Jedro

Ker je tožnik stopil v delovno območje viličarja, je sam z 10 % prispeval k nastanku škodnega dogodka - škode.

Izrek

I. Pritožbe tožeče in toženih strank zoper točko I. 1., 2. izreka sodbe se zavrnejo in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbam tožeče in toženih strank zoper točko II. 1., 2., 3. izreka sodbe se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

III. Pritožbam tožeče in toženih strank zoper točko II. 2., 3. izreka sklepa se ugodi in se izrek o stroških, vsebovan v tem sklepu razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 45/2012 z dne 6. 6. 2016 je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo nepremoženjske škode in delno za plačilo premoženjske škode. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku dne 12. 4. 2010, ko se je poškodoval na delovišču drugotožene stranke. Med premikanjem viličarja je na tožnika padla paleta, ki ni bila pravilno naložena na viličarju in je tožnik v posledici zadobil hudo telesno poškodbo in sicer fleksijsko - rotacijsko poškodbo vratne hrbtenice in kraniocerebralno poškodbo. Drugotožena stranka odgovarja odškodninsko tožniku kot imetnik nevarne stvari in tudi po načelu krivdne odgovornosti, ker je imetnik nevarne stvari, poleg tega pa je kršila pravila iz varstva pri delu, kar je v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Ker pa se tožnik glede na naravo tovora blizu viličarja ne bi smel nahajati, je sodišče ocenilo njegov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku v višini 10 %. Nato je prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je tožniku od zahtevanih 53.786,50 EUR prisodilo 47.000,00 EUR, za strah je od zahtevanih 16.312,00 EUR prisodilo 8.000,00 EUR, za skaženost je od zahtevanih 14.556,00 EUR prisodilo 9.000,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost je od zahtevanih 171.795,50 EUR prisodilo 90.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik zadobil hudo telesno poškodbo in mu je skupaj prisodilo 154.000,00 EUR, nato je odštelo 10 % soprispevka in je dobilo znesek 138.600,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo še valoriziran znesek, že plačane odškodnine, ki je znašal na dan razsoje 62.385,00 EUR in je tako razsodilo, da ostane za plačilo nepremoženjske škode še znesek 76.215,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, kakor je tudi zavrnilo več zahtevane zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode in od premoženjske škode. Glede premoženjske škode je zahtevku delno ugodilo. Ugodilo je zahtevku za povračilo materialnih stroškov za tujo nego in pomoč v višini 360,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V tej zvezi je ugotovilo, da je tožnik potreben tuje nege in pomoči zaradi posledic nastale nezgode. Glede vtoževanega zahtevka pri izgubi na plači je sodišče samo izračunalo znesek povprečne plače, ki jo je tožnik prejemal. Nato je opravilo primerjavo s strani sodišča pridobljenih podatkov od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Delno je temu zahtevku ugodilo, v obdobju od oktobra 2012 pa tožnik po oceni in izračunih sodišča ni bil prikrajšan, saj njegovi mesečni dohodki, to je pokojnina in dodatek za pomoč in postrežbo presegajo njegovo povprečno plačo v letu 2009 in 2010 v višini 609,61 EUR. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 200,00 EUR zaradi povišanih potreb glede posebne dietne prehrane, nakupa zdravil, prehranskih dodatkov in drugih medicinskih pripomočkov, saj sodišče zaključuje, da tožnik kljub temu, da ga je sodišče pozvalo, da naj svoj zahtevek ustrezno oblikuje in ga trditveno in dokazno dopolni, ni uspel dokazati, da mora v posledici obravnavanega škodnega dogodka, zaradi poslabšanja sladkorne bolezni kot sladkorni bolnik uživati drugačno hrano in prehranske dodatke kot pred škodnim dogodkom, kar predstavlja materialno škodo. Zavrnilo je še zahtevek za plačevanje razlike v najemnini v znesku 60,00 EUR, ker tožnik ni predložil ustreznih najemnih pogodb. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da tožnik s tem, ko se je nahajal ob tovornjaku in odvezoval palete, ni kršil nikakršnega varnostnega pravila in ni ravnal v nasprotju s predpisi varnega dela. Škodni dogodek sta izključno in v celoti povzročila viličarist in drugotoženec. Tožnik ni kršil 62. člen Pravilnika, saj je trakove moral odvezati še preden bi lahko začel viličarist z razkladanjem tovora, ravno viličarist pa je bil tisti, ki bi moral paziti na to, da se v njegovem manevrskem prostoru ni nahajal nihče in bi moral tovor pravilno naložiti na vilice. Nadalje podaja pritožbo zoper višino prisojene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo v celoti prisoditi vso zahtevano pravično denarno odškodnino iz vseh štirih postavk. Glede bolečin je mnenja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da bo tožnik trpel bolečine skozi vse svoje življenje, saj izboljšanja ni pričakovati, prav tako je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je imel tožnik izrazito veliko bolnišničnega zdravljenja, da je moral zaradi svojega stanja v vse preglede in zdravljenje vlagati veliko več naporov, zato zahteva, da se pritožbi ugodi in se prisodi celotna zahtevana odškodnina iz tega naslova. Glede strahu je mnenja, da je sodišče prisodilo prenizko denarno odškodnino iz tega naslova. Tožnik je trpel sekundarni strah vse do 4. 4. 2011, ko je bilo ugotovljeno, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno in, da izboljšanja ne bo. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje napačno odštelo ob prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 12.000,00 EUR, kar predstavlja kapitalizirano invalidnino. Sodišče bi moralo zato prisoditi vsaj 102.000,00 EUR. Glede na hudo omejenost na vseh področjih tožnikovega življenja pa bi sodišče moralo prisoditi tožniku odškodnino v celotni zahtevani višini. Prav tako je mnenja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožbeno navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave z odškodninami prisojenimi za podobne primere. Pri tem navaja, da so bile odškodnine v zadevah VS RS II Ips 819/2015, VS RS II Ips 334/2005 in VS RS II Ips 224/2014 prisojene v znatno višjih zneskih in, da bi zato sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino in opraviti ustrezno objektivizacijo prisojene odškodnine. Nato meni, da mu pripada celotna zahtevana odškodnina z nematerialno škodo v višini 256.450,00 EUR. Zaradi neobstoja soprispevka je tožnik upravičen do plačila materialne škode v vsej višini 40,43 EUR. Tožniku pripada celotna mesečna renta v višini 400,00 EUR, saj znižanje mesečne rente, zaradi neobstoječega soprispevka ni utemeljeno. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno rento iz naslova prikrajšanja osebnega dohodka. Pri tem bi moralo upoštevalo bruto plačo, ravno tako bi moralo sodišče, pri izračunu upoštevati dnevnice, ki jih je tožnik mesečno prejemal za opravljeno delo. Tožnik je v vlogi z dne 3. 7. 2013 razmejil in opisal svoje mesečne prejemke ter navedel, da je prejemal povprečni mesečni dohodek v višini 1.451,54 EUR. Sodišče je izračunalo osebni dohodek na temelju plačilnih list, ki pa jih tožnik ni prejel in tako ni mogel preveriti njihove pravilnosti in se do njih opredeliti. Prav tako je neutemeljeno sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 200,00 EUR na mesec iz naslova povišanih potreb glede posebne dietne prehrane, nakupa zdravil, prehranskih dodatkov in drugih medicinskih pripomočkov. V tej zvezi je tožnik podal obširne tožbene trditve in zanje tudi predlagal številne dokaze, iz katerih izhaja, da ima tožnik zaradi škodnega dogodka iz tega naslova trajno povečane potrebe. Tožnik je priložil fakture in je predlagal, da se v tej zvezi zasliši ustreznega izvedenca. Sodišče temu predlogu za angažiranje izvedencev neutemeljeno ni sledilo in o tem tudi ni sprejelo nobene odločitve. Tožnik podaja pritožbo tudi v stroškovnem delu, saj je mnenja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotne priglašene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del glede nepremoženjske in premoženjske škode podaja pritožbo prvotožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zniža na znesek 28.615,00 EUR, prisojeno odškodnino za materialno škodo pa zniža na znesek 429,40 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo rente iz naslova nege in pomoči pa se v celoti zavrne. Glede temelja je mnenja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ovrednotilo soprispevek tožnika. Tožnik se ne bi smel nahajati v območju delovanja viličarja. Do dogodka je prišlo pri vzvratni vožnji, ko je bil pogled voznika R. usmerjen nazaj čez desno ramo, kar je pripomoglo k prepozni zaznavi tožnika. Zato je mnenja, da bi moralo sodišče oceniti vso krivdo tožnika v višini 30 %. Pritožbo podaja glede višine odškodnine za nematerialno škodo. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem smelo prisoditi tožniku le znesek 40.000,00 EUR. Navedena odškodnina, katero je prisodilo sodišče prve stopnje je nekoliko previsoka v primerjavi z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča. Iz naslova strahu bi sodišče prve stopnje lahko prisodilo znesek 5.000,00 EUR, saj je tožnik trpel le sekundarni strah, primarnega pa ni trpel. Visoka je tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je še vedno sposoben za samostojno življenje, saj je zmožen uporabljati računalnik in telefon, pri tem je treba upoštevati tudi starost tožnika. Pri tožniku gre le za zmanjšanje gibalnih sposobnosti zaradi delne tetrapareze. Odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti ne bi smela presegati 2.000,00 EUR. Pritožbo podaja zoper neutemeljeno, tožniku priznano mesečno rento v višini 360,00 EUR iz naslova nege in pomoči, ki jo tožnik ne potrebuje. Zahtevek v tej zvezi je tožeča stranka postavila šele dne 20. 5. 2016, pri tem pa ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi se jo lahko preizkusilo. Ni podala kakšno pomoč in nego potrebuje in koliko ur na dan je potrebna tuja pomoč. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja tega zahtevka, katerega je ta tožena stranka podala dne 20. 5. 2016. V tej zvezi sodišče ni navedlo ničesar in je zato sodba v tem delu neobrazložena.

4. Zoper obsodilni del podaja pritožbo drugotožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju te tožene stranke do poškodbe tožnika sploh ne bi prišlo, če se tožnik ne bi nahajal v delovnem območju viličarja. Tožnik, ki je očitno želel odstraniti trak, kateri sicer voznika viličarja sploh ni v ničemer oviral, je s takšnim ravnanjem nedvomno sam bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka. Kršil je 62. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju. Do dogodka je prišlo pri vzvratni vožnji. Ocena prvostopnega sodišča, da je dolžnik prispeval samo z 10 % je preuranjena in je napačna in je s tem sodišče zmotno uporabilo določbo 171. člena OZ. Tožnik tudi ni uporabljal nobene varovalne opreme. Glede ugotovljene višine nepremoženjske škode je mnenja, da je sodišče prisodilo previsoko denarno odškodnino. Po mnenju te tožene stranke, bi tožniku morala biti prisojena odškodnina v znesku med 35.000,00 in 40.000,00 EUR, ob upoštevanju ocene izvedenca, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne zmerne bolečine ob pojavu krčev. Odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ne bi smela presegati zneska 40.000,00 EUR in je takšna odškodnina tudi prisojena v nasprotju z odločbo VS 002380. Prav tako je prisojena odškodnina iz naslova strahu v previsokem znesku. Pri tožniku je prisotna retrogradna amnezija. Odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska 4.000,00 EUR. Tožnik je sicer res utrpel poškodbe, ki so zapustile hude posledice pri tožniku, predvsem v smislu gibalnih sposobnosti, vendar je potrebno upoštevati, da je tožnik še vedno sposoben hoditi na krajše razdalje, da je sposoben samostojno uporabljati računalnik in telefon ter tudi starost tožnika in pričakovano dobo trajanja duševnih bolečin. Iz tega naslova bi sodišče prve stopnje lahko prisodilo odškodnino le v višini 70.000,00 EUR. Po mnenju te tožene stranke bi sodišče lahko tožniku iz naslova skaženosti prisodilo le znesek 5.000,00 EUR, saj izvedenec brazgotine na levi strani vratu ni ocenil kot skaženost, ampak kot slabše viden kozmetični defekt. Glede rente za tujo pomoč je mnenja, da tožeča stranka v tej zvezi ni postavila ustrezne trditvene podlage, ki bi se lahko preizkusila. Sodišče je do števila ur prišlo kar z delitvijo zneska, ki ga je postavila tožeča stranka in običajno v priznanem znesku na uro. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe 5., 8. in 268. člena ZPP. Prvostopno sodišče je tudi spregledalo ugovor zastaranja, ki sta ga toženi stranki uveljavljali na naroku dne 6. 6. 2016 in o tem ni v obrazložitvi navedlo ničesar. Sodišče bi moralo upoštevati subjektivni zastaralni rok. Po mnenju pritožnice je odločitev prvostopnega sodišča v delu, kje je tožniku prisodilo mesečne zneske rente od januarja 2012 do decembra 2012 preuranjena. Tožnik je bil zaposlen le za določen čas do 31. 8. 2010. Po tem obdobju bi mu delovno razmerje prenehalo. Odločitev je napačna. Prvostopno sodišče pa se tudi ni opredelilo do navedb toženih strank. Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodba nezakonita tudi v obrestnem delu in tožniku ni mogoče priznati zakonskih zamudnih obresti tudi za čas, ko še sploh ni bilo znano, kolikšen je obseg dejanske škode. Nepravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila drugotožena stranka. Mnenja je, da je tožnik soprispeval k nastali nezgodi in da do poškodb tožnika sploh ne prišlo, če se tožnik ne bi nahajal v delovnem območju viličarja. Odškodnina ni prisojena v prenizkem znesku, saj je treba upoštevati materialno zmožnost družbe ter sodno prakso v podobnih primerih, kjer se je priznala nepremoženjska škoda za podobne primere. Dejstvo je, da tožnik prejema invalidnino in da je namen invalidnine omiliti prizadetost oškodovanca. Neutemeljeno nadalje tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode. Tožnik je bil zaposlen le za določen čas. Prav tako je neobrazloženo podala zahtevek iz naslova pomoči za tujo nego. Predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbe pravdnih strank zoper izrek sodišča prve stopnje, vsebovan v točki I. 1. in 2. niso utemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu ugotovilo, da se drugotožena stranka ni uspela ekskulpirati svoje krivde, saj je izvedenec ugotovil, da viličarist ni ravnal kot bi bilo treba, saj je opravljal z viličarjem brez da bi se prej prepričal, da lahko to stori brez nevarnosti zase in za druge oziroma je razkladal tovor - prazne kovinske palete, teže okoli 100 km, kljub temu, da se je v njegovem delovnem območju nahajal tožnik. Prav tako na viličarja ni pravilno naložil paleto in se je zaradi nepravilno naložene kovinske palete na vilice, ta paleta pri vzvratnem premikanju viličarja snela z vilic, padla je na tožnika in ga hudo telesno poškodovala. Krivda delavca zaradi nepravilno naložene palete pa je ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo. Tako je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke po drugem odstavku 131. člena OZ in pa njena odgovornost po prvem odstavku 147. člena OZ. Tožnik in tudi voznik viličarja pa nista upoštevala določbe 62. člena Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil, ki se uporablja na podlagi 65. člena ZVZD in določa, da se med razkladanjem tovora z viličarjem ne sme muditi nihče, razen tistih, ki so zaposleni pri razkladanju. Odstranjevanje privezanih trakov, ob istočasnem razkladanju je v nasprotju z varnim delom in se ne more smatrati kot opravičilo za zadrževanje v delovnem prostoru viličarja. Izvedenec je pojasnil, da bi morala biti operacija odvezovanja izvršena pred tem, ko bi viličar začel z delom in, da se v manevrskem prostoru viličarja ne bi smel nahajati nihče. Prav tako bi se moral voznik viličarja pred vsakim manevrom prepričati, ali se kdo nahaja v njegovem delovnem okolju, saj ima viličar okrog in okrog zastekleno površino in zato pregled ni omejen. Primernost palet in viličarja mora oceniti viličarist in ne prevoznik. Zato je sodišče prve stopnje tudi po zaključku sodišča druge stopnje ob obravnavanju pritožb pravdnih strank pravilno materialno pravno ocenilo, da je škodni dogodek v pretežni meri posledica ravnanja viličarista in pomanjkljivih ukrepov na področju varnosti in zdravja pri delu, za katerega pa je odgovoren delodajalec viličarista, to je drugotožena stranka. S tem pa, ker se je tožnik glede na naravo tovora nahaja blizu viličarja in se tam sploh ne bi smel nahajati, je tudi voznik kamiona, to je tožnik kršil prej navedeno določbo 62. člena Pravilnika in je ocena sodišča prve stopnje, da je s tem z 10 % prispeval k nastanku škodnega dogodka, pravilna. Neutemeljeno v tej zvezi tožnik navaja, da ni z ničemer prispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Kot je obrazloženo zgoraj in kar izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, bi tožnik moral počakati z odpenjanjem trakov tako dolgo, da bi se viličar odmaknil iz manevrskega prostora, ki vpliva na tožnika in šele nato pristopiti k temu, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku. Neutemeljeno pa toženi stranki zahtevati prisojo višjega procenta soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je na strani viličarista, ki je bil spoznan za kaznivo dejanje v zvezi s tem škodnim dogodkom in na strani delodajalca, v pretežni meri iskati odgovornost za nastali škodni dogodek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da se je tožnik približeval tovornjaku in je stopil pred viličarja v trenutku, ko se je viličar že oddaljeval in je torej izhajal iz svojega manevrskega prostora, tako da v kolikor bi bila paleta pravilno naložena na vilice viličarja, do nezgode ne bi moglo priti, saj se je viličarist že oddaljeval kot je obrazloženo. Vozil je vzvratno in tožnik ni mogel predvideti, da se bo paleta prevrnila nanj. Zato njegov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku ni mogoče oceniti z več, kot s strani sodišča prve stopnje določenimi 10 %. Pritožbe so v tem delu tako neutemeljene. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, ko zahteva prisojo zneska izračuna brez upoštevanja 10 % soprispevka tožnika, kakor tudi brez upoštevanja 10 % pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in v nadaljevanju tudi iz naslova premoženjske škode.

8. Neutemeljene so pritožbe vseh pravdnih strank zoper višino prisojene pravične denarne odškodnine iz vseh štirih postavk, katero je priznalo sodišče prve stopnje v skupni višini 154,00 EUR in je ta znesek nato znižalo za 10 % soprispevek ter za revalorizirano, že plačano odškodnino. Pritožniki v zvezi z ugotovljenim obsegom in stopnjo posledic poškodbe ne uveljavljajo pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje v celoti vezano na dejanske ugotovitve glede podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Vezano je na dejansko stanje, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje in v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sprejema dejansko stanje kot ga je v tej zvezi ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe, je zato sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pritožb v smislu uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pravdne stranke vidijo v tem, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ, ko je odločalo o denarni satisfakciji, ki pripada tožniku. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca, izpovedi tožnika in zdravstvene dokumentacije ugotovilo, da je v škodnem dogodku tožnik utrpel dve pomembni poškodbi; fleksijsko - rotacijsko poškodbo vratne hrbtenice in kraniocerebralno poškodbo. Poškodbe so kljub intenzivnemu zdravljenju in rehabilitaciji pustile trajne posledice v smislu težje spastične tetrapareze z retenco urina ter postkomocionalnim sindromom. Poškodbe vratne hrbtenice oziroma hrbtenjače po oceni izvedenca in po zaključku sodišča prve stopnje predstavljajo hudo telesno poškodbo. Prav tako je delovanje mehanične sile na glavo tožnika povzročilo hudo telesno poškodbo - lobanjsko - možgansko poškodbo, vendar pa kraniocerebralna poškodba ni zapustila žarišč in uroloških izpadov, niti morebitnega posttravmatskega psihoorganskega sindroma. Rehabilitacija tožnika je v obliki dolgotrajnega zdravljenja potekalo od škodnega dogodka pa do 14. 6. 2011. Zaradi posttravmatske spastične tetrapareze je tožnik sedaj izrazito motorično hendikepiran, nesposoben upravljati osnovne življenjske funkcije kot so prehranjevanje, skrb za vzdrževanje vsakdanje osebne higiene, umivanje, britje, tuširanje, oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje. Pri vseh teh aktivnosti potrebuje pomoč druge osebe. Tožnik pa je še vedno delno sposoben uporabe računalnika, tipkanja, uporabe telefona. Ima težave pri pisanju zaradi prizadete fine motorike v rokah in slabše senzorike.

9. Iz naslova priznane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tožeča stranka zahteva prisojo pravične denarne odškodnine v celotnem zahtevanem znesku, tožene pa v zmanjšanem znesku. Pritožbe v tej zvezi niso utemeljene, saj je tožnik trpel cel spekter bolečin od hudih trajnih bolečin do trajnih lažjih, pa do bodočih občasnih bolečin, ki bodo trajale še celo življenje, pri čemer je tožnik v času sojenja bil star 57 let. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju stopnje in trajanje prestanih telesnih bolečin, vrsto in težo nevšečnosti med zdravljenjem in ob dejstvu, da se bodo v bodoče pojavljale občasne zmerne bolečin ob pojavljanju bolečih spazmov - krčev v okviru spastične tetrapareze, je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, odškodnine v znesku 47.000,00 EUR, prisojene iz tega naslova pravična denarna odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu iz členov 179 in 182 OZ.

10. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu je po zaključku sodišča druge stopnje, ob obravnavanju vseh treh pritožb tista, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Res se tožnik ne spominja samega nastanka nezgode, vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik trpel dolgotrajno obdobje sekundarnega strahu, od pričetka zdravljenja pa vse do 4. 4. 2011, ko mu je bilo posredovano strokovno zaključno mnenje, da je stanje funkcionalnih posledic okvare dokončno in ga je kot takšnega moral postopno sprejeti. Odškodnina v višini 8.000,00 EUR je tista, ki predstavlja satisfakcijo tožnika.

11. Prav tako je pravična denarna odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje kot najpomembnejše elemente ugotovilo, da tožeča stranka ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, pri čemer je invalidnost posledica poškodbe pri delu in se kaže v okviru dnevnih aktivnosti pri osebni higieni, pri opravljanju večine življenjskih funkcij potrebuje pomoč druge osebe, to potrebuje tudi pri oblačenju in slačenju, obuvanju in sezuvanju, prehranjevanju, uporabi stranišča, tuširanju, umivanju glave, britju in česanju. Po zaključku zdravljenja pa po zaključku sodišča prve stopnje ni pričakovati, da bi se njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, pač pa bodo posledice v tej obliki obstajale tudi v bodoče. Tožnik je postal invalid I. kategorije. Ima 100 % telesno okvaro. Zaradi trajne posttravmatske stresne spastične tetrapareze je bil tožnik tudi v času sojenja izrazito motorično hendikepiran, nesposoben opravljati osnovne življenjske funkcije kot so prehranjevanje, skrb za vzdrževanje vsakodnevne osebne higiene, umivanje, britje, tuširanje, oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje. Pri vseh teh aktivnostih potrebuje pomoč druge osebe, vendar je pa še vedno delno sposoben uporabe računalnika, tipkanja in tudi uporabe telefona. Prav tako je še delno mobilen, pri njem ni prisotna paraplegija temveč le parastezija, tako da se lahko tudi giblje ob pomoči bergel ali pa hojice, pri daljših razdaljah pa uporablja invalidski voziček. Kljub prestani kraniocerebralni poškodbi, pri tožniku ni zaslediti morebitne popoškodbene kognitivne ali mentalne prizadetosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje iz tega naslova moralo prisoditi višjo pravično denarno odškodnino, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki zahtevajo prisojo nižje pravične denarne odškodnine od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno, pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo dejstvo, da tožnik prejema kot delno satisfakcijo določen znesek invalidnine. Res je sicer denarno ta znesek ocenilo, vendar je sodišče prve stopnje na koncu prisodilo iz tega naslova tožniku znesek 90.000,00 EUR in je pri tem že upoštevalo znesek invalidnine. Tako pritožba tožeče stranke in tožene stranke, tudi v tej zvezi ni utemeljena.

12. Iz sodne prakse VS RS je razvidno, da pripada spastičnim poškodovancem tudi pravična denarna odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti, ki se kaže v smislu motorično prizadetega človeka zaradi spastične tetrapareze. Izgled spastika pritegne pozornost drugih, ne vzbuja pa zavračanja takšnih tožnikov, zato je prisojeno odškodnino v znesku 9.000,00 EUR tista, ki predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova in pritožbe zato niso utemeljene.

13. Tudi v celoti gledano je prisojena odškodnina v skupnem znesku 154,00 EUR, pravična denarna odškodnina, ki je primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Tožeča stranka v tej zvezi predstavlja tri primere iz prakse VS RS. Ti primeru so le delno primerljivi z našim konkretnim primerom, deloma po diagnozi, vsekakor pa ne po končni teži poškodbe. V našem primeru je tožnik zadobil hudo telesno poškodbo, v primeru II Ips 819/2005 (pritožnik napačno navaja, da gre za zadevo II Ips 819/2015), je bila prisojena višja pravična denarna odškodnina, vendar pa je v tem primeru, v posledici poškodbe tožnik ostal tetraplegik in ima nevrogeno okvaro sečnega mehurja in inkontinenco urina. V tej zadevi gre za moškega starega 31 le, postal je 100 % invalid in spastik, vendar ima vse znake tetraplegije, praktično vegetira in je v celoti odvisen od dobre volje in pomoči bližnjih svojcev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z našim primerom, sta tako ti dve zadevi primerljivi le do določene meje, ker pa gre pri tožniku iz zadeve II Ips 519/2005 za tetraplegika, zato nista povsem primerljivi odškodnini v teh dveh primerih in je zato odškodnina, kot jo je v skupnem znesku prisodilo sodišče prve stopnje delno vendarle primerljiva z odškodnino prisojeno v tem primeru. V zadevi VS RS II Ips 334/2005 je bilo ugotovljeno, da gre pri tožniku za izjemno hud primer, prisojena mu je bila odškodnina v skupnem znesku 293,3 povprečne plače na zaposlenega v RS. Tudi v primerjavi s tako prisojeno odškodnino v tem primeru je možen sklep, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posameznega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb, ki so sicer med sabo lahko primerljivi, je tako lahko zelo velik. Ker je v zadevi VS RS II Ips 334/2005 tožnik zadobil pretres možganov in delno ohromelost vseh okončin, s povečanim tonusom mišic, v našem primeru pa je tožnik zadobil spastično tetraparezo, sta tako ti dve zadevi le delno med sabo primerljivi. Tudi s strani tožeče stranke izpostavljene zadeve II Ips 224/2014, kjer je bila oškodovancu prisojena odškodnina v skupni višini 315.996,60 EUR je potrebno pripomniti, da sta zadevi med sabo le delno primerljivi, kajti oškodovanec je v tej zadevi utrpel takoimenovano katastrofalno škodo, zaradi posledic krvavitev in obtolčenin možganovine ima trajne nevrološke izpade (mrtvoudnost, psihoorganski sindrom), močno deformirano stegnenico, delno pa ima za posledico oslabitev kolka, popolno oslabitev goleni in gibanje, ima hudo volumsko oslabitev mišic na udih, je 100 % invalid, vezan je na invalidsko posteljo in voziček, sposoben ni niti za samostojno obračanje v postelji, zaradi mentalne prizadetosti potrebuje nadzor. Tako ta, s strani tožeče stranke, v pritožbi izpostavljen primer ni v celoti primerljiv s konkretnim primerom. Odškodnina v konkretnem primeru je primerljiva z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS VIII Ips 135/2010, kjer je bilo tožniku prisojeno 123 povprečnih mesečnih plač. Zadobil pa je poškodbo hrbtenice v vratnem in ledvenem delu, nastala je huda nevrološka slika spastične, motorične in senzorične tetrapareze zaradi poškodbe hrbtenjače in z znaki za okvaro osrednjega dela hrbtenjače in pretres možganov.

14. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožbe tožeče in toženih strank glede višine prisojene pravične denarne odškodnine niso utemeljene in je sodišče druge stopnje tudi v tem delu ob uporabi določbi člena 353 ZPP pritožbe vseh pritožnikov kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu. V tem delu se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 350 ZPP).

15. Utemeljene pa so pritožbe vseh treh pritožnikov glede prisoje premoženjske škode, katero je sodišče prve stopnje prisodilo ali zavrnilo v točki II. 1., 2. in 3. izreka Pritožba toženih strank, kjer navajajo da je sodišče prve stopnje mimo in preko trditev tožeče stranke prisodilo znesek za nego in pomoč v višini 360,00 EUR, je utemeljena. V tej zvezi je tožeča stranka le pavšalno navajala, da potrebuje pomoč zaradi telesne okvare, sodišče prve stopnje pa je nato, mimo trditev tožeče stranke samo izračunavalo in ugotavljalo potrebno število ur nege in pomoči. S tem je kršilo določbo 8 točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar opozarjata obe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je spregledalo ugovor zastaranja in ni v zvezi s tem ugovorom navedlo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih za uporabo instituta zastaranja tega dela terjatve. Sodba sodišča prve stopnje zato v tej zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako tožeča in tožena stranka pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje, mimo trditvene podlage tožeče stranke odločalo o višini izgubljenega zaslužka, ki naj bi šel tožniku v posledici invalidnosti in invalidske upokojitve. V tej zvezi je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožeče stranke samo izvedlo izračun in samo pribavljalo podatke o plači in o sedanjih prejemkih na podlagi podatkov ZPIZ, ne da bi za to imelo trditveno podlago v tožbenih trditvah tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo prebralo listine, ki se nahajajo na list. št. C 6 spisa in bi tako lahko bila tožeča stranka seznanjena z njihovo vsebino. Vendar pa glede na to, da se je sodišče prve stopnje mimo trditev tožeče stranke samo opredelilo do utemeljenosti in o višini tožbenega zahtevka v tej zvezi, ne da bi se pri tem opredeljevalo do odgovora toženih strank, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Utemeljena je pritožba tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za priznanje stroškov za pomoč, katero je tožnik predlagal v znesku 200,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločilo, ne da bi upoštevalo trditveno podlago tožeče stranke, katero je le-to obširno podala v vlogi z dne 4. 7. 2013 in je za te svoje trditve predlagala ustrezne dokaze, kot je zaslišanje tožnika, listinske dokaze ter tudi pridobitev mnenja ustreznega izvedenca medicinske stroke, kateri bi lahko odgovoril na vprašanje o utemeljenosti takšnega dodatka za spremenjene okoliščine v zvezi s prehranjevanjem tožnika. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh tožbenih trditev tožeče stranke. V tej zvezi je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

18. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po načelu materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP) v tistih delih, kjer je tožeča stranka podala pomanjkljivo materialno pravno trditveno podlago le-to pozvati, da te pomanjkljivosti odpravi, nato pa bo moralo v okviru tožbenih trditev in odgovornih trditev toženih strank odločiti o skupnem zahtevku 1.600,00 EUR iz naslova premoženjske škode, katerega zahteva v plačilo tožeča stranka.

19. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov je materialno pravno pravilna in pritožbe toženih strank v tej zvezi niso utemeljene.

20. Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo v posledici razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP), vsebovano v točkah II. 2. in 3. izreka sklepa.

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).