Jedro

Ureditev meje, kot je določena v SPZ je postopek, namenjen dokončni ureditvi meje med dvema nepremičninama, ko stranki zatrjujeta različen potek mejne črte. Tak spor lahko hitro preraste v spor zaradi obstoja lastninske pravice na nepremičnini. Prav zato SPZ določa drugačno ureditev v postopku, kadar vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratnik vrednosti za določitev spora majhne vrednosti od postopka, ko je vrednost spornega mejnega prostora nižja. Izhaja namreč iz ocene, da gre pri prvem dejansko že za lastninski spor. Zato je tudi določeno, da se v nepravdnem postopku mejo uredi na podlagi močnejše pravice le ob soglasju vseh strank. Če soglasja ni, mora sodišče uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, oziroma pravične ocene. Stranke imajo nato v primeru nestrinjanja z odločitvijo svojo (močnejšo) pravico možnost uveljavljati v pravdi. Pravda torej sledi nepravdnemu postopku. V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, saj sta lastninski pravdi med predlagateljico in pritožniki že pravnomočno zaključeni in sicer so pritožniki pravdo na ugotovitev lastninske pravice (torej zatrjevano močnejšo pravico), v kateri so postavili enake navedbe kot v tem nepravdnem postopku, že izgubili. Zato bi pomenilo odločanje na podlagi zadnje mirne posesti ali po pravični oceni nedopusten poseg v načelo pravnomočnosti. Če predlagateljica namreč s tako odločitvijo ne bi bila zadovoljna, ne bi več mogla sprožiti pravde, saj je bilo o lastninski pravici na parc.št. *3 k.o. ... že pravnomočno odločeno. Sodišče je zato obe pravnomočni sodbi moralo upoštevati pri svoji odločitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini po močnejši pravici uredilo mejo med v izreku naštetimi parcelami, last predlagateljice in nasprotnih udeležencev. Iz razlogov sklepa izhaja, da sta že potekali dve pravdi, v katerih je bilo odločeno o močnejši pravici in sicer sta drugi in tretji NU tožila predlagateljico na priposestvovanje parc.št. 3 in v pravdi pravnomočno izgubila, enako pa je bilo tudi s tožbo četrtega in petega NU. Ne glede na to, da je vrednost spornih mejnih prostorov presegala dvakratno vrednost za določitve spora majhne vrednosti in se nasprotni udeleženci z določitvijo meje po močnejši pravici niso strinjali, je zaradi vezanosti na pravnomočne sodbe sodišče prve stopnje odločilo o meji po močnejši pravici. V obeh lastninskih pravdah namreč obseg parcel, ki naj bi bile predmet priposestvovanja, ni bil sporen, poleg tega tudi nasprotni udeleženci v zvezi z močnejšo pravico niso navajali ničesar konkretnega (razen tistega, kar so navajali v pravdi, in o čemer je bilo že pravnomočno odločeno). Na podlagi povedanega je sodišče sledilo predlogu predlagateljice, ki je meje pokazala po katastrskih mejah.

2. Zoper sklep se pritožujejo drugo do peti nasprotni udeleženec. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se pri odločitvi o stroških upošteva le stroške, nastale z določitvijo meja med parc.št. 3.S, 629/5 in 65/5, ne pa tudi s parc.št. 2.S, 75/4 in 5/2.S, vse k.o. ... V delu, kjer meja ni bila sporna, to je s parcelami, last prve nasprotne udeleženke, bi moralo sodišče predlog zavreči. Sodišče je na škodo pete nasprotne udeleženke prekoračilo zahtevo predlagateljice in ultra petitum odločalo v točki 2.1. izpodbijanega sklepa, saj predlagateljica tega prostora ni pokazala takrat, ko je bil čas za to. Za drugačne navedbe o meji je bila prekludirana. Predlagatelji menijo, da je sodišče napačno uporabilo določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj meje ne bi smelo urediti po močnejši pravici, ker ni bilo dano soglasje strank. Pritožniki se ne morejo strinjati s stališčem, da ima zgolj in samo interes predlagateljice, da svoje meje dokončno uredi, tako močan vpliv, da negira in posvoje razlaga določbo 77. člena SPZ. Tudi zavrnjen zahtevek D.H. in S.H. ni dokaz, da ima predlagateljica močnejšo pravico na tej parceli. Ker meja med parcelami še ni bila dokončno urejena, je edini način, da se jo uredi po zadnji mirni posesti. Ker odločitvi pravdnega sodišča pravno veljavno ne odgovarjata na vprašanje predlagateljičine močnejše pravice in ne gre pri ponovnem odločanju za že razsojeno stvar, tudi ni pomembno, ali obsega sporni mejni prostor celotno parc.št. 3 ali le njen del. Stališče sodišča, da je že izčrpan primarni kriterij za ureditev meje, po mnenju pritožnikov zato ni pravilno. Ni res, da v nobenem od pravdnih postopkov ni bila sporna dejanska oblika parc.št. *3 niti potek njenih meja. Pritožniki so v teh postopkih zatrjevali, da se ne ve, kje je ta parcela in kje so njene meje, vključno s tem, da so se meje večkrat spreminjale, pa sodišča na to niso reagirala. Če so pritožniki zatrjevali, da se ne ve, kje so meje, to ni priznanje katastrskih meja. Tudi v nepravdnem postopku dejstvo, da en mejaš meje ne želi pokazati, ni ovira za odločanje o meji. Ne glede na to, pa predlagateljica ni vpisana v zemljiški knjigi (ki je edina merodajna za lastniško stanje) na parc.št. 3, zato za predlog niti ni aktivno legitimirana in bi moralo sodišče njen predlog zavreči. Očitno se je s pisnim odpravkom tega sklepa namerno zavlačevalo toliko časa, da je zemljiška knjiga vpis spremenila. Vendar pa se je to zgodilo šele po zaključku naroka v tej zadevi. Prav tako se tudi obe sodbi, na kateri se sklicuje sodišče, nanašata na parc.št. 3, k.o. ... in ne na parc.št. *3 ali celo 3.S, zato ne moreta biti podlaga za izpodbijano odločitev. Vse kar je navedenega v zvezi z mejo H., velja tudi za mejo z M.Ž. Pritožniki menijo, da je odločitev nepravilna, neživljenjska in tudi arbitrarna.

3. V odgovoru na pritožbo je predlagateljica predlagala zavrnitev pritožbe in pritrdila razlogom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbo v delu, v katerem se nanaša na ureditev meje med parcelama, last predlagateljice in prve nasprotne udeleženke pritožniki nimajo pravnega interesa, saj na njihove pravice odločitev ne vpliva.

6. Predlagateljica je sprva res pokazala svoje meje drugače kot kasneje med postopkom, vendar to ne pomeni, da je sodišče odločilo preko zahtevka. Določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnem postopku sicer uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), se namreč ne nanaša na zahtevke (oziroma predloge) temveč na navedbe o dejstvih in dokazne predloge. Da je mejo predlagateljica sprva pokazala drugače, bi lahko vplivalo na dokazno oceno, vendar glede na specifično situacijo v tej nepravdni zadevi (kakšna bo pojasnjena v nadaljevanju), to ni bilo odločilno.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 8 izpodbijanega sklepa podrobno obrazložilo, da gre pri parcelah, označenih v zemljiški knjigi kot 3/0, v zemljiškem katastru pa (v času odločanja) s *3, za eno isto nepremičnino, nobenega dvoma pa tudi ne more biti (tudi glede na vsebino vseh vlog udeležencev postopka in sklep o prekinitvi), da je bila ta ista nepremičnina tudi predmet obeh pravdnih postopkov, v katerih so nasprotni udeleženci vtoževali lastninsko pravico na tej parceli.

8. Ureditev meje, kot je določena v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) je postopek, namenjen dokončni ureditvi meje med dvema nepremičninama, ko stranki zatrjujeta različen potek mejne črte. Tak spor lahko hitro preraste v spor zaradi obstoja lastninske pravice na nepremičnini. Prav zato SPZ določa drugačno ureditev v postopku, kadar vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratnik vrednosti za določitev spora majhne vrednosti od postopka, ko je vrednost spornega mejnega prostora nižja. Izhaja namreč iz ocene, da gre pri prvem dejansko že za lastninski spor. Zato je tudi določeno, da se v nepravdnem postopku mejo uredi na podlagi močnejše pravice le ob soglasju vseh strank. Če soglasja ni, mora sodišče uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, oziroma pravične ocene. Stranke imajo nato v primeru nestrinjanja z odločitvijo svojo (močnejšo) pravico možnost uveljavljati v pravdi. Pravda torej sledi nepravdnemu postopku. V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, saj sta lastninski pravdi med predlagateljico in pritožniki že pravnomočno zaključeni in sicer so pritožniki pravdo na ugotovitev lastninske pravice (torej zatrjevano močnejšo pravico), v kateri so postavili enake navedbe kot v tem nepravdnem postopku, že izgubili. Zato bi pomenilo odločanje na podlagi zadnje mirne posesti ali po pravični oceni nedopusten poseg v načelo pravnomočnosti. Če predlagateljica namreč s tako odločitvijo ne bi bila zadovoljna, ne bi več mogla sprožiti pravde, saj je bilo o lastninski pravici na parc.št. *3 k.o. ... že pravnomočno odločeno. Sodišče je zato obe pravnomočni sodbi moralo upoštevati pri svoji odločitvi.

9. Predlagateljica pa je imela kljub uspehu v obeh pravdah interes, da dokončno uredi meje svoje nepremičnine, saj o konkretnem poteku mejnih črt očitno ni bilo mogoče doseči soglasja s pritožniki. Glede na navedbe pritožnikov (ki so bile dejansko enake kot v pravdnih postopkih) je sodišče prve stopnje meje pravilno določilo po mejah iz zemljiškega katastra. Meje bi sicer kljub zgoraj povedanem o načelu pravnomočnosti sodišče lahko uredilo tudi drugače in v skladu z določbo 77. člena SPZ ob upoštevanju kriterija zadnje mirne posesti ali po pravični oceni, če bi nasprotni udeleženci postavili ustrezne trditve v zvezi s potekom konkretne mejne črte (če bi zatrjevali odstopanja od katastrske meje), vendar, kot je pravilno povzelo njihove navedbe sodišče prve stopnje, tega niso niti poskušali. Med postopkom so namreč vztrajali, da parc. št. *3 v naravi sploh ni in da parc. št. 629/5 (last D.H. in S.H.) dejansko meji na parc. št. 65/5 (last M.Ž.) in meja s parc. št. *3 niso pokazali. Če eden od mejašev meje ne želi ali ne zna pokazati, to res ni ovira za ureditev meje, vendar mora postaviti vsaj ustrezne trditve, na podlagi katerih bi sodišče to lahko storilo. Trditve, kakršne so postavili pritožniki (da parc. št. *3 ni in da gre za njihovo nepremičnino) niso take trditve, poleg tega pa je bilo o njih že pravnomočno odločeno.

10. Predlagateljica je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parc. št. *3 k.o. ... (na podlagi kupoprodajne pogodbe s prejšnjimi lastniki). Velja domneva, da je ona lastnica te nepremičnine v celotnem obsegu (kot izhaja iz zemljiškega katastra). Pritožniki te domneve niso izpodbili, zato je določitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Pravilna je tudi odločitev o stroških, saj se po določbi 139. člena ZNP skupni stroški odmerijo v sorazmerju z dolžino meja.

12. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 35. člena ZNP.