasilja, pa je potrebno še, da je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 oseba pobegnila pred vojnim nasiljem ali prisilno izselitvijo, ki so jo izvajale nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov in da je prisilni ukrep okupatorja trajal najmanj 3 mesece.

V obravnavanem primeru pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ni dokazal, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, da mu gre status begunca po ZZVN. Ni spora namreč o tem, da so 11.9.1943 Nemci tožnikovo družino preselili v 5 km oddaljeni kraj R. zato, ker je čez vas Z., kjer je družina stanovala, potekala meja med italijansko in nemško okupacijsko oblastjo in so Nemci hišo tožnikove družine uporabili za postojanko. V obravnavanem primeru gre sicer za nasilno preselitev družine, saj jih je okupator preselil brez njihove volje, vendar pa v tem njegovem ravnanju ni mogoče razbrati razlogov, ki jih določa ZZVN. Torej, da bi okupator opravil to preselitev zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

Ugotovljeno je bilo, da je bila družina preseljena, ker je okupator potreboval njihovo hišo za svoje vojaške potrebe.

Zato tudi pritožbeni ugovori, da niso smeli živeti doma in obdelovati zemlje, ne morejo vplivati na odločitev.

Uveljavljanih kršitev določb postopka pritožba ni obrazložila, kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.