Jedro

Meja svobode izražanja v konkretnem primeru ni bila presežena in za prisojo denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda pravne osebe ni materialnopravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodba spremeni tako: - da se tožbeni zahtevek v I., II., III. in IV. točki izreka sodbe zavrne; - v stroškovni odločitvi v VI. točki tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.163,68 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila;

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (V. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.759,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna s spletne strani www.a.si umakniti članek z naslovom „Opeharjeni producenti - odgovor A. na navedbe v prispevku v televizijski oddaji TV ..., in sicer izjavi, navedeni v I. točki izreka sodbe ter da je tožena stranka dolžna preklicati in se opravičiti za neresnične navedbe, objavljene 6. 10. 2016 na spletni strani www.a.si v besedilu z naslovom „Opeharjeni ... - odgovor A. na navedbe v prispevku v televizijski oddaji TV ..., ki so navedene v II. točki izreka sodbe. Toženi stranki je prepovedalo nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožeče stranke, predvsem z navedbami, da je T. T. postal podpredsednik Upravnega odbora Združenja X. na nezakoniti skupščini Združenja X. in da T. T. rad nastopa v vlogi nezakonitega predstavnika Združenja X. (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2016 do plačila, v petnajstih dneh (IV. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 2.447,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP ter procesno pravilo o povezanosti trditvene podlage z dokazno ponudbo iz 212. člena ZPP, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilno je povzelo in razumelo izpovedbe prič, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj utegnilo bi biti res, da X. ni prva organizacija, ki je izvedla neposredno delitev, nikakor pa ne drži, da bi bila A. prva kolektivna organizacija, ki je tako delitev izvedla. Toženka za to trditev, razen pavšalnih navedb ni ponudila nobenega dokaza, zato svoje trditve ni dokazala. Tožnik dokazuje negativna dejstva, da toženkine izjave ne držijo, v zvezi z dokazovanjem negativnih dejstev pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj nekega dejstva in ne na tistem, ki ga zanika. V 8. in 10. točki obrazložitve je sodišče napačno zaključilo, da trditve tožnika, da so bila pravila določena v Memorandumu in njegovem dodatku, kjer je bil ključ delitve določen natančno z odstotki, ne držijo. Tožnik je dokazal, da je sprejel delilni ključ v skladu z veljavno zakonodajo in da je v skladu s temi pravili opravil delitev. Da so sredstva imetniki avtorskih pravic na AV delih tudi dejansko sprejeli, sta potrdili priči T. T. in K. K. Sodišče v tem delu napačno razloguje izpovedbe prič in jih jemlje iz konteksta izpovedb (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačno zaključi, da bi morale priče izpovedati, da so finančna sredstva „prejeli od nje“. Iz izpovedb prič B. B., K. K. in T. T., če ne neposredno, pa vsaj posredno izhaja, da so potrdile navedbe tožnika, da so prejele prav z njegove strani zbrana in deljena finančna sredstva. Tožnik je torej dokazal, da je razdelitev opravil in da so trditve toženke neresnične. Napačen je tudi zaključek v 10. točki obrazložitve sodbe, kjer je sodišče navedlo, da zapis o „odsotnosti delitve nadomestil in odsotnosti kakršnihkoli zakonsko določenih aktov obveščen URSIL ter da je toženka prva kolektivna organizacija v zgodovini zbiranja nadomestil iz naslova kabelske retransmisije v R Sloveniji, ki je sploh izvedla delitev zbranega denarja...ter druga izjava tudi v smislu, ali je toženka sploh (že) kdaj opravila delitev, da to ni pomembno za odločitev sodišča, saj s tema trditvama, tudi če bi bili resnični, ni mogoče poseči v ugled in dobro ime tožnice. S tem je sodišče zgrešilo bistvo pravice do časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena URS. Toženka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena in ni dokazala, da je njena trditev, da je to delitev izvedla prva, resnična. Če je prvo delitev izvedla toženka, to neposredno pomeni, da je tožnica pred tem ni izvedla. V zvezi z neresnično navedbo toženke, da naj bi bila tarča predstavnikov tožnika, pa velja podobno kot zgoraj v zvezi s pomanjkanjem toženkine trditvene in dokazne argumentacije ter vsebine izvedenih dokazov. Nadalje v tč. 14. obrazložitve sodišče napačno zaključi, da povprečen bralec v konkretnem primeru izjave ne bi dojel kot žaljive in da je potrebno upoštevati, da ima spletna stran toženke določen krog bralcev, ki pa mu razmerje med pravdnima strankama prav gotovo ni nepoznano. Pri tem sodišče spregleda, da ima spletna stran glede na kibernetski prostor širši domet objave in je bil tožniku okrnjen ugled in dobro ime, če ne že proti insajderjem, pa proti zunanjim, v resnici povprečnim bralcem. Kot je sodišče ugotovilo, je tožnik upravičen do odškodnine po 183. členu OZ, ki pa je odmerjena prenizko, s čimer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi glede denarne kazni napačno uporabilo določilo 134. člena OZ. Prav tako je napačna stroškovna odločitev sodišča, saj je uspeh tožnika višji, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ugodilnem delu sodbe zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov toženke. Objavljenega besedila toženke ni mogoče presojati tako, da se secira posamezne pasuse in obravnava ločeno ali izolirano od celotne sporočilnosti besedila - in ločeno od tistega, na kar se nanaša; torej na predhodno objavo v TV mediju. Glede T. T. je toženka zapisala resnično dejstvo, da je funkcijo podpredsednika (ta funkcija v tožniku sicer ne obstaja več) zasedel na nezakoniti skupščini tožnika - navedba je celo podprta s sklicevanjem na številko sodne odločbe, ki je vse sklepe skupščine razveljavila. Zaključek sodišča, da iz zapisanega izhaja, da je „tudi v tem trenutku“ oz. na dan objave funkcija T. T. obremenjena z nezakonitostjo zasedbe, ali celo, da je objava „namenoma“ zapisana zavajajoče, ne drži. Zaključek o zavajajoči objavi bi bil utemeljen kvečjemu, če bi objava vsebovala npr. jasno trditev ali očitek, da je T. T. nezakoniti podpredsednik tožnika, vendar toženka tega ni zapisala, zapisala je, da je T. T. mesto podpredsednika zasedel na nezakoniti skupščini 19. 4. 2010, kar je bilo in vedno bo, resnično dejstvo. Prvič, ko je T. T. zasedel mesto podpredsednika tožnika, je bilo to nezakonito, kar je toženka navedla in navedla tudi dokaz o tem. V primeru sporne objave tudi ne gre za objavo na mediju, ki bi bila namenjena širšemu, nedoločenemu krogu oseb, z namenom obveščanja javnosti. Gre za objavo na interni spletni strani kolektivne organizacije, ki je namenjena ožjemu krogu članov kolektivne organizacije, torej osebam, ki dobro poznajo okoliščine tako nastanka svoje kolektivne organizacije, kot tudi vlogo tožnika in njenega bivšega predsednika T. T. pri aktivnostih, ki so oteževale nastanek in poslovanje kolektivne organizacije A. Da je bilo zavajanje toženke namerno, sodišče ni z ničemer ustrezno podkrepilo, saj ni naredilo presoje, ali je bilo zavajanje namerno ali storjeno iz malomarnosti, ali pa je morda šlo zgolj za nekoliko nespretno sintakso, ki ni imela namena zaničevanja, žaljenja ali zavajanja. Očitek sodišča, da je z objavo o takratnem podpredsedniku tožniku nastala protipravna okrnitev ugleda in dobrega imena, ki opravičuje denarno odškodnino, je neutemeljen. Nesporno in pravnomočno dokazano je, da je v obdobju od 2010 - 2014 ista oseba na isti funkciji to mesto zasedala nezakonito. Če kaj, je to dejstvo okrnilo ugled in dobro ime tožnika in ne kronološki popis dogajanj in dejstev na spletni objavi toženke. Pavšalna navedba tožnika, da je pisanje imelo močan odmev pri članih in gospodarskih družbah, ki z njo sodelujejo, ni dejstvo, ampak pavšalna ocena, ki je pojmovno nedokazljiva navedba in je ni treba posebej prerekati. Vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, kažejo ravno nasprotno, da niso podane take okoliščine, ki bi utemeljevale pravično denarno odškodnino; če že zanemarimo, da do protipravnega ravnanja oz. zavajajočih trditev sploh ni prišlo. Na nelogične zaključke sodišča kaže tudi izrek, po katerem bi morala toženka preklicati in se opravičiti za sodno ugotovljena in sodno potrjena resnična dejstva o nezakonitosti sklepov skupščine tožnika z dne 19. 4. 2010. Tudi zato sodbe ni mogoče izvršiti, saj opravičilo za resnično navedena dejstva ni mogoče. V tem delu je sodba sama s seboj v nasprotju, saj naj bi se toženka opravičevala za navedbe, za katere je tudi sodišče samo ugotovilo, da so resnične.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe sodišča v izpodbijanem delu. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7. Toženka je na svoji spletni strani v članku „Opeharjeni ... - odgovor A. na navedbe v prispevku v televizijski oddaji TV ...“ objavila navedbo: „T. T. je podpredsednik Upravnega odbora združenja X. - to funkcijo je zasedel na nezakoniti skupščini Združenja X. dne 19. 4. 2010, ko je postal član organov tega združenja kot predstavnik avdiovizualnih avtorjev, saj se je na tej skupščini pripojilo njegovo društvo V. k Združenju X. - vsi sklepi so bili s pravnomočno sodbo izrečeni za nične,“ ter navedbo, da „T. T. rad nastopa v vlogi (nezakonitega?) predstavnika združenja X..“ Med pravdnima strankama pa sicer ni sporno, da je bil T. T. na funkcijo podpredsednika upravnega odbora tožnika zakonito izvoljen šele leta 2014, medtem ko je od leta 2010 do 2014 to funkcijo res zasedal nezakonito.

8. Tožnik v zvezi s povzeto objavo uveljavlja varstvo pravice do ugleda in dobrega imena, ki je osebnostna pravica, ki jo pravo priznava tudi pravnim osebam in je varovana v okviru 35. člena Ustave. Ker pa so človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejene s pravicami drugih, gre v konkretnem primeru za kolizijo ustavno varovane tožničine pravice na eni strani in toženkine pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Presoditi je zato treba, ali izvrševanje ene pravice prekomerno omejuje izvrševanje druge in pri tem tehtati, pomen obeh pravic in težo posega, vse v luči okoliščin konkretnega primera.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da je s sporno objavo prišlo do prekomernega posega v pravico tožnika do ugleda in dobrega imena le zato, ker naj bi bila (sicer vsebinsko resnična) objava namenoma zavajujoča - iz zapisa naj bi bilo mogoče sklepati, da je bila funkcija T. T. pri tožniku tudi na dan objave obremenjena z nezakonitostjo in zato, ker je tako razumljen zapis neresničen in objektivno žaljiv, je že iz tega razloga, saj je povsem izostalo vrednostno tehtanje ene in druge pravice v luči konkretnih okoliščin, materialnopravno zmotna.

10. Pri tehtanju pravic v koliziji je treba najprej upoštevati, da je do spornega zapisa, kot je na podlagi celotne vsebine objave (glej prilogo A4) ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo zaradi izjav treh oseb, med njimi tudi T. T., podpredsednika tožnika, v oddaji ... na TV ... Gre torej za njen odziv in ne za zapis, katerega namen bi bil le zaničevanje ali diskreditacija. Poleg tega je ost objave osredotočena na problematiko delitve nadomestil iz naslova kabelske retransmisije in je bil zapis o nezakoniti izvolitvi T. T. na skupščini 19. 4. 2010 dodan zaradi širšega razumevanja te tematike. Ne gre zanemariti niti okoliščine, da je bil članek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, objavljen na spletni strani toženke, ki ima določen krog s to tematiko seznanjenih bralcev, ki jim razmerje med pravdnima strankama in njuno delovanje ni nepoznano in je sklep o zavajajoči izjavi vsaj vprašljiv. Končno, a bistveno pa je to, da nedvomno drži, da je bil T. T. na skupščini tožnika v letu 2010 izvoljen nezakonito. Funkcijo podpredsednika je torej več let (do leta 2014) zasedal nezakonito, vprašanje veljavnosti sklepov skupščine pa je doživelo tudi sodni epilog. Zapis toženke je torej resničen, zgolj to, da ga je mogoče razumeti tudi v smeri, da nezakonitost še ni bila sanirana, pa objektivno gledano ne more poseči v ugled in dobro ime tožnika. Enako velja za sporen zapis, da T. T. rad nastopa v vlogi (nezakonitega?) predstavnika Združenja X., saj ima zapisano nedvomno podlago v zgoraj navedenem več let trajajočem (nezakonitem) zasedanju funkcije podpredsednika.

11. Meja svobode izražanja zato v konkretnem primeru ni bila presežena in je odločitev sodišča prve stopnje o prisoji denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda pravne osebe materialnopravno zmotna. Posledično je materialnopravno zmotna tudi odločitev, s katero je ugodilo zahtevku za izrek nedenarne sankcije zaradi kršitve osebnostne pravice tožnika na podlagi določila 178. členu OZ.

12. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (I., II., III. in IV. točki izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (178. in 183. člena OZ) na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v teh delih zavrnilo.

13. Ostale pritožbene navedbe toženke za odločitev posledično niso bile pravno odločilne, zaradi česar pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede resničnosti izjave, ali je tožnik pred toženko, torej v obdobju od leta 2001 do leta 2010, ko je imel začasno dovoljenje URSIL, izvedel delitev nadomestil iz naslova kabelske retransmisije med slovenske avdiovizualne ustvarjalce. V zvezi z ugotavljanjem resničnosti navedenega dejstva ne drži pritožbena navedba o zmotni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki in zmotni uporabi določila 215. člena ZPP. Toženka je trdila, da tožnik pred njeno ustanovitvijo delitve sredstev iz naslova kabelske retransmisije slovenskim avdiovizualnim ustvarjalcem ni izvedel, medtem ko je tožnik v postopku trdil nasprotno, da je tako delitev izvedel veljavno na podlagi Memoranduma. Ker je tožnik zatrjeval pozitivno dejstvo, da je delitev sredstev izvedel veljavno že pred toženko, je bilo dokazno breme o tem na njegovi strani (7. in 212. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje v postopku pravilno upoštevalo. Glede na to, da je tožnik zatrjeval pozitivno dejstvo, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z nemožnostjo dokazovanja negativnega dejstva.

15. Ne drži, kot zmotno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo izpovedbe prič B. B., T. T. in K. K., s katerimi je tožnik dokazoval, da je izvedel delitev sredstev že pred toženko. Na podlagi dokazne ocene izpovedb navedenih prič, ki je skrbna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnik izplačil avdiovizualnim ustvarjalcem iz naslova kabelske retransmisije ni opravil, saj je navedena izplačila opravljala družba G. s sedežem v Švici. Ne drži pritožbeni očitek, da so vse s strani tožnika predlagane priče potrdile, da je tožnik navedena sredstva nakazal avdiovizualnim ustvarjalcem, saj je B. B., direktor tožnika (na list. št. 79 spisa) v svoji izpovedbi potrdil pravilnost trditve, da so imetniki pravic denar dobili od G., prav tako je to potrdila priča T. T., ki je izpovedal, da je sredstva prejel od G. in ne od tožnika, ki je bil zgolj inkasant (stran 135 spisa), kot tudi K. K., ki je v svoji izpovedbi (na list. št. 171) potrdil, da je sredstva iz naslova kabelske retransmisije prejel od G. (list. št. 171). Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Memorandum, za katerega tožnik trdi, da je predstavljal pravno podlago za izplačila nadomestil avdiovizualnim ustvarjalcem, ne predstavlja pravnega akta, ki bi predstavljal veljavno podlago za delitev sredstev tožnika na podlagi določil 153. oziroma 154. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), kar potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o resničnosti objavljene trditve toženke, da tožnik od leta 2001 do leta 2010, ko je imel začasno dovoljenje URSIL, zbranih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije nikoli ni razdelil med slovenske avdiovizualne ustvarjalce, niti ni imel sprejetih zakonsko določenih aktov za delitev sredstev. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožba pravilnost navedene ugotovitve graja, zato niso utemeljene.

16. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem resničnosti izjave o tem, ali je tožnik pred toženko izvedel delitev sredstev iz naslova kabelske retransmisije, zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni utemeljen. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo ugotovitev resničnosti izjave toženke, so jasni in popolni in med njimi ni nasprotij.

17. Glede izjave, da je toženka od 11. 10. 2010 dalje tarča predstavnikov tožnika, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da to dejstvo, tudi če bi bilo resnično, ni takšno, da bi lahko okrnilo ugled ali dobro ime tožnika, kar pritožba zato neutemeljeno izpodbija. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka nepomembna resničnost dejstva, ali je toženka sploh že kdaj opravila delitev sredstev ter trditev, da je bil o odsotnosti delitve obveščen URSIL, ker z navedenima izjavama v ugled in dobro ime tožnika, tudi če bi bili resnični, ni možno poseči. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

18. Ker je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe toženke ugotovilo, da z objavo toženke o nezakonitosti izvolitve T. T. v organ tožnika v ugled in dobro ime tožnika ni bilo protipravno poseženo, tožbeni zahtevek tožnika v tem delu ni materialnopravno utemeljen. Posledično so zato nerelevantne vse njegove pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija višino odmerjene odškodnine v skladu z določilom 183. člena OZ, kot tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni zaradi kršitve osebnostne pravice tožnika na podlagi 134. člena OZ.

Sklepno

19. Ker pritožba tožnika ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v V. točki izreka, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi toženke pa je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, to je v I., II., III. in IV. točki izreka, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v teh delih v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

20. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje v VI. točki izreka. Po spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti stroške postopka, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje in jih tožnik po višini s pritožbo ne prereka. Tožnik je tako dolžan toženki povrniti 5.163,68 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

21. Tožnik s svojo pritožbo v pritožbenem postopku ni uspel, toženka pa je s pritožbo v celoti uspela. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo: nagrado za sestavo pritožbe v višini 1.200 točk, nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.500 točk ter materialne izdatke v pavšalni višini 37 točk, skupaj torej 2.737 točk. To ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 1.256,28 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.532,66 EUR. Stroškov posveta s stranko pritožbeno sodišče pooblaščenki toženke ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v priglašeni nagradi za sestavo pritožbe. Skupaj s stroški sodne takse v višini 1.227 EUR, je toženka tako upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 2.759,66 EUR, kar ji je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.