Jedro

Novo dejstvo oziroma nov dokaz morata bit taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti; poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

Posplošeno sklicevanje na posamično nekonkretizirana dokazila že pojmovno ne more zadostiti zahtevi po uveljavljanju "novega" dokaza. Enako velja za uveljavljanje dokaznih predlogov (določitev izvedencev, pridobitev podatkov s strani toženke), da ne morejo predstavljati "novega dokaza", ki izkazuje pravno pomembno dejstvo, saj ob tem nobeno konkretno dejstvo ni zatrjevano, pa tudi na rezultat dokazovanja vnaprej ni mogoče sklepati, tako da bi bil mogoč zaključek, da bo z izvedenimi dokazi kakšno pravno relevantno dejstvo izkazano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice (predlagateljice) za obnovo postopka reševanja spora med končnim uporabnikom in operaterjem, ki je bil končan z njeno odločbo št. 38260-786/2014 z dne 2. 10. 2015, s katero je zavrnila zahtevek tožnice, da ji A. d.o.o., sedaj B. d.o.o. (operater), odpiše postavke "GPRS prenos podatkov" na računih št. RM14-1491869 z dne 9. 10. 2014, št. RM14-1646259 z dne 8. 11. 2014 in št. RM-15-666856 z dne 10. 4. 2015. Tožnica je podala predlog za obnovo postopka na naroku za ustno obravnavo dne 31. 3. 2016 (v postopku, ki ga vodi toženka pod št. 38260-62/2016), na podlagi poziva toženke pa predlog dopolnila z vlogo z dne 30. 5. 2016. Predlog je oprla na 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V predlogu je navedla, da je operater na naroku dne 31. 3. 2016 predložil konto kartico z dne 13. 1. 2016, iz katere je razvidno, da so poravnane vse nesporne obveznosti za mobilno številko X., za mobilno številko Y. pa niso poravnane obveznosti do rešitve reklamacij. Navedla je še, da ji je operater neupravičeno in v nasprotju z določbami Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) omejil dostop do storitev na mobilni številki X., zato je sporen račun št. RM15-2278001, s katerim ji je zaračunal stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Predlaga, naj se preverijo podatki, ki jih je operater posredoval v postopku št. 06106-10/2016, konto kartica z dne 13. 1. 2016 ter izpis iz sistema, posredovan na naroku 31. 3. 2016, angažira pa naj se tudi izvedenca telekomunikacijske stroke. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da dejstva, ki se nanašajo na opravljena plačila s strani tožnice in na izklop mobilne številke X., niso taka, ki bi mogla sama zase ali v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi in dokazi pripeljati do drugačne odločitve. Končna odločitev v predmetni zadevi št. 38260-786/2014 se ne bi mogla spremeniti, ker gre za drugačno dejansko stanje. Navedba dokaznega predloga (z izvedencem) ni razlog za obnovo postopka. Poleg tega gre tudi za dokaze, ki jih je tožnica mogla navesti že v končanem prejšnjem postopku. Ker tožnica ni verjetno izkazala obnovitvenega razloga, je toženka njen predlog za obnovo postopka na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgla.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka zavrgla njen predlog za obnovo postopka iz razlogov, ki niso opredeljeni v ZUP. Na naroku dne 31. 3. 2016 so bila v zadevi, ki jo toženka vodi pod št. 38260-62/2016, odkrita nova dejstva in dokazi, ki jih brez svoje krivde ni mogla navesti v prejšnjem postopku. Gre za dokaze, ki jih je predložil operater, in sicer konto kartico z dne 13. 1. 2016 in izpis iz sistema o odprtih računih. Navaja, da je operater kršil 121. in 122. člen ZEKom-1 ter ji v nasprotju z ZEKom-1 onemogočil uporabo mobilnih storitev na številki X., o porabi pa tudi ni bila pravilno obveščena. V izogib ponavljanju se sklicuje na navedbe in ugovore iz zapisnika o naroku za ustno obravnavo z dne 31. 3. 2016. Pojasnjuje, da je imela kot uporabnica z operaterjem sklenjeni dve pogodbi, eno za telefonsko številko X., drugo pa za telefonsko številko Y., česar operater v nasprotju z zakonom tako ni upošteval. Meni, da so ji bile kršene pravice do poštenega odločanja ter da je bilo s strani B. d.o.o. odrejeno plačilo brez dejanske in pravne podlage. Izpodbijani sklep se nanaša na pravnomočno odločbo št. 38260-786/2014/20 z dne 2. 10. 2015 ter je nepravilen. Zoper odločbo z dne 2. 10. 2015 ni vložila upravnega spora, pač pa zahteva obnovo postopka. Ker gre za zadevo iz 2. in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je tudi rok za izpodbijanje sklepa v upravnem sporu še odprt. Dalje navaja, da je izpodbijala tudi nezakonit odklop naročniške številke X., vendar je toženka odločila sebi v prid, saj je že z odločbo z dne 2. 10. 2015 spregledala, da gre za dve naročniški številki, in da številka X. nima nobene zveze s prenosom podatkom na številki Y.. Dodaja, da je bila pogodba sklenjena tudi za naročniško številko Z., ki sploh ni njena telefonska številka. Meni, da lahko sodišče ugotovi, da ji je B. d.o.o. zaračunaval nenormalno visoke zneske za prenos podatkov, da jo je bil dolžan pred nenormalno in visoko prekomernim prenosom podatkov obveščati skladno z določbami ZEKom-1 in tudi sicer ravnati kot dober poslovni partner v skladu s splošnimi uzancami in določili varstva potrošnikov. B. d.o.o. jo je izigral ob spremembi pogodbenih določil tako, da je iz Paketa ... spremenil na... in jo ogoljufal, ker je po tem pričela sprejemati nenormalno visoke račune. Predlaga, naj se izpodbijana odločba (pravilno: sklep) odpravi in dovoli obnova postopka ter odloči o stroških po predloženem stroškovniku in naloži plačilo stroškov tega postopka toženki.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je z odločbo, katere obnovo postopka predlaga tožnica, odločila o zaračunanem opravljenem podatkovnem prometu na številki Y. Tožnica pa je v predlogu za obnovo navajala dejstva, ki se nanašajo na plačilo storitev, zaračunanih na telefonski številki X., ta številka pa je drugo naročniško razmerje, kot je bilo predmet presoje v postopku, katerega obnovo predlaga. V predlogu za obnovo so navedena dejstva, ki nimajo vsebinske povezave s predmetom odločanja v zadevi, katere obnovo predlaga tožnica. V okviru predloga za obnovo postopka se mora predložiti dokaze, zato postavitev dokaznega predloga ne zadošča. Pri preizkusu formalnih pogojev se ne izvaja dokazov, temveč je breme izkazovanja navedb na strani predlagatelja obnove. Predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevek tožnice za povračilo stroškov zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 38260-786/2014 z dne 2. 10. 2015, s katero je toženka zavrnila tožničin zahtevek, da ji operater po več računih odpiše dolg za storitev prenosa podatkov.

6. Kot izhaja iz spisne dokumentacije in razlogov izpodbijanega sklepa, je tožnica podala predlog za obnovo navedenega postopka dne 31. 3. 2016 na naroku za ustno obravnavo v zadevi št. 38260-62/2016/13, nato pa po pozivu toženke predlog dopolnila z vlogo z dne 30. 5. 2016. V predlogu, v katerem uveljavlja obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, navaja, da je iz dokazil, ki jih je na naroku predložil operater, razvidno, da so bile do reklamacij spornih računov za številko Y. vse storitve poravnane. Navaja, da je s skupnim računom tudi za številko X. operater kršil 121. člen ZEKom-1, ker izdani računi niso omogočali nadzora porabe in zaračunanega zneska. Navaja, da je bil s strani operaterja kršen tudi 122. člen ZEKom-1, zaradi omejitve dostopa do storitev tudi za številko X., čeprav v zvezi s to številko kršitve naročniške pogodbe ni bilo ter ji je tako operater za to številko neupravičeno onemogočil uporabo mobilnih storitev. Sklicuje se na dopis operaterja z dne 13. 1. 2016, ki se nanaša na reševanje njene reklamacije, pri čemer operaterju ne pritrjuje. Navaja, da je na podlagi navedenega sporen račun št. RM15-2278001, s katerim ji je operater zaračunal stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Predlaga, da se preverijo podatki, ki jih je operater posredoval v postopku, ki ga toženka vodi pod št. 06106-10/2016, konto kartica z dne 13. 1. 2016, izpis iz sistema ter da se angažira izvedenca elektro stroke s poznavanjem telekomunikacij in pridobi vpogled v kolokacijske podatke odjema ter podatke od roaming operaterja.

7. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

8. Po navedenem morata biti novo dejstvo oziroma nov dokaz taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti; poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

9. V obravnavani zadevi je toženka pri preverjanju formalnih pogojev zaključila, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Sodišče se z njeno presojo strinja.

10. V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazati. To pomeni, da bi tožnica morala, ker je uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, v smislu povedanega v 7. in 8. točki obrazložitve te sodbe, zatrjevati ali pravno pomembno dejstvo, ki je obstajalo že v času prvega odločanja, pa zanj ni vedela, in predložiti dokaze, s katerimi naj bi bilo dejstvo izkazano, ali pa navesti ter predložiti dokaze, ki so objektivno obstajali že v času prvega odločanja, pa jih je pridobila možnost uporabiti šele naknadno, in navesti, katera v prvem postopku zatrjevana pravno pomembna dejstva z njimi dokazuje. Iz prej povzete vsebine predloga (točka 6 obrazložitve) pa ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala novo dejstvo, saj nobenega dejstva izrecno v tem smislu ne izpostavlja. Iz predloga izhaja, da se sklicuje na nove dokaze, in sicer posplošeno na "dokazila, ki jih je na naroku predložil operater" in na "podatke, ki jih je operater posredoval v postopku" ter na "dopis operaterja z dne 13. 1. 2016", " konto kartico z dne 13. 1. 2016" ter "izpis iz sistema", pri tem pa v nobenem primeru konkretno ne navaja, katero v prvem postopku zatrjevano ter neizkazano pravno pomembno dejstvo naj bi bilo mogoče izkazati z novimi dokazi. Posplošeno sklicevanje na posamično nekonkretizirana dokazila že pojmovno ne more zadostiti zahtevi po uveljavljanju "novega" dokaza. Enako velja za uveljavljanje dokaznih predlogov (določitev izvedencev, pridobitev podatkov s strani toženke), da ne morejo predstavljati "novega dokaza", ki izkazuje pravno pomembno dejstvo, saj ob tem nobeno konkretno dejstvo ni zatrjevano, pa tudi na rezultat dokazovanja vnaprej ni mogoče sklepati, tako da bi bil mogoč zaključek, da bo z izvedenimi dokazi kakšno pravno relevantno dejstvo izkazano. Predlog tožnice po navedenem tudi po presoji sodišča ne zadosti pogoju verjetno izkazanih okoliščin uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. S predlogom za obnovo postopka pa ni mogoče uveljavljati razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, kar glede na vsebino predloga za obnovo postopka in tožbene navedbe tožnica dejansko očita, torej da v prejšnjem postopku toženka nepravilno ni ugotovila in pri odločanju upoštevala, da je operater kršil določbe ZEKom-1 ter da ni ugotovila in upoštevala resničnega dejanskega stanja (da naj bi ji operater nepravilno zaračunaval storitve itd.). Obnova z dokončno odločbo zaključenega postopka, za katero stranka meni, da ni zakonita, je namreč mogoča le iz taksativno določenih razlogov (260. člen ZUP) (med katerimi pa, kot že navedeno, ni razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja), pri čemer mora že predlog vsebovati navedbo uveljavljanega obnovitvenega razloga, okoliščine, na katere stranka predlog opira, pa morajo biti že v samem predlogu verjetno izkazane (265. člen ZUP), tako da je na tej podlagi možen formalni preizkus izkazanosti obnovitvenega razloga, in če predlog ta preizkus prestane (predlog tožnice ga tudi po presoji sodišča utemeljeno ni prestal), da je možen tudi vsebinski preizkus kvalificiranosti obnovitvenega razloga, torej, ali so okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi v obnovljenem postopku lahko pripeljali do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta ob prvem odločanju. Glede na svojo presojo, da tožnica v predlogu za obnovo postopka ni verjetno izkazala okoliščin, na katere je opirala trditve o obstoju obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, se sodišče po logiki stvari niti ni spuščalo v presojo, ali je izpolnjen nadaljnji pogoj, vezan na uveljavljanje navedenega obnovitvenega razloga, to je, da stranka sme predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP).

11. Glede na povedano sodišče pritrjuje presoji toženke, da je bilo zaradi neizkazanega obstoja uveljavljanega obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) treba predlog tožnice za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči ter kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da je toženka predlog tožnice zavrgla iz razlogov, ki v ZUP niso določeni.

12. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.