Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki na njen osebni račun odprt pri G. b. d.d., plačati odškodnino v višini 44.160,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 20,69 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.« V ostalem se pritožbi zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 489,01 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 63.121,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Skupaj z že plačanim zneskom 39.903,71 EUR in njegovo valorizacijo, ki znaša 12.015,31 EUR, prisojeni znesek predstavlja 80% odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in za katero odgovarja tožena stranka. Prispevek tožnika k nastali škodi v višini 20% ni bil sporen. Sodišče je tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo določilo odškodnino v znesku 135.000,00 EUR: 60.000,00 EUR za telesne bolečine, 50.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 10.000,00 EUR za prestani strah. Za zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, je tožniku prisodilo znesek 8.800,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je (po oceni uspeha strank v postopku in medsebojnem pobotanju terjatev) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne v višini 210,86 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožeča stranka ter predlagala, da se sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku glede premoženjske škode v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče njegovo izgubo na zaslužku napačno upoštevalo le v obdobju od škodnega dogodka (22.5.2003) do marca 2005, ko je bil zadnjič operiran. Dejansko je bilo zdravljenje pri maksilofacialnem kirurgu končano šele 30.9.2005. Tožniku je bila z odločbo z dne 15.6.2005 kot brezposelni osebi priznana lastnost invalidne osebe, ki je sposobna za delo v 8-urnem delovnem času po predhodnem usposabljanju oz. prilagajanju za dela in naloge v skladu s strokovno usposobljenostjo. Iz potrdila DURS izhaja, da leta 2006 ni ustvarjal prihodkov. Dejansko je bil za pridobitno delo nesposoben najmanj do 30.1.2007, ko je bil z odločbo Invalidske komisije spoznan za sposobnega za delo v svojem poklicu. Navaja, da so njegove zmožnosti za razvoj in napredovanje bistveno zmanjšane, zaradi česar mu nastaja škoda. Zaradi trajnih omejitev življenjskih in delovnih aktivnosti ter skaženosti na trgu dela ni več konkurenčen, četudi je za delo v svojem poklicu formalno sposoben, in ne more dobiti dela, zato je ostal brez dohodkov. Njegov rentni zahtevek v višini 400 EUR mesečno, ki naj se mu prisodi v enkratnem znesku v višini 165.760,00 EUR, je zato utemeljen in ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo.

Zoper sodbo se je v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tudi tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ne strinja se z odmero višine odškodnine in meni, da je sodba v tem delu nepravilna in nezakonita. Odmerjena odškodnina v skupnem znesku 135.000,00 EUR ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine v skladu z določilom 179. čl. OZ-a, saj presega celo odškodnine, ki se prisojajo v zelo hudih primerih (npr. paraplegikom in tetraplegikom) in se gibljejo med 83.000,00 EUR in 125.000,00 EUR. Glede na težo sta le dve od sicer številnih poškodb, ki jih je utrpel tožnik, uvrščene v IV. skupino po Fischerju (hude telesne poškodbe), pri katerih povprečna odškodnina znaša 58 povprečnih neto plač, cca. 53.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi morala biti pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo največ 70.000,00 EUR: največ 35.000,00 EUR za prestane telesne bolečine (zmanjšanje za 25.000,00 EUR), največ 25.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zmanjšanje za 25.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti največ 5.000,00 EUR (zmanjšanje za 10.000,00 EUR) in za prestani strah največ 5.000,00 EUR (zmanjšanje za 5.000,00 EUR). Pri odmeri odškodnine bi sodišče v večji meri moralo upoštevati, da je tožnik hude bolečine kumulativno trpel le 40 dni in občasno še 3 dni, nato pa je še en mesec trpel lažje bolečine. Poleg tega bi moralo upoštevati, da je tožnik sposoben za delo v svojem poklicu in je manj zmožen le za fizično delo, intelektualne omejitve pa pri njem niso bile ugotovljene. Ugotovljena skaženost in pretrpeli strah nikakor ne utemeljujeta prisojenih zneskov odškodnine, ki močno odstopata od podobnih primerov iz sodne prakse.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke: Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) v 174. čl. določa, da mora, kdor drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovanemu povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu odgovorna oseba mora plačati določeno rento kot povračilo za to škodo.

Pritožnik utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v obdobju med marcem 2005, ko je bil zadnjič hospitaliziran (korekcija brazgotin na obrazu) in 30.1.2007, ko je bil z odločbo invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) spoznan za zmožnega za delo v svojem poklicu. Iz neprerekanega izvedeniškega mnenja ne izhaja, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano meseca marca 2005, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tožnik je bil zadnjič hospitaliziran od 6. do 9.3.2005 zaradi korekcij brazgotin na levem licu in levi spodnji veki. Kontrolne preglede je imel dne 11.3.2005, dne 14.3.2005, ko so mu odstranili šive in predpisali suspenzijo spodnje veke z obliži, dne 8.4.2005, ko je pričel z masažo brazgotin in nadaljeval s suspenzijo spodnje veke z obliži, in dne 13.5.2005 (list. št. 54), ko je bilo ugotovljeno, da še vedno ne more zapreti levega očesa. Dne 16.5.2005 je bila tožniku priznana lastnost invalidne osebe, ki je sposobna za delo v 8 urnem delovnem času po predhodnem usposabljanju oz. prilagajanju za dela in naloge v skladu s strokovno usposobljenostjo. Tožnik torej do spremembe svojega zdravstvenega stanja ali delovne usposobitve oz. prilagoditve ni bil sposoben za delo. Dne 30.9.2005 je imel zadnji kontrolni pregled pri maksiofacialnem kirurgu, s čimer je bilo njegovo zdravljenje končano. Iz izvedeniškega mnenja in izpovedbe tožnika izhaja, da je bil z odločbo invalidske komisije ZPIZ na Jesenicah z dnem 30.1.2007 spoznan za sposobnega za delo elektrotehnika komunikacij (njegov poklic, ki ga je imel že pred nesrečo) in invalidnost ni bila ugotovljena. Glede na navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovo zdravljenje ni bilo zaključeno marca leta 2005, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, ampak se je nadaljevalo še v aprilu in maju leta 2005 (zadnji kontrolni pregled 30.9.2005). Od maja 2005 pa do konca januarja 2007 tožnik ni bil sposoben za delo brez predhodnega usposabljanja oz. prilagajanja za dela in naloge v skladu z njegovo strokovno usposobljenostjo. Od škodnega dogodka dalje je bil tožnik ves čas brezposeln, pred tem pa je z delom mesečno zaslužil 400 EUR in bi ob normalnem teku dogodkov s takim načinom dela lahko nadaljeval. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku zaradi nezmožnosti za delo gre izguba na zaslužku v skupnem znesku 17.600,00 EUR, za obdobje od škodnega dogodka dne 22.5.2003 do dne 30.1.2007 (44 mesecev). Od tega dne dalje je njegova delovna zmožnost nesporno ugotovljena in njegov rentni zahtevek zato ni utemeljen.

Glede pritožbe tožene stranke.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001) v 179. čl. določa kriterije za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer: stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu; pomen prizadete dobrine; namen denarne odškodnine (pravično zadoščenje oškodovanca); omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče ugotovi obseg celotne nepremoženjske škode konkretnega primera in ga vrednoti tako, da ga primerja z ostalimi nepremoženjskimi škodami. Glede na umestitev v določeno kategorijo škod (lažje, srednje, težje ali katastrofalne) sodišče določi znesek pravične odškodnine, ki mora biti sorazmeren oškodovančevemu prikrajšanju (individualizacija odškodnine) in mora hkrati odražati družbeno vrednotenje te škode, ki je razvidno iz sodne prakse. Načelo pravne varnosti ( predvidljivosti prava ) sodišče zavezuje, da pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri ob upoštevanju odškodnin prisojenih v podobnih primerih, svoje bistveno odstopanje od ustaljenega pa utemelji.

Dejansko stanje obsega nepremoženjske škode tožnika med strankama ni sporno, sporna je le višina pravične odškodnine zanjo. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja premajhno pozornost prvostopenjskega sodišča objektivnemu merilu pri določanju višine pravične odškodnine. Pritožbeno sodišče meni, da je tožnik utrpel zelo hudo poškodbo, kljub temu da nobena od številnih poškodb, ki jih je v škodnem dogodku utrpel, po Fischerjevem sistemu, ki se v naši praksi uporablja kot pripomoček pri opredeljevanju teže konkretne poškodbe, ni razvrščena v skupino zelo hudih primerov (V. stopnja), saj je utrpel večje število hudih in srednje hudih poškodb, katerih zdravljenje je bilo dolgotrajno. Odškodnine za podobne poškodbe istih delov telesa kot jih je utrpel tožnik se v sodni praksi gibljejo med 82 in 109 (povprečno 97) povprečnimi neto plačami na zaposlenega v RS v mesecu izdaje sodbe, pri tem pa je opazen trend zniževanja višine prisojene odškodnine (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana: GV založba, 2001 : »Povprečna odškodnina za zelo hude primere znaša 117 povprečnih neto plač«). Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da je znesek pravične odškodnine 135.000,00 EUR. V decembru 2008, ko je bilo o odškodnini odločeno, je bila povprečna neto plača na zaposlenega v RS 938,66 EUR, tako da skupni znesek prisojene odškodnine pomeni 143,8 povprečnih plač in navzgor odstopa od podobnih primerov.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine višja kot v podobnih primerih. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu nobena stranka ne oporeka (tožeča stranka navaja le, da so občasne hude bolečine pri tožniku trajale 3 dni in ne 4, kot je navedlo sodišče prve stopnje, kar pa ob vseh nesporno pretrpelih nevšečnostih in dolgem obdobju hudih in nato lažjih bolečin za odmero odškodnine ni bistveno), pritožbeno sodišče smatra, da je ob pravilni uporabi materialnega prava za tožnikove telesne bolečine primerna denarna odškodnina v višini 40.000,00 EUR, višji zahtevek pa ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ni sledilo navedbi pritožnika, da je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka, ker bi sodišče v večji meri moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik omejeno zmožen le za fizično delo, ker ne more nositi težkih bremen, za intelektualno delo pa ni omejen in ne dosega pogojev za III. stopnjo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova dejstvo, da tožnik lahko opravlja delo, za katero se je šolal, primerno upoštevalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno odločilo, da primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, ki je bil ob nesreči star komaj 31 let, znaša 50.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče opozarja na primerno razmerje med odškodnino za telesne bolečine in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je tožnik telesne bolečine trpel le določeno obdobje po nesreči (občasne lažje pa naj bi trpel tudi v prihodnje), znatnejše zmanjšanje življenjske aktivnosti pa mu bo duševne bolečine povzročalo vse življenje, je primerno, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti višja od odškodnine za telesne bolečine.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je znesek odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti previsok. V podobnih primerih odškodnina iz tega naslova znaša od 5 do 10 povprečnih plač, v obravnavanem pa je bila odmerjena na skoraj 16 povprečnih plač. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina 7.500,00 EUR, v presežku pa zahtevek ni utemeljen.

Pritožba prav tako utemeljeno opozarja, da je previsok znesek odmerjene odškodnine za strah (10,6 povprečnih plač). Odškodnina se v podobnih primerih giblje med 5 in 9 povprečnih plač. Glede na ugotovljeno dejansko stanje intenzivnosti in trajanja tožnikovega strahu pritožbeno sodišče meni, da je za prestani strah primerna odškodnina v višini 5.000,00 EUR (5,3 povprečnih plač), v presežku pa zahtevek ni utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (1. odst. 351. čl. v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP) kot izhaja iz izreka sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča gre za pretrpljeno nepremoženjsko škodo tožniku denarna odškodnina odmerjena v znesku 102.500,00 EUR, za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti za delo (med in delno po končanem zdravljenju) pa v znesku 17.600,00 EUR. Ob upoštevanju 20% soprispevka oškodovanca k nastanku škode, že plačane akontacije škode v znesku 39.903,71 EUR in valorizacije akontacije v znesku 12.015,31 EUR, je tožena stranka tožniku dolžna plačati še 44.160,98 EUR.

V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka, kadar odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, spremeni. Z izpodbijano sodbo so bili tožniku stroški postopka priznani po pravilu uspeha (2. odst. 154. čl. ZPP). Ker je bila sodba spremenjena, se je spremenilo tudi razmerje uspeha in je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo. Priznanim stroškom nobena stranka ni ugovarjala, zato jih je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri novi odmeri. Ugotovilo je, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel s 46% (po temelju je z zahtevkom uspel v 80%, po višini pa s 13%), uspeh toženca pa je 54%. Tožnik je po novi odmeri upravičen do vračila stroškov postopka v višini 955,31 EUR, toženec pa v višini 934,62 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 20,69 EUR.

Pri določitvi stroškov pritožbenega postopka je sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s pravnim sredstvom uspela s približno 5% (8.800,00 EUR : 165.760,00 EUR). V skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) so pritožbeni stroški tožnika odmerjeni na 619,65 EUR (1250 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, in 2% materialnih stroškov). Ker je bil tožnik v tem postopku oproščen plačila sodnih taks (sklep na list. št. 16-18), taksa za pritožbo ni njegov strošek postopka. Glede na uspeh v pritožbi je tožnik upravičen do vračila stroškov v znesku 30,98 EUR. Tožena stranka je s pravnim sredstvom uspela s 50% (32.500,00 EUR : 65.000,00 EUR). V skladu s priglašenimi stroški (le stroški sodne takse za pritožbo) so njeni pritožbeni stroški odmerjeni na 1.039,99 EUR in je glede na uspeh v pritožbi upravičena do vračila v znesku 519,99 EUR. Ker odgovor tožnika na pritožbo toženca ni bil potreben, mu sodišče priglašenih stroškov zanj ni priznalo (1.odst. 155. čl. ZPP). Po medsebojnem pobotanju je tožnik tako dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 489,01 EUR.