Jedro

Stanje denarnih sredstev na hranilnih knjižicah tudi po presoji sodišča na višino davčne osnove, ki se ugotavlja kot nepojasnjen prirast premoženja, ne more vplivati. Pologi gotovine, ki jih navaja tožnik, namreč dokazujejo le tok denarnih sredstev, ne pa hkrati tudi vira njihove pridobitve in obdavčenosti dohodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 48411-001/2003,48-1603-03 z dne 24. 7. 2008 je Davčni urad Velenje v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja obveznih dajatev za leta 1999, 2000 in 2001 tožniku za leto 2001 dodatno odmeril in naložil plačilo (pod točko I/1) akontacije dohodnine – davek od drugih prejemkov, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, od davčne osnove 69.456,74 EUR po stopnji 25 % v znesku 17.364,19 EUR in pod točko II, v obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2001, odločil, da se prvotna odmerna odločba z dne 4. 7. 2002 odpravi, tožniku za leto 2001 odmeri dohodnina v znesku 22.264,46 EUR in v plačilo naloži razlika med odmerjeno dohodnino in v točki I/1 obračunano akontacijo dohodnine – davka od drugih prejemkov, ki znaša 4.900,27 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ v ponovnem postopku upošteval dokaze, ki so bili zbrani in predloženi že v prvotnem postopku, vključno s tistimi, ki jih je tožnik v prvem postopku priložil šele pritožbi. Dodatnih dokazov tožnik, tudi na poziv davčnega organa, v ponovnem postopku ni predložil. Na tej podlagi davčni organ, enako kot v prvem postopku, ugotavlja, da je tožnik v letih 1999, 2000 in 2001 kupil 10 stanovanj v skupni vrednosti 57.284.000,00 SIT ali 239.042,90 EUR. Šest stanovanj je v tem obdobju za isto vrednost (27.176.000,00 SIT ali 113.403,40 EUR) prodal, štiri stanovanja v skupni vrednosti 30.869.000,00 SIT ali 128.814,05 EUR pa je imel na dan 31. 12. 2001 še vedno v lasti in posesti. Na dan 31. 12. 2001 je imel v lasti in posesti tudi osebni avto v vrednosti 1.252.980,00 SIT ali 5.228,59 EUR. Navedeno premoženje se v celoti upošteva kot prirast premoženja v obdobju od 1. 1. 1999, saj na ta dan tožnik ni imel v lasti nobenega premoženja, pridobljenega pred tem. Osnova za obdavčitev je znesek nepojasnjenega prirasta premoženja oziroma z oceno ugotovljena davčna osnova za obdavčitev drugih osebnih prejemkov iz 15. člena ZDavP (prav: ZDoh), ki jo davčni organ ugotovi kot razliko med premoženjem tožnika na dan 31. 12. 2001 in vsoto vseh obdavčenih dohodkov, ustvarjenih v Sloveniji in Avstraliji, vključno z darili tožnikove matere. Vrednost tožnikovega premoženja na dan 31. 12. 2001 znaša 32.121.980,00 SIT, obdavčeni dohodki tožnika so znašali skupaj 8.806.333,60 SIT, darila tožnikove matere pa 10.832.183,00 SIT. Razlika med vrednostjo premoženja in vsemi obdavčenimi dohodki in darili znaša 12.483.463,70 SIT. Ker je tožnik po ugotovitvi davčnega organa nepremičnine kupoval kot naložbo, zaradi ohranjanja realne vrednosti neprijavljenih obdavčljivih dohodkov – drugih prejemkov iz 4. alinee prvega odstavka 15. člena ZDoh, z oceno ugotovljeno davčno osnovo obruti skladno s 5. alineo prvega odstavka 16. člena ZDoh in obračuna davek od osebnih prejemkov po stopnji 25% (18. člen ZDoh). Navedene prejemke nato upošteva pri odmeri dohodnine v obnovljenem postopku, ki jo od novo ugotovljene davčne osnove obračuna po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, to je leta 2001. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-02-22/2008-2 z dne 3. 4. 2009 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih poudari, da so po neprerekanih ugotovitvah davčnega organa tožnikovi napovedani dohodki v obdobju od 1. 1. 1993 znašali le 420.603 SIT in je zato zahteva davčnega organa, da tožnik pojasni izvor premoženja, katerega vrednost je na dan 31. 12. 2001 znašala 32.121.980,00 SIT, utemeljena. Poleg premoženja v Sloveniji, je davčni organ v celoti upošteval tudi dohodke, ki jih je tožnik dosegel z delom (pleskarstvo) v Avstraliji. Ti pa, tudi po prepričanju pritožbenega organa, enako kot to velja za dohodke v Sloveniji, niso omogočali kasnejših nakupov nepremičnin v Sloveniji. Pri tem upošteva tudi izjavo tožnika, da je vse nakupe opravil s svojimi prihranki od dohodkov iz Avstralije in dohodkov, ustvarjenih v Sloveniji, ter gotovine, ki mu jo je podarila mati. V korist tožnika je davčni organ kot darila tožnikove matere upošteval nakazila na njegov devizni račun, čeprav tožnik navedbe, da gre za neobdavčeno darilo, ni dokazal. Pritožbeni organ pritrjuje tudi metodi, ki jo je za cenitev izbral davčni organ in ki, tudi po mnenju pritožbenega organa, zagotavlja največjo mero vsebinske pravilnosti. Da je tožnik dvojni državljan, pri odmeri dohodnine za leto 2002 (prav: 2001), ko je bil nesporno rezident RS, ni pomembno. Sporno pa tudi ni, da je dohodke v določenem obdobju pridobival v Avstraliji. Njihovo višino je namreč s kopijami uradno vloženih davčnih napovedi sam dokazal. Ker je davčni organ upošteval zgolj prijavljene dohodke, so po mnenju pritožbenega organa podatki o stanju na hranilni knjižici, na katere se sklicuje tožnik, nepotrebni. Davčni organ je namreč ravno na podlagi obdavčenih virov, ki za nakupe niso zadoščali, sklepal na neobdavčene. Prirast premoženja je namreč mogoče doseči le na podlagi dejanskih dohodkov.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Poudarja, da ima dvojno državljanstvo in da je v času od 18. 11. 1981 do 21. 5. 1986 in v času od 12. 8. 1996 do 26. 11. 1999 živel in dohodek ter premoženje pridobival v Avstraliji. Iz hranilnih knjižic banke Z. v Avstraliji, ki jih je davčnemu organu že predložil, izhaja, da je imel redni mesečni dotok denarnih sredstev v zneskih, ki so drugačni od ugotovitev davčnega organa. Ob upoštevanju stanja sredstev na hranilnih knjižicah in iz predloženih bančnih izpiskov izhaja, da je tožnik imel do leta 2001 dohodke. Premoženje namreč ni samo nepremično in premično, temveč tudi denar. Tožnik je dokazal, da je v obdobju od 12. 8. 1996 do 26. 11. 1999 v Avstraliji z naslova plač zaslužil 89.844 AUD. V letu 1996 je tožnik razpolagal z denarjem iz naslova prodaje stanovanja v znesku 4.215.852,00 SIT in s kupnino prodanega osebnega vozila. V Avstraliji je 15. 10. 1998 kupil nepremičnino za kupnino od 130.000 AUD, ki jo dne 31. 8. 1999 prodal za 184.000 AUD. Zato mu ni razumljivo, da davčni organ te kupnine ne upošteva kot vir za pridobitev premoženja v Sloveniji. Zaključek, da gre za nepojasnjen prirast premoženja, po navedenem ne drži. Ob upoštevanju denarnih sredstev, s katerimi je tožnik razpolagal že v letu 1999, se namreč pokaže, da v letu 2000 za nakup stanovanj ni angažiral niti vseh denarnih sredstev, s katerimi je razpolagal že v letu 1999. Tožnik torej vira premoženja ni zamolčal, kot meni davčni organ. Njegova napaka je le v nepoznavanju zakonodaje glede prenosa denarnih sredstev preko meje, kar pa je prekršek, ki ne more vplivati na izračun davčne osnove.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev izčrpno obrazložita že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ, ter z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore. Ker tožnik v tožbi pritožbene ugovore le ponovi, jih z istimi razlogi in ne da bi jih ponavljalo zavrača tudi sodišče. Vrednost tožnikovega premoženja na dan 31. 12. 2001 ni sporna. Spora tudi ni, da tožnik v Sloveniji na dan 1. 1. 1999 ni imel nepremičnega ali premičnega premoženja. Ob minimalnih dohodkih tožnika, ki jih davčni organ ugotavlja za obdobje od leta 1993 dalje, po presoji sodišča pravilno zaključi, da tožnik z denarnimi sredstvi od prodaje stanovanja v letu 1996 in od prodaje osebnega avtomobila, odjavljenega v letu 1997, ki jih zatrjuje v tožbi, ni razpolagal. Ugotavlja namreč, da gre za stanovanje, kupljeno v letu 1995 in prodano v naslednjem letu. Spora tudi ni o višini dohodkov, ki jih je tožnik dosegel in napovedal v Sloveniji. V zvezi z višino tožnikovih, v Avstraliji doseženih in obdavčenih dohodkov, pa sodišče ugotavlja, da davčni organ njihovo višino ugotovi skladno z listinami, ki jih je v davčnem postopku predložil tožnik, in kot obdavčljiv prejemek pravilno upošteva višino letnega neto dohodka in ne dohodka v bruto znesku, ki ga navaja tožnik v tožbi. Spora pa tudi ni o višini daril, kot tudi ne, da so ta pri ugotavljanju davčne osnove v celoti upoštevana.

Stanje denarnih sredstev na hranilnih knjižicah pa tudi po presoji sodišča na višino davčne osnove, ki se ugotavlja kot nepojasnjen prirast premoženja, ne more vplivati. Pologi gotovine, ki jih navaja tožnik, namreč dokazujejo le tok denarnih sredstev, ne pa hkrati tudi vira njihove pridobitve in obdavčenosti dohodkov. Obdavčljivi dohodki tožnika pa so bili (v znesku, ki presega višino pologov) upoštevani že skladno s tožnikovimi davčnimi napovedmi in jih zato ni mogoče upoštevati ponovno.

Ker je davčni organ ugotavljal le prirast tožnikovega premoženja v Sloveniji, ob upoštevanju stanja tožnikovega premoženja na dan 1. 1. 1999 in na dan 31. 12. 2001, virov premoženja za nakup nepremičnine v Avstraliji posebej ni ugotavljal. Odločitev, da se razlika, dosežena med nabavno in prodajno ceno nepremičnine v Avstraliji kot obdavčeni dohodek ne upošteva, pa je s pravimi razlogi utemeljena že v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in 62/2010) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje upravnega akta (2. alinea 2. odstavka 59. člena v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1).