Jedro

Tožniku le za dneve prisotnosti na delu pripada povračilo stroškov prehrane, tožnik pa je bil večji del zaposlitve na službenih poteh (za te dneve bi bil eventualno upravičen do dnevnic). Upoštevaje, da je tožena stranka dokazala, da mu je pripadajoča povračila stroškov prehrane izplačala na roke, tožbeni zahtevek za dodatno plačilo iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi in tretji odstavek).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2007 v neto znesku 512,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2008 v neto znesku 551,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek). V nadaljevanju je zavrnilo tožbene zahtevke za povračilo stroškov prehrane med delom za leto 2007, leto 2008 in leto 2009 ter tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 569,38 EUR (drugi odstavek). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 278,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (tretji odstavek).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe z dne 27. 8. 2010 iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zlasti pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče tožniku priznalo plačilo regresov za letni dopust za leto 2007 in leto 2008, zavrnilo pa je tožbene zahtevke za izplačilo regresov za prehrano za leta 2007, 2008 in 2009 ter zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009. Na plačilnih listah plač je tožena stranka prikazala obračun regresov za prehrano med delom, vendar tožena stranka ni uspela dokazati, da so bili zneski resnično in dejansko tudi izplačani. Tožnik je prejemal vse prejemke iz delovnega razmerja v gotovini, zato se postavlja vprašanje, kakšni zneski in iz kakšnega naslova so bili tožniku plačani. Regresi za prehrano tožniku niso bili nikoli izplačani. Tako je odločitev sodišča nepravilna. Tožena stranka ne razpolaga z nobenimi verodostojnimi in prepričljivimi dokazi, da je tožnik prejel določene prejemke iz delovnega razmerja. Dokazno breme za izplačilo je bilo na toženi stranki. Izpoved priče S.K. je lažna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedbenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, z vpogledom v spis Inšpektorata za delo Republike Slovenije, Območne enote ... - pregleda pri tožencu v juniju 2010 in po zaslišanju obeh strank ter priče S.K., je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen. Sodišče je prisodilo tožniku regres za letni dopust za leto 2007 in za leto 2008. Tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 569,38 EUR pa je sodišče zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo stroškov prehrane med delom za leta 2007, 2008 in 2009. Glede plačila stroškov za prehrano je sodišče navedlo, da je bilo tožniku nesporno vsak mesec nekaj plačano, zato je ocenilo, da je tožena stranka tožniku plačala tiste zneske iz obračunskega lista plač. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da je tožnik bodisi vozil več kot obračunani polni delovni čas in imel torej pravico do izplačila dnevnice. Navedlo je tudi, da tožnik iz naslova terjatev razlike v plači in dnevnic ni postavil in tudi navedel, da je za opravljene vožnje prejel dnevnice.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 569,38 EUR, saj je zaslišana priča S.K., s katerim si s toženo stranko sicer nista bila v odvisnem razmerju in zato njegova verodostojnost ni dvomljiva, povedal, da se je s toženo stranko v mesecu juniju 2009 vozil na S. in da sta se med potjo ustavila, ker je tožena stranka – V.K. tožniku dal denar, za katerega je rekel, da gre za 1.800,00 EUR iz naslova plače in regresa za leto 2009. Zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku tedaj nedvomno denar izročila in sicer več kot bi šlo za plačilo plače (po pogodbi o zaposlitvi v višini 600,00 EUR) in je glede na lastno izjavo plačala tudi regres za letni dopust v višini 569,38 EUR. Ob navedenem je po oceni sodišča potrebno poudariti, da tožnik po lastni izjavi ni imel odprtega transakcijskega računa in sta stranki celo v pogodbi o zaposlitvi dogovorili plačilo „na roke (gotovina)“, kot to izrecno izhaja iz VII. točke pogodbe o zaposlitvi. Torej tožena stranka tožniku celo ni mogla za pretežen del vtoževanega obdobja plačevati terjatev iz delovnega razmerja na transakcijski račun, ker ga tožnik ni imel. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene zahtevke za plačilo regresa za prehrano za leta 2007, 2008 in 2009 in navedlo, da je tožena stranka tožniku pravilno obračunavala povračilo stroškov prehrane med delom glede na njegove v obračunskih listih ugotovljene dneve prisotnosti na delu, ter da je tožena stranka nesporno vsak mesec tožniku nekaj plačala. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaslišani tožnik ni znal sodišču pojasniti, za katere dneve uveljavlja regres za malico, saj svoje evidence ni vodil, na vprašanje sodnice, kako je potem izračunal, koliko mu je tožena stranka dolžna, pa je pojasnil, da je to izračunal njegov odvetnik. Na drugi strani pa je tožena stranka pojasnila, da je tožniku plačevala plačo v višini 13 % bruto prometa in tako je tožnik dobival mesečno zneske za januar 2009 1.331,00 EUR, februar 2009 1.379,00 EUR, za marec 2009 1.554,00 EUR, za april 1.279,00 EUR, za maj 1.237,00 EUR, za junij 1.242,00 EUR, za avgust 1.092,00 EUR, september 698,00 EUR in oktober 917,00 EUR. Tudi zaslišana priča S.K. je povedal, da se je s toženo stranko vozil v S. in je videl, da mu je tožena stranka tožniku izročila 1.800,00 EUR. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku le za dneve prisotnosti na delu pripada regres za prehrano, tožnik pa je bil večji del zaposlitve na službenih poteh, posledično navedenemu pa bi mu pripadale kvečjemu dnevnice in ne regres za prehrano, kar pa tožnik niti ni uveljavljal. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tako je sodišče pravilno odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka za plačilo regresa za prehrano in je tožbene zahtevke iz tega naslova utemeljeno zavrnilo, ker iz plačilnih list izhaja, da mu je tožena stranka obračunavala regres za malico po posameznih dnevih, tožnik pa je tudi prejemal na roke zneske, ki so bili višji, kot bi mu šli po pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP ter na podlagi Zakona o odvetniški tarifi.

Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločite temelji na določilih sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.