10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B., o.p., d.n .o., iz Z. na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 28/2003 z dne 11. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 782/2002 z dne 10. 10. 2002 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 908/2001 z dne 31. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za odpoved stanovanjskega razmerja ustavni pritožnici zaradi prenehanja uporabe stanovanju v Celju ter pritožnici naložilo, da ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki (Stanovanjskemu skladu Občine C.). Hkrati je zavrnilo njen zahtevek za odkup tega stanovanja ter tudi njen zahtevek, s katerim je od podnajemnikov zahtevala izpraznitev tega stanovanja. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek enega od podnajemnikov za odkup stanovanja. Višje sodišče je sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpoved stanovanjskega razmerja. Vrhovno sodišče je revizijo ustavne pritožnice v delu, ki se nanaša na zavrnitev njenih tožbenih zahtevkov, zavrglo (ker vrednost spornega predmeta ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije). V delu, v katerem je revizija izpodbijala odločitev o zahtevku za izpraznitev stanovanja, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

2.Ustavna pritožnica, ki je po smrti moža (imetnika stanovanjske pravice) vstopila v pravdo, navaja, da z izselitvijo družine v novozgrajeno hišo tedanji imetnik stanovanjske pravice stanovanja ni prenehal uporabljati, ker je del stanovanja oddal v podnajem in s tem izkazal namen, da stanovanje on oziroma drugi uporabniki še nadalje uporabljajo.

Pri tem poudarja, da je v stanovanju še nadalje bival njun sin, v njem pa sta z možem še vedno imela svoje stvari. Ker do prenehanja uporabe stanovanja ni prišlo, meni, da ji gre pravica do odkupa stanovanja. Zato naj bi bila napačna tudi odločitev sodišča, ki ji nalaga izpraznitev stanovanja.

3.Vrhovnemu sodišču pritožnica očita, da je pri odločanju - enako, kot so to storila nižja sodišča - določbo 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) v delu, ki opredeljuje prenehanje uporabe stanovanja kot razlog za prenehanje najemnega razmerja, razlagalo na način, ki ni skladen z določbo prvega odstavka 67. člena Ustave. Taka razlaga naj bi bila posledica neupoštevanja dejstva, da pritožničin mož do izteka podstanovalske pogodbe ni imel namena prenehati uporabljati stanovanja, saj je v tem obdobju na podlagi navedene ustavne določbe z oddajanjem dela stanovanja pridobival dohodek in s tem uresničeval gospodarsko funkcijo stanovanja, v stanovanju pa je z uporabniki še imel svoje predmete. Ker mora pritožnica zaradi ustavno neskladne razlage pojma prenehanja uporabe stanovanja to stanovanje izprazniti, naj bi ji bila kršena pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pritožnica zatrjuje tudi kršitev načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kar utemeljuje z neskladnostjo izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da iz izreka te sodbe sodišča izhaja, da mora predmetno stanovanje izprazniti ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, kar je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, ki ugotavlja, da stanovanja ne uporablja več in ga nima več v posesti.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, vendar jo v delu, ki se nanaša na zavrženje revizije, ne utemeljuje. Ustavno sodišče se je zato lahko opredelilo le do zatrjevanih kršitev, ki naj bi jih Vrhovno sodišče zagrešilo z izpodbijano sodbo.

6.Pritožničine navedbe, s katerimi utemeljuje kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Ustave, po vsebini pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti uporabe materialnega prava. S takimi navedbami, tudi če bi bil očitek o nepravilnosti sodbe utemeljen, ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do zasebne lastnine. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le, če bi sodišče pri odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo.

7.Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je iz stanovanja najprej izselil mož ustavne pritožnice, nato pa stanovanja več kot 6 mesecev ni uporabljal še sin ustavne pritožnice, presodilo, da je stanovanjsko razmerje na podlagi 58. člena ZSR prenehalo. Pritožnica zgolj z nestrinjanjem z ugotovljenim dejanskim stanjem in nanj uporabljenim materialnim pravom ne izkazuje, da bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika pravice do zasebne lastnine nesprejemljivo.

8.Pritožnica tudi ni izkazala zatrjevane kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih izražena kot kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To kršitev utemeljuje z navedbo, da naj bi iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhajalo, da sporno stanovanje še vedno uporablja, obrazložitev pa temelji na ugotovitvi, da mora stanovanje izprazniti, ker je zaradi prenehanja uporabe stanovanja prenehalo stanovanjsko razmerje.

Takega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni, zgolj drugačno razumevanje pomena izreka sodbe pa za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostuje.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger