Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje pod točko I. spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 10. 2015 dalje do plačila in pod točko II. izreka se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 10. 2015 dalje do plačila, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 300,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 7.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača toženi stranki stroške postopka v višini 850,30 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upraviteljica tožene stranke v stečaju z nezavezujočim zbiranjem ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj prodajala zaloge granitnih blokov tip Aurora cca 388 ton (priloga A7). Tožeča stranka se je priglasila k pogajanjem in s toženo stranko sklenila prodajno pogodbo o nakupu granita. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka plačala v pogodbi dogovorjeno kupnino, tožena pa je omogočila prevzem predmeta prodaje.

6. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost oziroma ali jo izpolnila z napakami. Tožeča stranka je namreč trdila, da je količina okrog 388 ton granita, kot je določena v prodajni pogodbi, bistvena sestavina pogodbe, tožena pa je na drugi strani zatrjevala, da je tožeča stranka kupila kup granita, ki si ga je pred prodajo ogledala, kar je navedeno tudi v prodajni pogodbi. Poleg tega izključuje lastno odgovornost za napake, saj je bila prodaja opravljena po načelu videno kupljeno (prodajna pogodba na A2, šesti člen - odgovornost za napake).

7. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je izhajalo iz materialnopravnega stališča, da gre pri vprašanju dobave granita v manjši količini, kot je bila zapisana v pogodbi, za stvarno napako, za katero tožena stranka ne odgovarja, saj si je tožnica predmet pogodbe ogledala. O stvarni napaki govorimo, kadar prodana stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo (459. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Ugotovilo je tudi, da se tožeča stranka ne more sklicevati na neizpolnitev pogodbe, ker je bil ob začetku prevzema podpisan primopredajni zapisnik in da granita po lastni krivdi ni prevzela v takojšnjo neposredno posest. 8. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, ki navaja, da sama med postopkom na prvi stopnji ni uveljavljala odgovornosti za stvarne napake, pač pa je ves čas zatrjevala, da pogodba ni bila v celoti izpolnjena in je posledično od pogodbe odstopila. Navajala je, da je bila sklenjena pogodba za cca 388 ton granita, za kar se je ob prevozu izkazalo, da ga niti v trenutku ob objavi nezavezujoče ponudbe, niti ob sklepanju pogodbe, tožena stranka ni imela. Pritrditi ji je tudi, da izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov v zvezi s temi trditvami o delni izpolnitvi.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo celoten dokazni postopek z vpogledom v listine in zaslišalo predlagane priče ter zakonite zastopnike pravdnih strank. Prav tako je pravilno ugotovilo, da gre pri prodajni pogodbi z dne 23. 10. 2015 za pogodbo o prodaji, s katero se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435/1. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so priče potrdile, da si je tožeča stranka predmet pogodbe ogledala in izdala ponudbo na podlagi tega ogleda. Prav tako je ugotovilo, da tožeča stranka predmetov ni (v celoti) prevzela v posest. Vendar pa je napačno štelo, da se ne more sklicevati na neizpolnitev pogodbe, saj je samo (8. točka obrazložitve sodbe) ugotovilo, da je nova (pred pravdna) cenitev, ki jo je na ugovor tožnice tožena stranka naložila cenilcu, ugotovila manjšo količino prodanega granita od prvotne cenitve. Nesporno med strankama je torej bilo, da količina granita ob prevzemu, ni ustrezala količini, ki je navedena v pogodbi in v objavi zbiranja ne zavezujočih ponudb.

10. Pritrditi je pritožbi, da se je tožeča stranka zanesla na podatke o količini materiala in je tako iz cenitve, kot toženkinega povabila k ne zavezujočemu dajanju ponudb, izhajalo, da je predmet prodaje okrog 388 ton materiala, kar izhaja tudi iz sklenjene pogodbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev in ne za stvarne napake. Iz pritožbe in trditev tožnice pred sodiščem prve stopnje tudi izhaja, da je tožena stranka opravila drugo cenitev z dne 12. 12. 2015, ki je bila odziv na sporočilo tožeče stranke ob odvozu dela granita, da količina materiala bistveno odstopa od pogodbene količine.

11. Ker gre za prodajno pogodbo, se uporabljajo posebna pravila OZ iz I. poglavja in sicer 472. člena OZ, ki določa, da če ima napake le del izročene stvari, ali če je bil izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih členih, le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali glede količine, ki manjka. Kupec sme odstopiti od sklenjene pogodbe le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer upravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti. Kupec po določbah 470. in 471. člena OZ lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren rok za izpolnitev in če prodajalec niti v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.

12. Kot je ugotavljalo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka toženo pozivala na izpolnitev pogodbe v celoti (priloga A3), s katerim ji je dala dodaten 15-dnevni rok. Tožena stranka je odgovorila (priloga A4), da je granit, ki je predmet pogodbe, v naravi ležal na kupu in je obema strankama znano, da se teže kupa granita ne da natančno izmeriti. S tem je implicitno priznala, da že ob sklepanju pogodbe ni bilo materiala toliko, kot ga je zapisala v ponudbi in pogodbi.

13. Določba 472. člena OZ je izjema od določb o izpolnitvi iz 285. člena OZ, ki določa, da upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti nalaga kaj drugega. Pri prodajni pogodbi je določena posebna ureditev, ki omogoča delno izpolnitev razen v primeru, ko je izpolnitev v celoti pogoj za sam posel. Za presojo, kdaj obstaja ta položaj (drugi odstavek 472. člena OZ), so pomembni tisti kupčevi interesi v zvezi s celotno izpolnitvijo, ki tvorijo poslovno podlago pogodbe. To je lahko tipičen interes, da bo kupec stvar, ki je predmet prodajalčevega izpodbijanega ravnanja, lahko uporabil za namen, za katerega se v poslovnem prometu najpogosteje uporabljajo takšne stvari ali konkretnejši atipični kupčevi interesi glede celotne izpolnitve, če jih je kupec prodajalcu ob sklepanju pogodbe razkril oziroma bi prodajalec lahko vedel zanje.1 Nobenega izmed teh interesov tožeča stranka ni zatrjevala. Poleg tega je granit takšna generična stvar, ki omogoča delno izpolnitev, torej ne gre za stvar, ki jo je mogoče uporabiti za običajni namen samo kot celoto, pri katerem kupec ne bi imel interesa za delno izpolnitev.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevaje določila prvega odstavka 351. člena ZPP in 358. člen ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je smela tožnica odstopiti od pogodbe med pravdnima strankama le v delu, v katerem ni bila izpolnjena. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bilo tožeči stranki predanega malenkost več kot polovica pogodbenega materiala, čemur tožena stranka ni ugovarjala (l. št. 37). Tako tožena stranka ni prerekala, da je znašala izpolnitev malo več kot polovice, niti ni izrecno izpodbijala predložene cenitve premičnih zalog št. 1242-2015 (list. št. 37), čeprav ji je sodišče prve stopnje na naroku dne 6. 6. 2017 dalo poseben rok za odgovor na trditve in predložen dokaz v zvezi s cenitvijo, iz katere izhaja, da je bilo prodajanega granita manj, kot je bilo navedeno v pogodbi.

15. Med strankama je nesporno dejstvo o polovični izpolnitvi pogodbe v zvezi z dobavo granita. Če je bila vrednost prodajne pogodbe 7.000,00 EUR, potem je polovična vrednost 3.500,00 EUR, za ta del je pogodba razvezana, ker je bila le delno (polovično) izpolnjena.

16. Določba 111. člena OZ določa učinke razvezane pogodbe in sicer, če je ena od strank popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, je upravičena do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek citiranega člena). Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 111. člena OZ).

17. Višje sodišče je upoštevaje vse navedeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 10. 2015 dalje do plačila. Tožeča stranka je namreč kupnino poravnala 23. 10. 2015 in je zato tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti (111/5. člen OZ).

18. Ker je vsaka stranka uspela s polovico svojega zahtevka, je višje sodišče odločilo, da vsaka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji in je tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe in sodišče jih je prisodilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT). Priznalo je nagrado za pritožbo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife v višini 500 točk, za materialne stroške 10 točk, 22 % DDV in sodno takso v višini 315,00 EUR, kar skupaj znese 600,58 EUR. Pritožnica je s pritožbo uspela v polovičnem delu, zato ji je sodišče priznalo 300,29 EUR stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej tudi Komentar N. Plavšak k 472. členu Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga stran 185 in podobno: sodba VSL, II Cpg 878/2015, VSl I Cp 2293/2015, I Cpg 248/2012.