Jedro

Toženec je pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe ter je škodo povzročil naklepno. Tožnikova pravica do odškodnine izhaja iz splošnih pravil odškodninskega prava, saj ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 592,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Potem, ko je vrhovno sodišče ugodilo reviziji1, je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2011 dalje do plačila (pod I. točko izreka). V presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.000,00 EUR za čas od 23. 1. 2010 do 10. 11. 2011 je tožbeni zahtevek zavrnilo (pod II. točko izreka). Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške (pod III. točko izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec uvodoma navaja, da se pritožuje zoper sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del (pod II. točko izreka), s katerim je zmagal. Pritožbeno sodišče je štelo, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s toženčevim pritožbenim interesom. Tako je sodbo sodišča prve stopnje preizkušalo le v prisodilnem delu (pod I. in III. točko izreka), s katerim toženec v postopku ni uspel (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Stališče pritožbe, da tožnik ni navajal, da bi mu toženec kdaj lažno zatrjeval, da posluje kot podjetnik, ni pravilno, saj je tožnik že v tožbi trdil, da ga je toženec z lažnim prikazovanjem poslovnih podatkov, uporabo žiga in obračunom DDV spravil v zmoto, da je sklenil prodajno in asignacijsko pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki pritožbeno niti niso sporna: - da je toženec ob izročitvi are tožniku prikazoval, da je samostojni podjetnik, saj je izdal potrdilo, na katerem je uporabil žig izbrisanega s.p., - da je tožnik sklenil prodajno pogodbo za kupnino v višini 54.000 EUR zato, ker je računal na vrnitev plačanega davka na dodano vrednost, - da toženec davka na dodano vrednost na računu ne bi smel izkazati, saj ni bil davčni zavezanec2, - da je toženec kot samostojni podjetnik tožniku izdal račun za tovorno vozilo v znesku 54.000 EUR (= 45.000 EUR kupnina + 9.000 EUR davek na dodano vrednost), - da je tožnik plačal 54.000,00 EUR, - da tožnik izkazanega davka na dodano vrednost, ki ga je plačal pri nakupu tovornega vozila, ni mogel odbiti, ker toženec ob izstavitvi računa ni imel statusa davčnega zavezanca3, - da je tožniku nastala škoda v višini 9.000 EUR plačanega davka na dodano vrednost, ki bi ga sicer dobil vrnjenega.

8. Pritožba izpodbija nadaljnjo ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožniku škoda nastala zaradi toženčevega ravnanja. Meni, da je moč napako za plačilo davka na dodano vrednost pripisati tožniku, saj bi moral ta izstavitev računa zahtevati od H. L. d.o.o., ker je bil ta lastnik vozila, pa tudi v registru bi lahko preveril, ali je toženec davčni zavezanec.

9. Ker so razlogi za nastanek zmote nastali pri tožencu, saj je ta pri dogovoru o ari, pri sklenitvi asignacijske pogodbe in pri izstavitvi računa podal tožniku lažne podatke o svojem statusu davčnega zavezanca, torej lažnivo prikazoval, da je davčni zavezanec, pritožba neutemeljeno trdi, da je moč napako za plačilo davka na dodano vrednost pripisati tožniku. Pritožbeno izpostavljeni dejstvi namreč na zaključek, da je bila zmota povzročena s strani toženca, niti ne moreta vplivati.

10. Pretežni del pritožbe se nanaša na uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede zaključkov sodišča prve stopnje o poslovni odškodninski odgovornosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe ter da je škodo povzročil naklepno, poslovna odškodninska odgovornost res ni podana. Gre namreč za prevaro (prvi odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnikova pravica do odškodnine tako izhaja iz splošnih pravil odškodninskega prava (131. člen OZ), saj ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, po drugem odstavku 49. člena OZ pravico zahtevati povrnitev nastale škode.

11. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje subjektivno odgovornost toženca napačno presojalo na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), ne vpliva na odločitev o pritožbi. Ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti, je namreč v obeh primerih odločilno vprašanje nedopustnega ravnanja. V tem pogledu se obe odgovornosti zlivata in prepletata. Presoja zahtevka na drugi pravni podlagi zato ne posega v pravico do izjave toženca.

12. Ob ugotovljenem, ko je torej toženec pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe in mu naklepno povzročil škodo, obstojijo vsi elementi odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost). Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Navedbe, da je toženec plačal manj davka od dohodkov pravnih oseb, so bile podane prepozno, saj so bile podane šele v vlogi z dne 27. 1. 2014 (v spisu na listovni številki 149). Pritožba zato nepravilno meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje do teh navedb opredeliti. Do prepoznih navedb se sodišču namreč ni potrebno opredeliti, ker takšne navedbe niso dopustne (286. člen ZPP)4. 14. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

15. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s pritožbo zoper sodbo, saj s pritožbo ni uspel. Tožniku, ki je na pritožbo obrazloženo odgovoril, pa je dolžan povrniti potrebne stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Ti stroški znašajo 592,43 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 251). V kolikor tožnik zneska pravdnih stroškov v danem roku ne bo povrnil, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2016 z dne 18. 4. 2018. 2 Glej a. točko prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). 3 Glej četrti odstavek 67. člena ZDDV-1. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001.