Jedro

Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

Vrhovno sodišče RS je v več odločbah sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da je odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od marca 2011 do aprila 2012 obračuna mesečne razlike v bruto plači, razvidne iz II. točke izreka, odvede davke in prispevke, preostalo mesečno razliko v neto plači pa izplača tožnici. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da plača tožnici od 20. 5. 2012 mesečno 2.645,53 EUR do vsakega 8. dne v mesecu za pretekli mesec, vse dokler bo nastajala razlika v plači, tako da od mesečne razlike odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača preostalo mesečno razliko plače v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle razlike v plači do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 2.058,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka glede denarnega zahtevka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je specificirala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka ni privolila v spremembo tožbenega zahtevka, zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga pa se ne uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja po četrtem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ker je sodišče prve stopnje povzelo le dele izpovedi prič in se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na prepozne navedbe in dokaze tožnice, pričo A.A. pa zaslišalo brez substanciranega dokaznega predloga, je kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožena stranka trdi, da ji ni mogoče očitati diskriminacije tožnice pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila odpoved podana že v začetku novembra 2010, čeprav med strankama ni sporno, da je do nje prišlo dne 9. 2. 2011. Nepravilen je zaključek, da iz primerjave seznama enot in delovnih mest pri toženi stranki ni razvidno, da bi postalo tožničino delo vsebinsko nepotrebno. Tožničino delovno mesto vodja strokovne službe je bilo ukinjeno, dela, ki so se na njem opravljala, pa je tožena stranka prerazpodelila na druga delovna mesta, ali pa jih je prenesla na zunanje izvajalce. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ostalih dokazov oziroma delov izpovedi prič, ki bi pripeljala do zaključka, da tožničino delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi po izvedbi reorganizacije ni več potrebno, kar je potrdila tudi tožnica. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi priče A.A. Nepravilno je povzelo izpovedi prič B.B., C.C. in Č.Č., pomanjkljivo je povzelo izpoved priče D.D., kot neverodostojno pa bi moralo oceniti pričo E.E. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica diskriminirana, ker je bila edino njej podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč potrdila, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi F.F. in E.E. Tožena stranka meni, da je sodišče odločalo preko tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala denarno terjatev za izplačilo razlik v plači, hkrati pa je postavljeni zahtevek nedoločen in neutemeljen. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnica ocenjuje, da so navedbe tožene stranke v pritožbi neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede utemeljenosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču prve stopnje očita neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Vprašanje pravilnosti dokaznih zaključkov oziroma dokazne ocene izvedenih dokazov pa je povezano s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki mu pritožba tudi oporeka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede nedopustne obravnave spremenjenega tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje razsodilo v I. točki izreka. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v tretjem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec zahteva „ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisala. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR). V tretjem odstavku 90. člena ZDR določa, da v primeru, ko delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev, „obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga“. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tudi v teh primerih gre zato za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za katerega velja določba četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.

Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

Vrhovno sodišče RS je v več odločbah (npr. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012) sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka svojo odpoved utemeljila s tem, da se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi zaradi reorganizacije oziroma ukinitve delovnega mesta vodja strokovne službe, tožnica pa je imela v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno delovno mesto vodja štabne službe. Ob ugotovitvi, da so po reorganizaciji ostala prav vsa opravila, ki jih je tožnica opravljala, da je šlo le za drugačno poimenovanje delovnih mest, da se vsebina dela ni spremenila in da je potreba po delu tožnice še vedno obstajala, je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritrditi je potrebno pritožbi tožene stranke, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka na podlagi navedenih ugotovitev ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, najmanj preuranjena in temelji na nepopolno izvedenem dokaznem postopku.

Zakonska opredelitev odpovednega razloga namreč ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica na svojem delovnem mestu vodja štabne službe pred odpovedjo opravljala vodenje pravne in splošne službe. Iz izpovedi tožnice ter seznama enot in delovnih mest, ki ju sodišče prve stopnje ni v celoti dokazno ocenilo, pa še izhaja, da se je po reorganizaciji delo, ki ga je tožnica opravljala na delovnem mestu vodja strokovne pravne službe (oddelka splošne – pravne službe), razdelilo na pravno pisarno in splošno službo. Koordinator službe je postal delavec G.G, koordinator pravne službe oziroma pisarne delavka Č.Č., vodja pravnega oddelka je postala H.H., na novo sistemizirano delovno mesto vodja pravne pisarne je bil zaposlen B.B., posamezna dela pa so oddali odvetniški pisarni. Število zaposlenih se pri tej reorganizaciji ni spremenilo, dela, ki jih je tožnica opravljala po novi pogodbi o zaposlitvi, pa so se po njeni izpovedi razlikovala od del, ki jih je prej opravljala kot vodja splošne-pravne službe (list. št. 120).

Poleg navedenega tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo datum podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi sicer res ni razviden datum, vendar pa bi bila v primeru, da je bila odpoved tožnici dana že 2. 11. 2010, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožba z dne 4. 3. 2011 glede na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR prepozna in bi jo bilo potrebno zavreči. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 9. 2. 2011, tožnica pa je ta datum v naslednji pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2011 potrdila, zato se takšno dejstvo skladno z določbo 214. člena ZPP šteje za priznano. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnica zgolj zaradi tega, ker ji je bila edini dana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije, diskriminirana. Tožnica, ki ji je bila sočasno ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, namreč med postopkom na prvi stopnji ni navedla nobene osebne okoliščine iz prvega odstavka

6. člena ZDR (9. alinee 89. člena ZDR), ki bi kazala na dejstvo, da je bila pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi neenakopravno obravnavana glede na ostale zaposlene pri toženi stranki oziroma da je bila kršena prepoved diskriminacije.

S tem, ko sodišče prve stopnje materialnopravne presoje v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga glede na obrazloženo ni opravilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa preuranjeno zaključilo, da na neutemeljenost odpovednega razloga kaže že nadaljnji obstoj opravil, ki jih je tožnica opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev odločilnih dejstev glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga, tj. ali je po izvedeni reorganizaciji prenehala potreba po delu vodje strokovne oziroma splošne-pravne službe, ki ga je opravljala tožnica, pri čemer bo moralo upoštevati, da so organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh, v pristojnosti delodajalca. V ta namen bo moralo po potrebi dopolniti dokazni postopek, predvsem pa se dokazno opredeliti do zgoraj citirane tožničine izpovedi in jo oceniti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, nato pa ponovno presoditi, ali je bil odpovedni razlog utemeljen.

V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi neutemeljenosti odpovednega razloga, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.