Jedro

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne.

Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek zoper toženko za plačilo 84.689,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 79.452,78 EUR od 30. 5. 2015 in od zneska 5.806, 92 od 17. 6. 2015 do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek zoper eventualni toženki (2. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka tako, da je tožnici naložilo, da jih mora povrniti tako prvo toženki (3. točka izreka), kot tudi obema eventualno toženima (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija jo v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper toženko, sicer pa podrednemu zahtevku zoper drugo in tretjo toženko. Podredno predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovnimi posledicami.

3. Pritožba je bila vročena vsem toženkam, ki so v odgovorih predlagale njeno zavrnitev in priglasile stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi1

4. V tem gospodarskem sporu je tožnica v tožbi zatrjevala, da je svojo obveznost plačila elektrike (oziroma njen pretežni del) na podlagi pogodbe, sklenjene z družbo H. d. o. o., dejansko izpolnila dvakrat. Prvič naj bi jo izpolnila eventualnima toženkama kot izvršilnima upnicama dolžnice H. d. o. o. v postopku izvršbe na denarno terjatev (oziroma več terjatev), drugič pa toženi stranki kot pogodbeni zastavni upnici dolžnice H. d. o. o., ki je znesek terjatve (terjatev) pobotala s tožničinimi sredstvi na transakcijskem računu. Zato je v tej pravdi zahtevala, da ji tožena stranka vrne neupravičeno pobotani znesek. Če bi sodišče ta zahtevek v celoti ali delno zavrnilo, je tožnica podredno zahtevala, da ji tisto, kar jima je plačala, vrneta eventualno tožena izvršilna upnika dolžnice H. d. o. o.2

5. O tem, da določba Splošnih pogojev, ki dopušča medsebojno pobotanje terjatev banke z dobroimetjem na računu, ni nična, je bilo pravnomočno razsojeno že prvič.3 O dajatvenih zahtevkih pa je sodišče prve stopnje odločalo drugič in z izpodbijano sodbo zavrnilo vse zahtevke predvsem zato, ker je štelo, da tožnici ni uspelo izkazati, da bi bile z njenimi nakazili eventualno toženima izvršilnima upnikoma in s pobotom, ki ga je s tožničinimi sredstvi na transakcijskem računu izvedla prvo tožena pogodbena zastavna upnica, plačane iste terjatve.

6. Pritožba ni utemeljena.

O realizaciji zastavnih pravic in tožbeni trditveni podlagi

7. Bistveni del pritožbenih očitkov se nanaša na vprašanje, ali bi tožnica morala terjatve, za katere v tej pravdi trdi, da jih je plačala dvakrat, opisati natančneje ali ne. Pritožnica, drugače kot prvostopenjsko sodišče, meni, da za to, da bi v pravdi podrobneje definirala identiteto terjatev, ni imela nobenih razlogov, ker med strankami dejstvo, da je identične terjatve plačala dvakrat (enkrat izvršilnima upnikoma in drugič pogodbeni zastavni upnici), ni bilo sporno. Vendar nima prav.

8. Zastavna pravica ni izključujoče narave, zato je ista terjatev lahko obremenjena z več zastavnimi pravicami hkrati. Tako naj bi bile tudi v tej zadevi terjatve, ki jih je iz naslova plačila elektrike do tožnice imela družba H. d. o. o., obremenjene z več zastavnimi pravicami - na eni strani z zastavno pravico prve toženke, pridobljeno na podlagi zastavne pogodbe (131. člen SPZ), na drugi strani pa s prisilno zastavno pravico eventualno toženih, pridobljeno z rubežem teh terjatev v izvršbi (135. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZIZ).

9. Glede razmerja med več zastavnimi pravicami velja prednostno načelo, po katerem ima starejša zastavna pravica prednost pred mlajšo, kasneje ustanovljeno zastavno pravico (136. člen SPZ). To pomeni, da se ob realizaciji oziroma uveljavitvi zastavnih pravic, vrstni red popolnega poplačila zastavnih pravic določa po trenutku njihovega nastanka. In šele ko je starejša zastavna pravica v celoti poplačana, pride na vrsto mlajša.4 Za zastavno pravico je nadalje značilna tudi odvisnost od obstoja njenega predmeta. Če je predmet zastave terjatev (terjatve), tako kot v tej zadevi, zastavna pravica zato preneha, ko je terjatev plačana (drugi odstavek 137. člena SPZ).5

10. Tožnica v tem sporu pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Prav to je v 7. in 11. točki svoje obrazložitve smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Iz tožbenih trditev bi tako moralo izhajati, da je tožnica celotno terjatev (celotne terjatve) iz naslova svoje obveznosti plačila elektrike družbi H. d. o. o., ki so predmet tega spora, poplačala upniku z zastavno pravico prvega vrstnega reda. S tem bi šele tožnica postala prosta obveznosti, upnik z zastavno pravico drugega vrstnega reda (najsi je to prva toženka ali eventualno toženi stranki) pa ne bi prišel na vrsto za poplačilo in bi bil torej z že opravljenim plačilom, ki je predmet te pravde, obogaten (kar je ena od predpostavk za utemeljenost obogatitvenega zahtevka). Za utemeljenost tožbenega zahtevka zato zgolj ugotovitev, da je šlo pri obojih plačilih za iste terjatve, pri čemer vztraja pritožnica, ni dovolj.

12. Tožnica trditvenega bremena o tem, da upnik z zastavno pravico drugega vrstnega reda (sploh) ni prišel na vrsto za poplačilo, ni zmogla.6 Čeprav jo je na to v razveljavitvenem sklepu opozorilo že drugostopenjsko sodišče,7 kasneje pa jo je h konkretizaciji izrecno pozvalo še sodišče prve stopnje,8 tožnica potrebnih dejstev ni navedla. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da navedba računov družbe H. d. o. o., ne da bi jih tožnica sodišču sploh predložila, v takšnem primeru ne zadošča.9 In ker tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pravotvornih dejstev v zvezi s plačili terjatev, ki so bile predmet zastave, ni zadostila, je sodišče prve stopnje vse tožbene zahtevke, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo. Pritožbena očitka zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka, ki ju tožnica utemeljuje s tem, da toženke dejstvu, da je šlo za iste terjatve, niso ugovarjale, zaradi vsega povedanega ne moreta biti utemeljena.

O možnosti položitve dolgovanih zneskov pri sodišču

13. Pritožnica ne more uspeti s svojim sklicevanjem na kršitev ustavnih načel pravne države, pravne varnost, varstva zasebne lastnine in enakosti pred zakonom, češ da se tožnica (za razliko od delodajalcev, ki nastopajo kot dolžnikovi dolžniki) v dani situaciji ni mogla opreti na nobeno jasno pravilo, ki bi ji povedalo, kako naj kot dolžnikov dolžnik ravna, njeno premoženje pa naj bi bilo zaradi nezadovoljstva konkurirajočih si upnikov po nepotrebnem izpostavljeno in na koncu kar dvakrat zmanjšano.

14. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti (302. in 306. člen OZ).10 Še več - dolžnikov dolžnik je na ta način izrecno varovan (tudi) v postopku izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev, kjer mu določba prvega odstavka 119. člena ZIZ omogoča, da lahko v primeru, ko je soočen s situacijo, v kateri več oseb od njega zahteva izpolnitev iste (zarubljene) terjatve, (celoten ali samo zapadli) znesek terjatve položi pri sodišču z namenom, da sodišče opravi delitev.11 Prav to bi lahko, da bi se izognila nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu zastavnemu upniku, storila tudi pritožnica.

O ostalih pritožbenih očitkih

15. Pritožnica ne more uspeti niti z očitki, češ da za izvenpravdni pobot prve toženke niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Že iz dosedanje obrazložitve je jasno, da (in zakaj) tožnici ni uspelo izkazati, da vtoževanih zneskov ne bi bila dolžna plačati prvi toženki, zato očitek o nevzajemnosti terjatev ni utemeljen. Možnost pobota ni omejena le na terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo, likvidnost terjatve pa tudi ne pomeni, da bi moral, da bi bil pobot dopusten, dolžnik s pobotno izjavo soglašati, kot zmotno meni pritožnica. To, da je tožnica pobotu že v dopisih nasprotovala iz istih razlogov, kot se mu upira v tej pravdi, za zaključek o nelikvidnosti terjatev ne zadošča. Šele če bi v tem sporu uspela izkazati, da je in katere terjatve upnice H. d. o. o. iz naslova dobavljene električne energije plačala, oziroma da so vse terjatve že prenehale, bi bil utemeljen tudi njen ugovor, da terjatev, ki jo je toženka pobotala z nasprotno terjatvijo, ni likvidna. ker pa ji to ni uspelo, posledično pomeni, da je tožena stranka pobotala likvidno terjatev. In nenazadnje - o tem, da je pogodbeni dogovor tožnice in prve toženke o pobotanju terjatev prve toženke z dobroimetjem na tožničinem bančnem računu dopusten, je bilo med strankama že pravnomočno odločeno. Zato sodišče tudi o tem vprašanju ne sme niti ponovno niti drugače odločiti.

16. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica pojasnjuje, zakaj sta bili eventualni toženki zastavni upnici z najboljšim vrstnim redom, in zakaj opravičljivost tožničine zmote pri presoji utemeljenosti obogatitvenega zahtevka ni pomembna, ob tem, da tožnica dvojnega poplačila sploh ni izkazala, za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistvene. Zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.12 Sklepno

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnica na podlagi vložene tožbe ni upravičena do plačila zahtevanih zneskov ne od prve toženke, ne od eventualno toženih, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

19. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za toženca, ki v odgovoru na pritožbo ne navede razlogov, ki bi v primeru utemeljenih pritožbenih razlogov lahko izboljšali njegov procesni položaj. Glede na vsebino sodbe, pritožbe in obeh odgovorov na pritožbo, stroškov za sestavo slednjih ni mogoče umestiti med potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku je namreč zahteva, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.13 1 Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 V predmetnem sporu eventualni toženki nista bili izvršilni upnici tožeče stranke. 3 Glej sodbo prvostopenjskega sodišča VIII Pg 3558/2015 s 13. 5. 2016. 4 Glej Tratnik, v: Juhart M., Tratnik M., Vrenčur R.: Stvarnopravni zakonik (SPZ) (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2016, stran 748. 5 Prav tam, stran 751. 6 Ne gre torej samo za „razlikovanje med zneski, ki so bili pobotani in tistimi, ki so bili izplačani izvršilnima upnikoma“, kot meni pritožnica. Gre za to, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi terjatve, ki so bile predmet zastave, s plačili, ki so predmet tega spora, res prenehale (in kdaj). 7 Drugostopenjsko sodišče jo je v 16. in 17. točki svoje obrazložitve izrecno opozorilo, da mora pojasniti katere terjatve družbe H. d. o. o. je plačala eventualno toženima in opredeliti njihovo višino, čas nastanka in njihovo zapadlost. 8 Primerjaj sklep prvostopenjskega sodišča na redni št. 43 sodnega spisa, s katerim je bila tožnica pozvana, da pove konkretno katere terjatve je plačala eventualno toženima in kolikšen znesek je v tistem trenutku dolgovala svojemu upniku. 9 Primerjaj razloge v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Tako tudi Juhart, v: Juhart M. in Plavšak N. (red.) in drugi, v: Obligacijski zakonik (OZ) posebni del s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 375. 11 Primerjaj stališče, izraženo v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 679/2016 s 15. 6. 2016. 12 Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP. 13 Primerjaj Betetto, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba UL RS, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, stran 22.