Jedro

Prejetje računa ni pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da bi bilo z upnikom dogovorjeno, da je izstavitev računa pogoj za dospelost terjatve. Zato je dolžnik dolžan svojo terjatev, ki po temelju in višini očitno ni sporna, poravnati ob njeni dospelosti.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 194.025,00 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da ni prejel računa, čeprav je v letu 1998 dvakrat urgiral, da bi račun lahko poknjižil v svojo evidenco. Kot pravna oseba plačuje obveznosti samo na podlagi izstavljenih računov oz. predračunov. Znesek je pripravljen poravnati na obroke, vendar mu mora upnik najprej izstaviti račun. Obresti in sodnih stroškov ni dolžan poravnati, ker je krivda za neplačilo izključno na strani upnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni obrazložen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru priznava obstoj poslovnega razmerja, posredno pa tudi višino terjatve, ko pravi, da je znesek pripravljen poravnati na obroke. V zvezi z ugovornimi navedbami, da je dolžnik pripravljen plačati pod pogojem, da mu upnik izstavi račun, sodišče druge stopnje ugotavlja, da prejetje računa ni pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Noben zakon ne daje pravne podlage za ugovorno trditev, da stranka (pravna ali fizična oseba) zapadle pogodbene obveznosti ni dolžna poravnati, dokler ne prejme računa. Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da bi bilo z upnikom dogovorjeno, da je izstavitev računa pogoj za dospelost terjatve. Zato je dolžnik dolžan svojo terjatev poravnati ob njeni dospelosti, katere dolžnik izrecno ne prereka, temveč ravno nasprotno. Iz upnikovega izpiska odprtih postavk (priloga A2) izhaja, da upnik izterjuje račun z dne 24.12.1998. Dolžnik v ugovoru navaja, da je "konec leta 1998" dvakrat urgiral izdajo računa, na podlagi česar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžniku bila znana tudi dospelost terjatve, saj upnik izterjuje terjatev na podlagi izpiska iz poslovne knjige z dne 24.12.1998, to je s konca leta 1998. Ker dolžnik upnikove zapadle denarne terjatve (ki po temelju in višini očitno ni sporna) ni plačal, je dolžan tudi zamudne obresti (1. odst. 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) ter stroške izvršilnega postopka, saj je bil zaradi dolžnikovega neplačila upnik prisiljen terjatev uveljavljati po sodni poti. Iz vsega povedanega izhaja, da dolžnik ni navedel dejstev ter predložil dokazov, s katerimi bi lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.