Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah ter razlogov za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi tožnici sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (poleg pravnomočno dosojene odškodnine 3,380.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi) še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1996 dalje, nadaljnje stroške postopka prve stopnje 28.927,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1996 dalje in stroške pritožbenega postopka 39.397,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1997 dalje, vse v 15 dneh.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka 47.047,00 SIT, v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora tožnici plačati 3,300.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 80.000,00 SIT za premoženjsko škodo, ki ji je nastala po krivdi toženkinega zavarovanca, ki jo je povozil na prehodu za pešce 23.6.1993. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženko obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo ugodi celotnemu njenemu zahtevku. V reviziji izvaja, da je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka ter odmerjena v nasprotju z določili členov 200 in 203 ZOR. Po obširnem povzemanju mnenja izvedenca zdravstvene stroke zaključuje, da ji je potrebno priznati vso zahtevano odškodnino, pa tudi odškodnino za skaženost, ki sploh ni bila priznana. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevkov za stroške zdravljenja v zdravilišču ter za dražjo prehrano doma. Za nesprejemljivo šteje tudi dejstvo, da po njenih ugotovitvah priznavajo sodišča v Ljubljani zelo nizke odškodnine ter da je razlika o odmerjanju odškodnin tudi med sodniki. Končno tudi stroški postopka niso pravilno odmerjeni.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je v skladu z določilom 386. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej uveljavljeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti še ugotavljalo ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila zagrešena navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, medtem ko je ocenilo, da je delno utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava.

Po izvajanjih revizije se kaže zmotna uporaba materialnega prava v odločitvi sodišč druge in prve stopnje, ki da sta priznali prenizke odškodnine za različne oblike nepremoženjske škode. Ta preizkus je revizijsko sodišče moralo opraviti na podlagi določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za skaženost, za strah in drugo) pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevkih mora upoštevati pomen prizadetih dobrin in namen priznanih odškodnin, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Po določilu 203. člena pa se priznava odškodnina tudi za tisto nepremoženjsko škodo, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica pri prometni nezgodi 23.6.1993 utrpela zlom leve golenice v kolenu in zlom vratu leve nadlahtnice, da je zdravljenje trajalo 15 mesecev, da je tožnica med zdravljenjem trpela hude telesne bolečine do 10 dni, zmerne do 112 dni in lahke 45 dni, da je morala med zdravljenjem uporabljati bergle in invalidski voziček, da je bila na osmih pregledih in rentgensko slikana 28 krat. Po končanem zdravljenju je ostala zavrta gibljivost v levi rami in v levem kolenu, zaradi česar je zmožna le za lažja dela v gospodinjstvu, v levem kolenskem sklepu pa je ostala omejena gibljivost lažje stopnje.

Po presoji revizijskega sodišča sta bili glede na vse ugotovljene okolnosti delno prenizko priznani le odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za prvo obliko škode je bila priznana tožnici odškodnina 1,000.000,00 SIT, za drugo obliko škode pa 2,000.000,00 SIT. Če naj sodišče pravilno uporabi materialno pravo (v tem primeru določili 200. in 203. člena ZOR), mora ne le individualizirati zadoščenja, ki naj bi ga pomenila odmerjena odškodnina, pač pa mora vsakokratno odmero tudi primerjati z odškodninami za podobne oblike in velikosti škode, ki se priznavajo v drugih primerih. Glede na tako oblikovana merila je glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča utemeljena odškodnina za telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela, v višini 1,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 2,500.000,00 SIT. Ta odmera, ki je za 500.000,00 SIT višja pri vsaki od obravnavanih dveh oblik škode, je v celoti usklajena z določili 200. in 203. člena ZOR in višje povečanje ni utemeljeno. Pri tem pa je v zvezi z revizijskimi izvajanji poudariti, da morebitna odstopanja pri odmerah odškodnin, ki se zatrjujejo v reviziji, ne morejo predstavljati pravno upoštevnih razlogov za kakšno drugačno materialno pravno ocenjevanje škod in priznavanje odškodnin.

Revizija po presoji revizijskega sodišča v preostalem delu ni utemeljena. Odškodnina za strah v višini 300.000,00 SIT je ustrezno odmerjena, ker so bile upoštevane vse okolnosti v zvezi s to obliko škode. Primarni strah je pri tožnici trajal le 2 dneva, sekundarni strah pa je trajal sicer nekaj dalj vendar je mogoče za tako obliko škode prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V tožničinem primeru pa tako dalj časa porušeno neravnovesje ni bilo ugotovljeno in zato ni podana dejanska podlaga za priznanje višje odškodnine iz tega naslova. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je ostala tožnici na sprednji strani levega kolena le lepo formirana vijugova pooperativna brazgotina, ki se ne razlikuje od kože v okolici in zaradi česar objektivno ne predstavlja skaženosti, tožničin zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti ni utemeljen kot sta to pravilno presodili sodišči druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče lahko ob navedenem dejanskem in pravnem stanju le potrdi pravilnost zadevne presoje tega dela spora.

Sodišči prve in druge stopnje sta priznali tožnici odškodnino za vso tisto premoženjsko škodo, ki jo je dokazala. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa je krilo zdravstveno zavarovanje vse tiste stroške tožničinega zdraviliškega zdravljenja, ki so bili potrebni, medtem ko boljša prehrana ni bila indicirana. Ob takem stanju zato lahko revizijsko sodišče le potrdi pravilnost sprejete odločitve sodišč nižjih stopenj, ki sta zahtevek za nedokazano premoženjsko škodo zavrnili. Stroškovna odločba, katere preizkus se prav tako terja v reviziji, pa ne more biti predmet izrednega pravnega sredstva, ker predstavlja stroškovna odločba sklep, s katerim postopek ni pravnomočno zaključen (400. člen ZPP).

Glede na spredaj navedeno je revizijsko sodišče le delno ugodilo reviziji tožnice in odškodnini za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo po 500.000,00 SIT (to je skupaj za 1,000.000,00 SIT) in v tem delu sodbi nižjih sodišč spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zaradi delno spremenjenih odločb nižjih sodišč je revizijsko sodišče delno poseglo tudi v odločbo o stroških postopka ter je v skladu z odvetniško in taksno tarifo priznalo za stroške postopka na prvi stopnji še 20.272,00 SIT in za stroške pritožbenega postopka 39.397,00 SIT. Revizijskih stroškov pa je priznalo v višini 47.047,00 SIT. V skladu s stroškovnim zahtevkom je priznalo tudi zamudne obresti. Stroškovna odločitev temelji na določbi prvega odstavka 166. in 154. člena ZPP.