Jedro

Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je lahko storjena v izreku ali obrazložitvi odločbe, ne pa z navedbo v uvodu, da je prekrškovni organ o prekršku odločil po uradni dolžnosti, čeprav naj bi se postopek dejansko začel na podlagi predloga oškodovanke.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilko E. L. spoznal za odgovorno za storitev prekrška po drugem odstavku 6. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 38/13, 55/13 in 110/13, v nadaljevanju Odlok), za katerega ji je izrekel globo 40,00 EUR in ji naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prve alineje prvega odstavka 62.a člena in osme alineje (pravilno: 8. točke) prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema izrek in del obrazložitve odločbe o prekršku ter del navedb obvestila J. L., …, d. o. o. (v nadaljevanju J. L., d. o. o.), nato pa zatrjuje, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku zamolčal, da je storilkin prekršek na terenu ugotovil in evidentiral delavec omenjenega javnega podjetja. Kontrolor oziroma delavec J. L., d. o. o., ni pooblaščena oseba za nadzor cestnega prometa po 15. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekanje globe in opozoril ter izvajanje pooblastil in ukrepov na podlagi občinskih predpisov zakon nalaga le v ta namen ustanovljeni redarski službi, ne pa pogodbenemu sodelavcu redarske službe, kot je to navedeno v prvem odstavku 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Prekrškovni organ v uvodu odločbe o prekršku tudi nepravilno navaja, da je postopek pričel po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 51. člena ZP-1, čeprav je postopek o prekršku v resnici vodil na podlagi predloga J. L., d. o. o., ki nima zakonskih pooblastil za ugotavljanje prekrškov in zbiranje dokazov. Prekrškovni organ mora po prejemu pisnega predloga oškodovanca po določbah 55. člena ZP-1 po uradni dolžnosti, brez odlašanja, hitro in enostavno ugotoviti dejstva in zbrati tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku, nato pa pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvestiti o prekršku in ga poučiti o njegovih pravicah v smislu drugega odstavka 55. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da ne v predlogu oškodovanca, ne v odločbi o prekršku, ne v izpodbijani sodbi glede na četrto alinejo 48. člena ZP-1 ni navedeno, v čem naj bi bila zaradi storilkinega ravnanja prekršena ali ogrožena premoženjska pravica oškodovanca ali kakšna škoda naj bi mu nastala. Oškodovanec v obravnavanem primeru ni podal premoženjskopravnega zahtevka, prav tako iz opisa prekrška niso razvidni vsi zakonski znaki, saj v njem ni navedeno, da bi zaradi storilkinega ravnanja nastala prepovedana posledica in kakšna naj bi ta bila. S tem so po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz osme alineje (pravilno 8. točke) prvega odstavka 155. člena ZP-1). Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je J. L., d. o. o., na podlagi četrte alineje 6. člena Odloka podeljena pristojnost za nadzor nad izvajanjem plačila parkirnine na parkiriščih, kršitev česar je s 15. členom Odloka opredeljena kot prekršek. Z določbo 61. člena Odloka pa je določeno, da nadzor nad izvajanjem določb Odloka, za katere je predpisana globa, opravlja Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana. Kontrolor omenjenega javnega podjetja torej ni pooblaščena oseba za nadzor prometa po 14. členu ZVCP-1, temveč je le delavec predlagatelja, ki detektira predpisana dejanja udeleženca cestnega prometa. Glede na povedano vrhovni državni tožilec zatrjuje, da o zadevi ni odločil stvarno pristojni organ, kar predstavlja kršitev po prvi alineji prvega odstavka 62.a člena ZP-1. Sklepno vrhovni državni tožilec še navaja, da je bila odločitev prekrškovnega organa po oceni Okrajnega sodišča v Ljubljani v sodbi ZSV 3245/2012 z dne 23. 7. 2013 sprejeta brez dokaznega postopka, sodišče pa na podlagi četrtega odstavka 65. člena ne more preizkusiti, ponoviti ali dopolniti dokaznega postopka, ker ni dokazov, na podlagi katerih je prekrškovni organ sprejel svojo odločitev.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih navaja besedilo oziroma vsebino določb zakonov in Odloka, pri čemer pa se njihove številčne oznake ne ujemajo s številčnimi oznakami v zakonih oziroma Odloku. Sodeč po vsebini določbe prvega odstavka 14. člena ZVCP-1, na katerega se sklicuje vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče štelo, da gre za prvi odstavek 15. člena ZPrCP, saj ZVCP-1 v času storitve prekrška ni več veljal, kljub temu pa je vsebina teh določb ostala enaka. Ob sklicevanju na vsebino četrte alineje 6. člena Odloka je Vrhovno sodišče štelo, da ima vrhovni državni tožilec glede na vsebino njegovih navedb v mislih 8. člen Odloka v zvezi s 5. točko 2. člena Odloka, ob sklicevanju na 15. člen Odloka je imel vrhovni državni tožilec, sodeč po vsebini njegovih navedb, verjetno v mislih 6. člen Odloka, ob sklicevanju na 61. člen Odloka pa je imel, sodeč po vsebini njegovih navedb, verjetno v mislih 41. člen Odloka (slednji ima skupno 49 členov).

6. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Navedba v uvodu odločbe o prekršku, da je prekrškovni organ o storilkinem prekršku odločil po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 51. člena ZP-1, čeprav naj bi postopek dejansko začel na podlagi predloga oškodovanke (to je Mestne občine Ljubljana, ki je z 8. členom Odloka za evidentiranje plačila parkirnine na javnih parkirnih površinah in za obveščanje prekrškovnega organa o neplačilu parkirnine pooblastila J. L., d. o. o.), ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Slednja je lahko storjena v izreku ali obrazložitvi odločbe, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj se očitek vrhovnega državnega tožilca nanaša na uvod odločbe. Opustitev navedbe prekrškovnega organa v obrazložitvi odločbe, na kakšen način je ugotovil dejstva in zbral dokaze oziroma da mu je dejstva in dokaze predložil predstavnik oškodovanke, se po presoji Vrhovnega sodišča ne nanaša na odločilna dejstva v tej zadevi, zato tudi s tem v zvezi ta bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana. Zaradi opustitve take navedbe prekrškovnega organa v uvodu in obrazložitvi odločbe o prekršku v obravnavanem primeru niso bile v ničemer prizadete storilkine in oškodovankine pravice. Nadalje, prekršek po drugem odstavku 6. člena Odloka stori posameznik, ki brez plačila parkirnine parkira na javni parkirni površini iz prve alineje prvega odstavka 5. člena Odloka (to so parkirne površine na vozišču občinske ceste). Iz takega opisa prekrška je razvidno, da prepovedana posledica, ki bi se kazala v nastali škodi, ni zakonski znak prekrška po drugem odstavku 6. člena Odloka. Opustitev navedbe o nastanku prepovedane posledice v izreku in obrazložitvi odločbe o prekršku zato ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Odločitev o uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka je odvisna izključno od oškodovanke (prvi odstavek 141. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1), obstoj prekrška pa v ničemer ni vezan na oškodovankino uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka zoper storilko.

7. Tako iz odločbe o prekršku kot iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je o prekršku z odločbo odločil prekrškovni organ, ne pa J. L., d. o. o. Pravno relevantna dejstva v zvezi s prekrškom in dokaze (fotografije) je prekrškovnemu organu sicer res predložil predstavnik omenjenega javnega podjetja, vendar bi to lahko napravila tudi katerakoli druga oseba (torej ne nujno predstavnik oškodovanke), prekrškovni organ pa bi se oziroma se je nato sam odločil, ali oziroma da bo izpeljal postopek o prekršku (to je na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovil pravno relevantna dejstva in zbral relevantne dokaze) in izrekel sankcijo zanj. Zato zatrjevana kršitev določb postopka o prekršku, češ da je o zadevi odločilo omenjeno javno podjetje kot stvarno nepristojen organ, ni podana, vrhovni državni tožilec pa s takimi navedbami prikazuje zgolj lasten pogled na dejansko stanje. Do zakonitosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 3245/2012 z dne 23. 7. 2013, v kateri je okrajno sodišče zavzelo drugačno stališče kot v izpodbijani sodbi in ki je vrhovni državni tožilec ne izpodbija s to zahtevo za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.