Jedro

Iz ugotovitev prvostopnega organa zanesljivo sledi, da tožeča stranka ni vodila oziroma zelo neredno, površno in pomanjkljivo poslovne knjige in evidence o svojem poslovanju in da zaradi tega na tej podlagi ni bilo mogoče ugotoviti celotnega dejanskega stanja, ki bi služil za osnovo preveritve pravilnosti in zakonitosti plačevanja davkov in prispevkov. Zato se je prvostopni organ upravičeno poslužil pooblastila iz tretjega odstavka 49. člena Zakona o agenciji za plačilni promet in ugotovil obravnavane obveznosti s cenitvijo.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopni organ tožene stranke je z odločbo št... z dne 12.4.1996 v postopku inšpiciranja za leto 1994 naložil tožeči stranki, da mora plačati:

1. prometni davek po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov Zakona o prometnem davku v znesku 37.350.704,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v skupnem znesku 20.840.962,00 SIT;

2. prometni davek po tarifni številki 3/7 Tarife davka od prometa proizvodov Zakona o prometnem davku v znesku 84.614.475,50 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v skupnem znesku 33.661.781,50 SIT;

3. prometni davek po tarifni številki 7 Tarife davka od prometa proizvodov Zakona o prometnem davku v znesku 15.260.203,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v skupnem znesku 10.846.299,50 SIT;

4. prometni davek po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev Zakona o prometnem davku v znesku 20.607.091,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v skupnem znesku 9.741.210,50 SIT;

5. prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 2.727.013,50 SIT iz bruto plač, ter pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 992.599,00 SIT;

6. prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ni odvisen od poslovnega rezultata, v znesku 2.727.013,50 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 992.599,00 SIT;

7. prispevek za zdravstveno varstvo v znesku 1.075.784,00 SIT iz bruto plač ter pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 405.079,00 SIT;

8. prispevek za zdravstveno varstvo, ki ni odvisen od poslovnega rezultata, v znesku 1.075.784,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 405.079,00 SIT;

9. prispevek za zaposlovanje v znesku 94.594,50 SIT iz bruto plač ter pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 41.476,00 SIT;

10. prispevek za zaposlovanje, ki ni odvisen od poslovnega rezultata, v znesku 94.594,50 SIT ter pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 41.476,00 SIT;

11. prispevek za porodniško varstvo v znesku 15.880,00 SIT iz bruto plač ter pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 5.230,00 SIT;

12. prispevek za porodniško varstvo, ki ni odvisen od poslovnega rezultata, v znesku 15.880,00 SIT ter pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v znesku 5.230,00 SIT;

13. prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ki ni odvisen od poslovnega rezultata, v skupnem znesku 87.968,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne obveznosti do 30.11.1995, v skupnem znesku 32.988,50 SIT;

14. predpisane zakonite zamudne obresti zaradi neobračunanih in neplačanih akontacij dohodnine za izplačila v letu 1994 od prvega dne zamude posamezne obveznosti do vključno 31.12.1994 v znesku 577.996,50 SIT in za leto 1995 od prvega dne zamude posamezne obveznosti do 30.11.1995 v skupnem znesku 158.646,00 SIT;

15. posebni davek na določene prejemke v znesku 2.217.109,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude posamezne obveznosti do 30.11.1995 v skupnem znesku 921.059,50 SIT;

16. prispevek za poškodbe pri delu ali poklicne bolezni za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 2.700,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude obveznosti do 30.11.1995, v znesku 257,50 SIT;

17. prispevek za poškodobo pri delu in poklicno bolezen za zdravstveno zavarovanje v pavšalnem znesku 240,00 SIT in pripadajoče zakonite zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude obveznosti do 30.11.1995, v znesku 22,00 SIT;

18. davek od dobička pravnih oseb za leto 1994 v znesku 3.883.914,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila 24.4.1995 do 30.11.1995, v znesku 466.538,50 SIT;

19. zamudne obresti za čas od 1.12.1995 do dneva plačila obveznosti za zneske davka od točke 1 do vključno 11 in od točke 13 do vključno 14 tega izreka.

Tožena stranka je z odločbo št... z dne 20.5.1996 pritožbi tožeče stranke delno ugodila tako, da je odpravila prvostopno odločbo v tč. I/1., 2., 3. za znesek 14.337.210,71 SIT po tar. št. 1 davčne tarife, za znesek 48.985.314,46 SIT po tar. št. 3/7 davčne tarife in za znesek 7.810.476,53 SIT po tar. št. 7 davčne tarife davka od prometa proizvodov in posledično za znesek obračunanih zamudnih obresti do 30.11.1995 glede teh obveznosti; v tč. I/19. posledično glede obračuna zakonitih zamudnih obresti od 1.12.1995 do plačila davka v delu, ki odpade na odpravljeni del tč. I/1., 2., 3.; ter da je odpravila prvostopno odločbo in vrnila v ponoven postopek in odločanje prvostopnemu organu v tč. I/1., 2., 3. za znesek 20.820.312,40 SIT po tar. št. 1 davčne tarife, za znesek 35.629.161,04 DIT po tar. št. 3/7 davčne tarife in za znesek 7.449.726,47 SIT po tar. št. 7 davčne tarife davka od prometa proizvodov in posledično za znesek obračunanih zamudnih obresti do 30.11.1995 glede teh obveznosti, tako da je pritožnica dolžna plačati še znesek 2.192.981,60 SIT davka od prometa proizvodov po tar. št. 1 davčne tarife iz naslova nabavljenih proizvodov, ki niso oprema pravne osebe, in plačati pripadajoče obresti obračunane do 30.11.1995 v znesku 1.211.696,00 SIT in v tč. I/19. posledično glede obračuna zakonitih zamudnih obresti od 1.12.1995 do plačila davka v delu, ki odpade na odpravljeni in vrnjeni del tč. I/1., 2., 3. V ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Nadalje je prvostopni organ s sklepom št... z dne 15.4.1996 dovolil izvršbo v zavarovanje predčasne izpolnitve obveznosti iz zgoraj navedene odločbe prvostopnega organa.

Tožena stranka je s citirano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke proti temu sklepu o izvršbi tako, da je sklep odpravila v tistem delu, kot je pred tem odpravila z zgoraj citirano odločbo prvostopnega organa o obveznosti plačila davkov in prispevkov z zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu zavrnila kot neutemeljeno.

Proti odločbi tožene stranke v delu, s katerim je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnima odločbama o obveznosti plačila prometnega davka in prispevkov z zamudnimi obrestmi in dovolitvi izvršbe v zavarovanje, vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve formalnega in materialnega zakona ter napačnega dejanskega zaključka in predlaga odpravo odločbe tožene stranke v spodbijanem delu.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je dne 7.11.1997 sporočila, da se je dne 27.10.1997 pričel nad njo stečajni postopek in da predlaga nadaljevanje tega računskega upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Brezpredmetno je izvajanje tožeče stranke, češ da je spodbijana odločba nezakonita, ker je postopek na drugi stopnji vodila oseba, ki je bila na porodniškem dopustu. Pritožba tožeče stranke je bila naslovljena na generalno direktorico Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje v Ljubljani, kar je v skladu z določilom prvega odstavka 54. člena Zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki je spodbijano odločbo tudi podpisala.

Enako velja za tožnikovo izvajanje, da mu zapisnik prvostopnega organa o inšpiciranju ni bil pravilno vročen. Ne glede na to, da je poštno povratnico za vročitev zapisnika, naslovljeno na tožečo stranko, parafirala oseba kot pooblaščenec, pa izhaja iz dejstva, da je tožeča stranka zapisnik za tem vrnila toženi stranki, da je tožeča stranka zapisnik dejansko prejela. S tem je tudi pridobila možnost, da poda pripombe na zapisnik.

Ne drži tožnikova trditev, da tožena stranka med inšpiciranjem ni pregledala njegove obsežne dokumentacije in da se je zato poslužila ocene poslovnih rezultatov. Iz ugotovitev prvostopnega organa zanesljivo sledi, da tožeča stranka ni vodila oziroma zelo neredno, površno in pomanjkljivo poslovne knjige in evidence o svojem poslovanju in da zaradi tega na tej podlagi ni bilo mogoče ugotoviti celotnega dejanskega stanja, ki bi služil za osnovo preveritve pravilnosti in zakonitosti plačevanja davkov in prispevkov. Sicer pa tožeča stranka sama navaja "da ni mogla urediti dokumentacije v pritožbenem roku zoper prvostopno odločbo". Zato se je prvostopni organ upravičeno poslužil pooblastila iz tretjega odstavka 49. člena citiranega Zakona o agenciji za plačilni promet in ugotovil obravnavane obveznosti s cenitvijo. Pri tem se je tožena stranka lahko tudi poslužila izjav bivše računovodkinje oziroma bivšega delavca, saj tožena stranka ni vezana na kakšna dokazna pravila v upravnem postopku, ampak prosto presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) in ugotovi materialno resnico. To velja tudi za ugotovitev tožene stranke oziroma njenega prvostopnega organa o povprečno uporabljeni 45 % marži pri prometu proizvodov. Tožena stranka je bila prisiljena iti v tako oceno, ker tožeča stranka ni evidentirala vse prodaje blaga oziroma je navajala pri tem netočne podatke. Sicer pa tožeča stranka le na splošno spodbija ugotovitve tožene stranke, ne da bi s čimerkoli konkretizirala svoja izvajanja tako, da njenih pavšalnih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

Pri tem je imela tožeča stranka vedno možnost vpogleda v spis in s tem seznanitve z vsemi listinami, izjavami oziroma sploh dokazi, ki so bili zbrani.

Tožena stranka je povsem utemeljeno sklepala, da pri "posojilih" družbenika U. ni šlo za njegova posojila družbi, temveč za družbenikovo polaganje iztržka v gotovini, ki se pri tem sploh ni evidentirala. Ko pa je tožeča stranka pričela s to evidenco, so "posojila" prenehala. Prav tako simptomatično v tej zvezi je, da se je zatem družbenik odpovedal navedenim "posojilom" v korist izrednih prihodkov tožeče stranke.

Tudi ni res, da bi naj tožeča stranka kot organ druge stopnje v spodbijani odločbi ne zajela vseh pritožbenih izvajanj tožeče stranke in da ni preverila pritožbi predložene dokumentacije. Kot je razvidno iz spodbijane odločbe, je tožena stranka odgovorila na pritožbena izvajanja. Sicer pa so tudi te trditve tožeče stranke pavšalne in iz njih ne izhaja, kaj naj bi tožena stranka pri svojem odločanju konkretno zagrešila.

Iz vsega navedenega tedaj sledi, da so brez osnove vsi očitki tožeče stranke, da je "tožena stranka bistveno kršila določila postopka, saj svojo odločbo opira na dokaze, ki so nasprotni tistemu, kar se v spisu nahaja, in opira uporabo materialnega prava na nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje". Tudi sklicevanje tožeče stranke na navedbe iz njene pritožbe proti prvostopni odločbi je tako splošno, da preizkus ni mogoč.

Tožba se nanaša tudi na spodbijano odločbo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti sklepu prvostopnega organa o izvršbi v zavarovanje. Tožeča stranka predlaga tudi odpravo tega dela odločbe, pri čemer pa predloga z ničemer ne utemelji, temveč le neprimerno očita toženi stranki, da jo hoče uničiti in da izvršba v zavarovanje ni potrebna.

Glede na tako stanje stvari in, ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz drugega odstavka 40. člena Zakona o upravnih sporih, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.