Jedro

Tožnica je sklenila pogodbo za mobilne storitve pod razveznim pogojem, da ne bo prenehala veljati pogodba za fiksne storitve. Ker je na podlagi 13. in 58. točke Splošnih pogojev za najem telefona s prenehanjem pogodbenega razmerja po pogodbi za fiksne storitve (od te pogodbe je tožnica odstopila z izjavo z dne 27. 3. 2015, kar ni sporno) tako prišlo tudi do prenehanja oziroma prekinitve pogodbenega razmerja po pogodbi za mobilne storitve, je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je operater tožnici mogel zaračunati pogodbeno kazen oziroma strošek predčasne prekinitve pogodbe za mobilne storitve.

Tožbenih navedb o vzrokih, zaradi katerih naj bi tožnica odpovedala pogodbo za fiksne storitve, sodišče ne more upoštevati kot pravno relevantnih. Prenehanje pogodbe za fiksne storitve niti ni bilo predmet uporabniškega spora. Ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za prenehanje te pogodbe, posledic za tožnico na premoženjskem področju ipd. pa sploh presega okvir reševanja spora končnega uporabnika iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1. Če tožnica meni, da je bila v zvezi s pogodbo za fiksne storitve oškodovana s strani operaterja (tožnica v tožbi zatrjuje elemente odškodninskega zahtevka, v celoti temelječe na okoliščinah, zaradi katerih je odpovedala pogodbo za fiksne storitve), ima možnost uveljavljanja njegove odškodninske odgovornosti pred pristojnim sodiščem s splošno pristojnostjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in prizadete stranke A. d. o. o., Ljubljana, se zavrneta.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice za rešitev spora, naj ji družba A. d. o. o., ..., Ljubljana (v nadaljevanju operater), na računu za mesec april 2015 št. BLJ-15/0445490 z dne 5. 5. 2015, v celoti odpiše zaračunani znesek po postavki „Mob. aparat GSM LG D855 (G3) TITAN“ v višini 510,73 EUR z DDV. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnica pri operaterju naročnica paketa „X.“, katerega sestavni del je tudi časovna funkcija „Zamujeno 72 ur“, ki je za predlagateljico bistvenega pomena. Ta storitev tožnici po njenih trditvah ni delovala, s čimer je operaterja večkrat seznanila. Pogodba z dne 9. 9. 2014 (to je Naročniška pogodba št. 453002-0914-1, v nadaljevanju pogodba za fiksne storitve) je bila sklenjena za obdobje vezave 24 mesecev. Tudi s sklenitvijo pogodbe za storitve mobilne telefonije ter aneksa z dne 18. 9. 2014 (to je Naročniška pogodba za storitve mobilne telefonije št. 2144141384 in Aneks k Naročniški pogodbi za storitve mobilne telefonije za najem mobilne opreme na obroke, oboje z dne 18. 9. 2014, v nadaljevanju tudi skupaj pogodba za mobilne storitve) se je tožnica zavezala, da naročniškega razmerja z operaterjem ne bo prekinila pred potekom 24 mesecev. Ker je tožnica 27. 3. 2015 operaterju posredovala podpisano izjavo o odstopu od pogodbe za fiksne storitve s 30. 4. 2015, je tega dne prenehalo tudi naročniško razmerje za mobilne storitve po pogodbi za mobilne storitve, ki je bilo po splošnih pogojih operaterja vezano na naročniško razmerje za fiksne storitve. Na tej podlagi je operater tožnici upravičeno zaračunal pogodbeno kazen. V zvezi z navedbami tožnice, da je do prekinitve naročniškega razmerja prišlo izključno iz razlogov na strani operaterja, ker da ji ta ni zagotavljal naročenih storitev po pogodbi za fiksne storitve in je bila torej prisiljena prekiniti naročniško razmerje, toženka ugotavlja, da je predlagateljica sama na ustni obravnavi potrdila, da ji storitve delujejo le z občasnimi motnjami, in je kljub temu vseeno želela prekiniti naročniško razmerje, pri čemer je bila seznanjena, da ji bo operater zaračunal stroške predčasne prekinitve pogodbe za mobilne storitve in se je zavedala višine tega zneska. Prav tako ji je operater ponudil nadomestilo za čas nedelovanja storitev, a tega ni želela. Poleg tega tožnici v letu 2014 niso delovale samo širokopasovne storitve, mobilne pa. V letu 2015, ko je tožnica odpovedala pogodbo za fiksne storitve, so ji vse, fiksne in mobilne storitve, delovale. Glede zatrjevanih nepravilnosti v zvezi s splošnimi pogoji operaterja je toženka ugotovila, da so tudi ti tožničini očitki neutemeljeni.

2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja in pojasnjuje, kako toženka ni upoštevala vseh okoliščin zadeve in predloženih dokazov. Pogodba za fiksne storitve je bila prekinjena izključno zaradi krivde na strani operaterja, ki ni izpolnjeval pogodbene obveznosti glede zagotavljanja storitve časovne funkcije „Zamujeno 72 ur“. Do prekinitve pogodbe za fiksne storitve ni prišlo zgolj zaradi nezadovoljstva s ponujenimi storitvami, ampak zaradi nedelovanja storitve, za kar, da storitev ne deluje, je operater vedel že ob sklenitvi pogodbe. Posledično je iz istega razloga prišlo tudi do predčasne prekinitve pogodbe za mobilne storitve. Sporno je, da ji je operater (sploh) zaračunal pogodbeno kazen, saj pogodbe za fiksne storitve ni prekinila po lastni volji. Ker je za prekinitev pogodbe za fiksne storitve kriv operater, je logično, da je posledično kriv tudi za prekinitev pogodbe za mobilne storitve. Torej je operater v tem primeru povsem neupravičeno zaračunal pogodbeno kazen, ne glede na pogodbena določila in dane zaveze. Poleg tega je operater prekinil naročniško razmerje za mobilno telefonijo v skladu s 57. točko Splošnih pogojev uporabe storitev mobilne telefonije družb skupine A., 7. 10. 2013 (v nadaljevanju Splošni pogoji), kjer ni določeno, da s prekinitvijo naročniškega razmerja za fiksne storitve preneha tudi naročniško razmerje za mobilno telefonijo, zaradi česar je prekinitev slednjega naročniškega razmerja neutemeljena. Ob podpisu aneksa k pogodbi za mobilne storitve se je sicer strinjala, da ne bo prekinila naročniškega razmerja, vendar takrat ni pomislila na to, da ji operater vseh storitev, ki so sestavni del pogodbe, ne bo zagotovil in bo s tem kršil pogodbo. Če bi to vedela, se ne bi vezala za 24 mesecev. S podpisom pogodbe tudi ni potrdila, da je seznanjena z vsebino dvojih splošnih pogojev; operater je imel namreč na svoji spletni strani objavljene dvojne splošne pogoje z istim naslovom in istim datumom veljave. Naslovnica brošure splošnih pogojev ni natančno opredeljena in iz nje ni razvidno, da obstajajo dvoji različni splošni pogoji, zato tega uporabnik nikakor ni mogel vedeti. To je ugotovila slučajno. Operater bi se lahko skliceval na tiste splošne pogoje, ki mu ustrezajo. Počuti se izigrano in ogoljufano s strani operaterja, od katerega je najprej zahtevala samo to, da ji zagotovi nemoteno delovanje storitev. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da ji ne bo treba plačati pogodbene kazni v znesku 510,73 EUR z DDV zaradi predčasne prekinitve naročniške pogodbe z operaterjem oziroma da ji operater vrne že plačani znesek po odločbi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje, da je bilo na ustni obravnavi 13. 3. 2015 ugotovljeno, da tožnici storitve delujejo in da so motnje zgolj občasne. V izpodbijani odločbi ni navedeno, da motenj ni bilo. Je pa bilo v postopku ugotovljeno, da so bile napake s strani operaterja v mesecu februarju 2015 odpravljene in so storitve delovale v času, ko je tožnica podala odpoved naročniškega razmerja po pogodbi za fiksne storitve. Tožnica se ne more sklicevati na to, da je naročniško razmerje odpovedala zaradi razlogov na strani operaterja. Trditve, da je pogodbo za mobilne storitve enostransko prekinil operater, ne držijo, saj je bilo določilo o prekinitvi pogodbe za mobilne storitve v primeru prekinitve pogodbe za fiksne storitve del te (naročniške) pogodbe, pri čemer je to določeno v 58. točki Splošnih pogojev. Operater se je sprva res napačno skliceval na 57. točko Splošnih pogojev, vendar to ne spremeni dejstva, da je določba o povezavi med prenehanjem naročniškega razmerja za mobilno telefonijo in prenehanjem naročniškega razmerja za fiksne storitve del splošnih pogojev poslovanja, ki so (tudi že) del pogodbe za fiksne storitve in s katerimi je bila tožnica seznanjena. Izpostavlja, da Obligacijski zakonik v 110. členu določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti in funkcija „Zamujeno 72 ur“ je zgolj ena od dodatnih storitev, ki se jih nudi naročnikom. Da bi bila ta storitev bistvena sestavine pogodbe, kot to zatrjuje tožnica, iz pogodbe ne izhaja. Očitek tožnice glede neresničnosti navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnica od operaterja ni nikoli zahtevala zagotavljanja nemotenega sprejema naročenih storitev, ampak le možnost predčasne prekinitve naročniškega razmerja brez stroškov, je neutemeljen. S tem je želela zgolj pojasniti, da je tožnica v postopku reševanja spora od vsega začetka zahtevala prekinitev naročniškega razmerja oziroma ugotovitev neupravičenosti zaračunanja pogodbene kazni. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Operater kot prizadeta stranka po prvem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in poudarja, da je bila pogodba za fiksne storitve odpovedana z njene strani. V dopisu z dne 30. 3. 2015 je bila tožnica zgolj dodatno obveščena, da ji bo z odpovedjo pogodbe za fiksne storitve prenehala tudi pogodba za mobilne storitve. S tem je bila tožnica seznanjena že prej, kar izhaja iz dopisa tožnice z dne 28. 1. 2015 pa tudi iz Zapisnika o naroku za ustno obravnavo z dne 13. 3. 2015. V skladu s Splošnimi pogoji uporabe storitev mobilne telefonije družb skupine A. (obročni najem mobilnega telefona) z dne 7. 10. 2013 (v nadaljevanju Splošni pogoji za najem telefona) je pogoj za zagotavljanje mobilnih storitev naročniku aktivni priključek za paketne storitve A. Če naročnik prekine naročniško pogodbo za paketne storitve „enojčka“, „dvojčka“ ali „trojčka“, ne more biti več naročnik na A. mobilne storitve (13. točka Splošnih pogojev za najem telefona). Pri navedbi 57. namesto 58. točke Splošnih pogojev je šlo za očitno pomoto, kar pa niti ni bistveno, ker se je tožnica zavedala, da pomeni odpoved pogodbe za fiksne storitve tudi prekinitev pogodbe za mobilne storitve (vključno z aneksom). Vzrok za nedelovanje funkcije „Zamujeno 72 ur“ je bila občasna preobremenjenost omrežja in postopek nadgrajevanja omrežja ter opreme, kar je povzročalo občasne motnje, ki jih ni mogel predvideti. Tožnici je bil izdan dobropis za mesec oktober 2014 v vrednosti funkcije „Zamujeno 72 ur“ po ceniku (1,50 EUR), vendar se tožnica s tem ni strinjala in ga je obvestila, naj ji ne obračunava popusta. Težave so bile kasneje odpravljene, kar je potrdila tudi priča A.A. Tožnica je odpovedala pogodbo v času, ko so ji vse storitve nemoteno delovale. Poudarja, da je toženka z izpodbijano odločbo odločala le o zahtevku tožnice, da se ji odpiše zaračunan znesek na računu iz naslova pogodbene kazni in ne o tem, zakaj je tožnica odpovedala pogodbo za fiksne storitve. Splošni pogoji jasno določajo, kakšne so posledice prekinitve naročniškega razmerja pred potekom časa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, katere specificirano priglaša. K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odločbo toženke, ki ji jo je ta izdala v postopku reševanja spora končnega uporabnika (2. alineja prvega odstavka 217. člena Zakona o elektronskih komunikacijah, v nadaljevanju ZEKom-1), in s katero je odločila, da se zavrne njen predlog za rešitev spora tako, da ji operater na računu za mesec april 2015 v celoti odpiše zaračunani znesek po postavki „Mob. aparat GSM LG D855 (G3) TITAN“ v višini 510,73 EUR z DDV. Toženka je odločitev oprla na ugotovitev, da je bila v navedeni višini zaračunana pogodbena kazen zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja dogovorjena (dogovorjen je bil znesek 599 EUR, kar predstavlja ceno mobilne opreme, zmanjšan za višino že plačanih obrokov najema, v obravnavanem primeru za 88,27 EUR za plačanih sedem obrokov po 12,61 EUR). Tožnica pa v bistvenem ugovarja, da ji je operater neupravičeno zaračunal pogodbeno kazen oziroma strošek zaradi prekinitve pogodbe za mobilne storitve ter da je toženka zadevo nepravilno presodila, ker ni upoštevala vseh dejstev, torej vzrokov, ki so privedli do prekinitve navedene pogodbe.

7. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe in dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnica z operaterjem 9. 9. 2014 sklenila pogodbo za fiksne storitve za naročniški paket „X.“ z obdobjem vezave 24 mesecev. Pogodba za fiksne storitve je v 6.3. točki vsebovala določilo, da tožnica kot podpisnica potrjuje seznanjenost s celotno vsebino te pogodbe, splošnimi pogoji poslovanja za izvajanje storitev družbe in z vsebino prilog te pogodbe. Kasneje, 18. 9. 2014 je tožnica sklenila pogodbo za mobilne storitve za naročniški paket „Y.“. Pogodba za mobilne storitve je v 7.2. točki prav tako vsebovala določilo, da tožnica kot podpisnica potrjuje seznanjenost s celotno vsebino te pogodbe, splošnimi pogoji mobilne telefonije A. in z vsebino prilog te pogodbe (8. točka, prejete priloge: splošni pogoji, cenik storitev). Ob podpisu pogodbe za mobilne storitve je tožnica podpisala še aneks k tej pogodbi za najem mobilne opreme na obroke, na podlagi katerega je, ob zavezi, da naročniškega razmerja ne bo prekinila pred potekom 24 mesecev, v uporabo prejela mobilni telefon LG G3 16 GB (kot najem). Iz 5. točke aneksa je razvidno, da se je tožnica s podpisom zavezala, da v obdobju vezave naročniškega razmerja ne bo odstopila od te pogodbe oziroma ne bo povzročila prenehanja veljavnosti te pogodbe. V nasprotnem primeru se je zavezala plačati strošek predčasne prekinitve pogodbe v višini 599,00 EUR (redna cena telefona), zmanjšan za višino že plačanih obrokov najema, pod pogoji prodajne akcije „Z.“. Aneks je v 6.3. točki vseboval določilo, da tožnica kot podpisnica potrjuje seznanjenost s celotno vsebino pogodbe, splošnimi pogoji mobilne telefonije Telemach in z vsebino prilog te pogodbe (7. točka, prejete priloge: splošni pogoji, cenik storitev).

8. Sodišče dalje ugotavlja, da je v 13. točki Splošnih pogojev za najem telefona kot pogoj določen aktivni priključek na storitve operaterja. Določeno je, da je pogoj za izvršitev nakupnega naročila za izbran telefonski aparat naročnikov aktivni priključek na storitve operaterja in sklenitev naročniškega razmerja za zagotavljanje mobilnih storitev. Če naročnik prekine naročniško pogodbo za paketne storitve „enojčka“, „dvojčka“ ali „trojčka“, naročnik ne more biti več naročnik na operaterjeve mobilne storitve. 58. točka Splošnih pogojev za najem telefona pa določa, da naročniško razmerje preneha (med drugim) s prenehanjem naročniškega razmerja za osnovno storitev, ki je v obravnavani zadevi predstavljala fiksne storitve. T. i. pogodbeno kazen za predčasno prekinitev naročniškega razmerja generalno določa 57. točka Splošnih pogojev za najem telefona: naročnik in operater se ob dogovoru o uporabi telefona v pogodbi oziroma aneksu dogovorita za pogodbeno kazen v višini, kot je določena v pogodbi ali aneksu k naročniški pogodbi. Naročnik se zaveže, da bo plačal pogodbeno kazen v primeru, če prekine naročniško razmerje pred potekom dogovorjene vezave ali če pogodbeno razmerje prekine operater zaradi krivdnih razlogov na strani naročnika.

9. Glede na povedano je po presoji sodišča dana podlaga za zaključek, da je tožnica sklenila pogodbo za mobilne storitve pod razveznim pogojem, da ne bo prenehala veljati pogodba za fiksne storitve. Ker je na podlagi 13. in 58. točke Splošnih pogojev za najem telefona s prenehanjem pogodbenega razmerja po pogodbi za fiksne storitve (od te pogodbo je tožnica odstopila z izjavo z dne 27. 3. 2015, kar ni sporno) tako prišlo tudi do prenehanja oziroma prekinitve pogodbenega razmerja po pogodbi za mobilne storitve, je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je operater tožnici mogel zaračunati pogodbeno kazen – strošek predčasne prekinitve pogodbe za mobilne storitve, kot je to bilo dogovorjeno v 5. točki aneksa k pogodbi za mobilne storitve, upoštevaje 57. točko Splošnih pogojev za najem telefona.

10. Sodišče sledi tudi zaključkom toženke, da je operater tožnici upravičeno izdal račun št. BLJ-15/0445490 z dne 5. 5. 2015 v višini 510,73 EUR z DDV, ob upoštevanju, da tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovitev toženke o tem, da je redna cena telefona 599,00 EUR z DDV ter da je dotlej plačala obroke najema v skupnem znesku 88,27 EUR z DDV, kajti navedeni postavki sta podlaga za ugotovitev stroška predčasne prekinitve pogodbe oziroma pogodbeno kazen skladno s 5. točko aneksa k pogodbi za mobilne storitve.

11. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da naj bi toženka z izpodbijano odločbo (nepravilno) ne odločila o predlogu za rešitev spora, kot ga je tožnica podala, saj naj ta ne bi nasprotovala plačilu celotnega zneska 510,73 EUR, kajti bila naj bi pripravljena poravnati preostale obroke za telefon, tudi v enkratnem znesku. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je namreč tožnica v dopisu toženki z dne 13. 5. 2015, ko je spremenila (po ugotovitvah toženke razširila) prvotni zahtevek na odpoved naročniškega razmerja za fiksne storitve brez plačila pogodbene kazni, navedla, da ji je operater ob prekinitvi naročniškega razmerja izdal račun št. BLJ-15/0445490 z dne 5. 5. 2015, na katerem ji je zaračunal stroške pogodbene kazni po aneksu za najem mobilnega telefona v višini 510,73 EUR z DDV, s čimer se ne strinja. Upoštevaje dejansko podlago predmetne zadeve (operater tožnici ni zaračunal stroškov predčasne prekinitve po pogodbi za fiksne storitve) je po presoji sodišča toženka pravilno odločala o tožničinem predlogu za rešitev spora, naj ji operater v celoti odpiše zaračunani strošek zaradi predčasnega prenehanja pogodbe za mobilne storitve. Sodišče pa ugotavlja, da tudi iz tožbenega predloga nedvoumno izhaja, da tožnica v celoti nasprotuje plačilu zneska računa št. BLJ-15/0445490 z dne 5. 5. 2015, saj sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter tožnici ugodi tako, da ji ne bo treba plačati pogodbene kazni v znesku 510,73 EUR.

12. Neutemeljeno po presoji sodišča tožnica podaja navedbe tudi v smeri, da s prenehanjem pogodbe za fiksne storitve ni moglo prenehati tudi naročniško razmerje za mobilno telefonijo, ker 57. točka Splošnih pogojev, na katero se je skliceval operater v dopisu z dne 30. 3. 2015, podlage za to ne predstavlja. Sodišče namreč ugotavlja, da je vezanost veljavnosti pogodbe za mobilne storitve na veljavnost pogodbe za fiksne storitve nedvoumno določena v 13. in 58. točki Splošnih pogojev za najem telefona, ter sodi, da sklicevanje operaterja na nepravilno točko splošnih pogojev v dopisu tožnici z dne 30. 3. 2015 ne more imeti vpliva na veljavnost prenehanja pogodbe za mobilne storitve. Iz dokumentacije upravnega spisa pa izhaja, da je tožnica s podpisom pogodbe za mobilne storitve (vključujoč aneks) med drugim potrdila tudi seznanjenost s splošnimi pogoji operaterja, pa tudi operater je v navedenem dopisu z dne 30. 3. 2015 tožnico vsebinsko pravilno obvestil, da bo zaradi prenehanja pogodbe za fiksne storitve prenehala tudi pogodba za mobilne storitve. Tudi kolikor tožnica očita, da je imel operater na svoji spletni strani objavljene dvoje splošne pogoje oziroma naj ne bi bilo razvidno, ali in od kdaj veljajo določeni splošni pogoji za najem ali nakup mobilne opreme, teh ugovorov sodišče ne sprejema kot utemeljenih, saj tožnica v tožbi ne navaja, konkretno v čem in na kakšen način naj bi opisana nepreglednost oziroma napaka pri objavi splošnih pogojev na spletni strani operaterja vplivala na njen pravni položaj. Obveznost plačila stroška zaradi predčasnega prenehanja pogodbe za mobilne storitve jasno določa 5. točka aneksa k tej pogodbi, upoštevaje še 13., 57. in 58. točko Splošnih pogojev za najem telefona. Toženka pa je v izpodbijani odločbi tudi prepričljivo utemeljila, da je bila tožnica s to obveznostjo brez dvoma seznanjena (na ustni obravnavi in s strani operaterja), preden je odstopila od pogodbe za fiksne storitve, kar je povzročilo prenehanje pogodbe za mobilne storitve. Temu zaključku sledi glede na dokumentacijo upravnega spisa tudi sodišče. 13. Tožbenih navedb o vzrokih, zaradi katerih naj bi tožnica odpovedala pogodbo za fiksne storitve, pa sodišče ne more upoštevati kot pravno relevantnih. Prenehanje pogodbe za fiksne storitve niti ni bilo predmet uporabniškega spora. Ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za prenehanje te pogodbe, posledic za tožnico na premoženjskem področju ipd. pa sploh presega okvir reševanja spora končnega uporabnika iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1. Zatrjevano nedelovanje storitve „Zamujeno 72 ur“ se po navedenem v vsakem primeru v celoti nanaša le na razmerje med tožnico in operaterjem po pogodbi za fiksne storitve. Zato se do tožničinih navedb v navedeni smeri in predloženih dokazil sodišče vsebinsko ne opredeljuje. Dodaja zgolj, da je zmotno tožbeno stališče, da je treba pri reševanju tega uporabniškega spora v zvezi s prenehanjem pogodbe za mobilne storitve upoštevati tudi okoliščine prenehanja pogodbe za fiksne storitve, ki po tožničinih trditvah izvirajo iz sfere operaterja.

14. Sodišče dodaja, da če tožnica meni, da je bila v zvezi s pogodbo za fiksne storitve oškodovana s strani operaterja (tožnica v tožbi zatrjuje elemente odškodninskega zahtevka, v celoti temelječe na okoliščinah, zaradi katerih je odpovedala pogodbo za fiksne storitve), da ima možnost uveljavljanja njegove odškodninske odgovornosti pred pristojnim sodiščem s splošno pristojnostjo. Kot določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1, reševanje sporov pred toženko namreč ne posega v morebitno sodno pristojnost. 15. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo - po tem ko je presodilo vse tožbene navedbe, izrecno ali v okviru razlogov sodbe oziroma se je do njih opredelilo - da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi zahtevek tožnice, da ji toženka povrne stroške postopka.

17. Prav tako je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek operaterja kot prizadete stranke. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov prizadetim strankam, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. V tem upravnem sporu je bil interes operaterja na strani toženke, ki je uspela, zato bi bil operater kot prizadeta stranka načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le potrebni stroški, je treba ugotoviti, ali so navedbe operaterja v odgovoru na tožbo take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča operater takšnih navedb ni podal, saj je sodišče odločilo v celoti na podlagi tožbenih navedb in spisovne dokumentacije, tako da njegova pojasnila niso prispevala k razjasnitvi zadeve. Dejansko stanje, relevantno za odločitev v predmetni zadevi, temelji na dejstvih, ugotovljenih v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Pojasnila, ki jih je operater podal v odgovoru na tožbo v zvezi s splošnimi pogoji in pogodbenim razmerjem s tožnico, izhajajo že iz navedb tožnice, obrazložitve izpodbijane odločbe in navedb toženke. Pojasnila, ki jih je operater podal glede očitanih nepravilnosti pri zagotavljanju fiksnih storitev, pa na odločitev sodišča ne vplivajo. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da operaterju kot prizadeti stranki stroški postopka ne gredo (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015).