Jedro

Prvo sodišče mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu.

Izrek

Pritožbama se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožečo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 5,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 1997 dalje do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov v višini 744.328,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za še nadaljnjih 4,650.000,00 SIT, torej da se dolžniku dosodi vsa zahtevana odškodnina.

Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni zavzelo stališča do določenih dejstev, relevantnih za pravilno uporabo materialnega prava, o katerih bi se moralo po navodilih pritožbenega sodišča izjasniti v ponovnem postopku. Prvo sodišče bi moralo oceniti, ali je prišlo do zadetja tožnika, ali je morda neznano vozilo tesno prehitevalo tožnika in ali je do nastanka škode prišlo zaradi drugih vzrokov. Napačen je zaključek, da je cestišče preozko za varno prehitevanje tožnika, saj je cesta široka 5,90 m. Skupaj z 2,1 m širokim pločnikom za pešce je bila asfaltirana površina v smeri proti Šentjurju v času nesreče široka 4 m. Zato še zmeraj obstoji dvom, ali obstaja med vožnjo neznanega tovornjaka in nastalo nesrečo vzročna zveza, saj glede tega sodba nima razlogov.

Ker niti na voznem pasu niti na kolesu ni bilo najti nikakršnih sledov zadetja, ni podana verjetnost, da bi tožnik padel zaradi zadetja s tovornim vozilom. Tudi če bi bilo dokazano tesno prehitevanje voznika neznanega tovornjaka, sodišče do te kršitve ni zavzelo stališča in zato tudi ni vzročne zveze med prehitevanjem in nastankom škodnih posledic. Dokazano je, da tožnik ni bil zadet. Sodišče pa tudi ni moglo dokazati tesnega prehitevanja neznanega tovornega vozila. Priči A in B nesreče nista videli, temveč sta le povedali dejstvo, ki ga je navedel tožnik takoj po nesreči. Tudi sama izjava tožnika je močno dvomljiva, saj je tožnik takoj po nesreči izjavil, da se je peljal s kolesom, naenkrat pa je padel preko škarpe in obležal v grabnu. Tožnik je padec povezal z zadetjem neznanega vozila, kar pa ni verjetno. Nadalje je bistvena kršitev tudi neocenitev mnenja izvedenca C. To mnenje izključuje možnost zadetja, ker je bila sila, ki je delovala na poškodovani del pravokotno usmerjena na vzdolžno os levega stegna. To kaže, da je do poškodbe prišlo zaradi padca tožnika in ne direktnega zadetja, ker bi v tem primeru sila delovala od zadaj, pod majhnim kotom. Do nezgode je prišlo zato, ker je tožnik zapeljal preko škarpe, razlog za to pa je vključno v tožnikovi sferi. Tožnik je bil že pred nesrečo odvisen od alkohola, poleg tega pa je imel tudi hudo možgansko poškodovanost. Izvedenec Č je bil mnenja, da je bila tožnikova sposobnost za varno vožnjo nedvomno slabša kot tedaj, ko je bil še mlad. Sodišče bi moglo po navodilih pritožbenega sodišča ponovno zaslišati izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko pojasnil gibanje tožnika v primeru zadetja. Glede na mesto zadetja pa bi bilo potrebno oceniti, ali je tožnik sam kršil cestnoprometne predpise. Pritožnik se protivi tudi pretirani višini odmerjene odškodnine.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke obrazloženo odgovorila, tožena stranka pa pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke glede višine odmerjene odškodnine pa pritožbeno sodišče ni moglo odločati, ker je bila sodba razveljavljena glede temelja.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Toženka v pritožbi zatrjuje, da prvo sodišče ni upoštevalo razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, zato ni ugotovilo, iz katerega vzroka je tožnik zapeljal na desno. Pri primerjavi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z izpodbijano sodbo prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh spornih vprašanj iz citiranega sklepa (1. odstavek 377. člena ZPP). Tako ni zaslišalo izvedenca cestnoprometne stroke glede gibanja kolesarja v primeru zadetja oziroma v primeru, da se je ustrašil. Nadalje ni zaslišalo priče D o tožnikovih težavah zaradi prekomernega pitja v času škodnega dogodka. Ni pa zaslišalo niti tožnikove žene o tem, kako naj bi neznana očividca videla zadetje tožnika. Prvo sodišče o teh neizvedenih dokazih niti ni zavzelo svojega stališča. Takšno neupoštevanje navodil pritožbenega sodišča pa je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost prve sodbe, saj niso bila obravnavana vprašanja, od katerih je odvisen temelj odškodninskega zahtevka.

Ker je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 377. člena istega zakona, je bilo potrebno sodbo prve stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

Nadalje pritožba toženke opredeljuje spornost vzročne zveze med prehitevanjem neznanega tovornega vozila in nastalo škodo kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je navedeni pritožbeni očitek usmerjen v izpodbijanje dejanske podlage.

Pritožbeno sodišče ga je zato presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nadaljnje presojanje utemeljenosti pritožbenih razlogov glede na razveljavitev zadeve zaradi zgoraj opisane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer ni relevantno, pa je vendar pomembno za ponovno sojenje, saj bo moralo prvo sodišče opraviti prepričljivejšo dokazno oceno.

Predmet spora v obravnavani zadevi je negmotna škoda, ki je tožniku nastala zaradi oplaženja po neznanem tovornem vozilu.

Materialnopravno izhodišče za presojo navedenega zahtevka je določilo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za uporabo določbe 173. člena ZOR mora tožnik torej dokazati samo škodo in vzročno zvezo med nastalo škodo ter nevarno stvarjo. Pritožba utemeljeno trdi, da prvo sodišče še vedno ni prepričljivo ugotovilo te vzročne zveze. Prav tako pa je prvo sodišče preuranjeno ugotovilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škode (3. odstavek 177. člena ZOR).

V danem primeru je potrebno torej ugotoviti, ali je škodni dogodek povzročil voznik neznanega vozila. Prvo sodišče bo moralo ugotoviti, zakaj je tožnik izgubil ravnotežje, ter oceniti ali je do izgube ravnotežja prišlo zaradi zadetja ali tesnega prehitevanja. V primeru, da ni prišlo do zadetja, bo moralo vzročno zvezo ugotoviti s temeljitim zaslišanjem vseh posrednih prič o tožnikovih izjavah neposredno po škodnem dogodku in o izjavah neznanih očividcev (starejšega para, ki sta pomagala odnesti tožnika v hišo). Hkrati pa bo moralo zaslišati tudi E o tožnikovi delovni zmožnosti na dan škodnega dogodka in o tem, kdaj je tožnik tega dne prenehal delati.

Šele nato bo potrebno ponovno zaslišati izvedenca cestnoprometne stroke glede dejstva, zakaj je tožnik izgubil ravnotežje, ter kakšno bi bilo gibanje tožnika v primeru ogroženosti in kakšno v primeru zmanjšane sposobnosti za varno vožno zaradi opitja.

V ponovnem sojenju bo moralo prvo sodišče tokrat obravnavati vsa sporna vprašanja, katerih oprava je naložena s tem razveljavitvenim sklepom.

O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).