Jedro

Obvezna uporaba milejšega kazenskega zakona, določena v 2. odst. 4. člena KZ SFRJ, ni omejena le na spremembo kazenskega zakona, ampak vsakega zakona, ki kakorkoli določa ali je kakšno dejanje kaznivo in zanj določa kazen.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 1. odst. 438. člena v zvezi s 1. točko 270. člena ZKP zavrglo obtožni predlog vložen zoper M.Č. zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po členu 234/2 in 1 KZ RS in S. M. zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po 1. odst. 234. člena KZ RS.

Zoper sklep se je pritožil javni tožilec iz razloga 4. točke 365. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, predlaga pa, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate (Uradni list RS št. 47/93) dovoljuje organiziranje igranja na igralnih avtomatih tudi zasebnikom, to pa pred sprejemom tega zakona ni bilo dovoljeno. Navedeni zakon za izvajanje takšne dejavnosti določa pogoje, njihova neizpolnitev je sankcionirana le kot prekršek. S tem zakonom je tako v kazensko-pravnem pogledu spremenjena zakonodajalčeva ocena protipravnosti ravnanja, ki prej za zasebnika pod nobenimi pogoji ni bila dopustna in je ob izpolnjenih drugih pogojih (kazenska odgovornost) predstavljala kaznivo dejanje.

Ta zakon pa se, glede ugotavljanja, ali je podano kaznivo dejanje, ne uporablja le od trenutka njegove veljavnosti, ampak velja v skladu z načelom zakonitosti, ki ga izraža 2. odst. 4. člena KZ SFRJ, tudi za storilca, ki je storil dejanje prej, pa se mu zdaj sodi.

Določbe 2. odst. 4. člena KZ SFRJ oziroma njene uporabe namreč ni mogoče zvesti zgolj na primere, ko se spremeni kazenski zakon oziroma jo razlagati le na podlagi njenega naslova "Obvezna uporaba milejšega kazenskega zakona". Že jezikovna razlaga navedene določbe, ki govori le o uporabi zakona (torej ne samo kazenskega) ne podpira stališča pritožnika. Da je razlaga zakona prvostopnega sodišča pravilna, pa je na koncu koncev razvidno iz člena 28 Ustave RS (Uradni list RS št. 33/91 z dne 28.12.1991), ki ima naslov "načelo zakonitosti v kazenskem pravu" in v prvem odstavku določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in zanj ni predpisal kazni, še preden je bilo storjeno, v drugem pa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Tako iz naslova kot iz vsebine te določbe je jasno razvidno, da se načelo zakonitosti razteza na kazensko pravo in ne le na kazenski zakon, kar za obravnavani primer pomeni na vse zakonske določbe, ki kakorkoli določajo ali je kakšno dejanje kaznivo ali ne.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba javnega tožilca ni utemeljena, zato jo je v skladu z določilom 3. odst. 397. člena ZKP zavrnilo.