Jedro

Ukrep gradbenega inšpektorja, s katerim je bila odrejena prepoved uporabe parkirnega prostora, je pravilen, ker lastnik zanj nima uporabnega dovoljenja. V postopku za izdajo navedenega ukrepa ni možno presojati trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek za izdajo uporabnega dovoljenja. Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem (inšpekcijskem) postopku, po 5. odstavku 72. člena ZUS v pritožbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.7.2003. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi gradbene inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 6.3.2003. Prvostopni organ je odločil pod točko 1., da se tožniku v roku 15 dni po prejemu odločbe prepove uporaba dela poslovno - trgovskega objekta - zunanje ureditve s parkiriščem v K., ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja. Pod točko 2. izreka je upravni organ prve stopnje odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s pravno podlago, na podlagi katere je bila njena odločitev sprejeta. Pojasnilo je določbe 1. alinee 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1. Predmet postopka ni izdano ali neizdano uporabno dovoljenje, temveč ukrep gradbenega inšpektorja. Razlogi za odločitev, zakaj za predmetno parkirišče ni bilo izdano uporabno dovoljenje, ne morejo biti predmet presoje v tem sporu, saj se v njem presoja le zakonitost odločitve gradbenega inšpektorja, ki pa je v skladu z določbami ZGO-1. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem posledično zmotno uporabo materialnega prava. Razlogom izpodbijane sodbe ni mogoče pritrditi. Dejstvo namreč je, da je potrebno poslovno-trgovski objekt v K., vključno s parkiriščem, obravnavati kot celoto. Objekt sam brez parkirišča ne more funkcionirati. Če je bilo izdano uporabno dovoljenje za objekt, bi se le-to moralo nanašati tudi na parkirišče. Uporabno dovoljenje je sicer brezpredmetno, saj poslovni objekt nima dostopa. Parkirišče je pravilno označeno s parkirnimi mesti in je bila nepravilna oznaka že popravljena. Poslovni objekt funkcionira od maja 2002 in zaradi uporabe parkirišč ni bilo nobene prometne nesreče, oviranje prometa ali kakršnekoli druge pripombe v zvezi s tem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravno in dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost izpodbijane sodbe in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni. Zato je ta pritožbeni ugovor nedopusten in presega okvir možne presoje izpodbijane sodbe. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navajal nobenega takšnega dejstva oziroma ni predložil nobenega dokaza, ki bi lahko bil podlaga za drugačen sklep o dejanskem stanju, kot ga je sprejela tožena stranka. Ugovori, ki se nanašajo na uporabno dovoljenje, niso dopustni, ker gre za inšpekcijski postopek, ki je samostojen upravni postopek. Zato tudi ni mogoče presojati pravilnosti odklonitve izdaje uporabnega dovoljena, saj je bilo to vprašanje predmet drugega upravnega postopka.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev postopka, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).