Jedro

Glede obstoja utemeljenosti suma v sklepu o podaljšanju pripora zadostuje sklicevanje sodišča na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave.

Okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je bilo kaznivo dejanje posledica napeljevanja s strani tajnega policijskega sodelavca, tako kot jih vidi vložnik zahteve, iz pravnomočnega sklepa niso razvidne. Zagovornik na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti svoje trditve o kršitvah obrazložiti in zgolj sklicevanje na katero od prejšnjih vlog ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 31.12.2001 na predlog preiskovalnega sodnika po 2. odstavku 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper več obdolžencev, med njimi tudi zoper obdolženega I.G. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 7.2.2002. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega I.G. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik tega obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter odredi obdolženčevo izpustitev na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik v razlogih zahteve zatrjevanih kršitev ni natančneje opredelil. S trditvijo, da je bila kriminalna dejavnost obdolženega I.G. izzvana, po mnenju Vrhovnega državnega tožilca obdolženčev zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega I.G. pravnomočni sklep izpodbija s sklicevanjem na razloge 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar teh svojih trditev pobliže ne opredeljuje. Navaja, da je zmotno stališče v napadeni pravnomočni odločbi, da sodišče, ko odloča o podaljšanju pripora in ugotovi, da se okoliščine niso spremenile, ni dolžno odgovarjati na posamezne teze obrambe, niti da utemeljenosti suma ni dolžno vsakokrat in podrobno obrazlagati.

Zoper obdolžnega I.G. je bila s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.11.2001 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata istega sodišča z dne 4.11.2001 uvedena preiskava za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Čeprav bi glede obstoja utemeljenosti suma zadostovalo sklicevanje sodišča na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, pa je v izpodbijani pravnomočni odločbi sodišče naštelo okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je utemeljen sum, da so obdolženci, tudi obdolženi I.G., storili očitana jim kazniva dejanja.

Zagovornik obdolženega I.G. tudi poudarja, da je iz izpovedbe priče D.K., ki je koordiniral delo policije pri izvajanju posebnih ukrepov, razvidno, da je tajni policijski sodelavec pridobil obdolženčevo zaupanje in ga nato napeljal k storitvi kaznivega dejanja ter na ta način izzval obdolženčevo kriminalno dejavnost. Na podlagi teh okoliščin je po mnenju vložnika mogoče sklepati, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor.

Sodišče druge stopnje, ki je vsebinsko enake pritožbene navedbe zavrnilo, je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da so se v predkazenskem postopku izvajali tudi ukrepi navideznega odkupa po 1. odstavku 155. člena ZKP in da je zato trditev o izzvanosti kriminalne dejavnosti vsekakor preuranjena. Vložnik zahteve ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočnem sklepu, ki ga izpodbija z zahtevo, marveč podaja svojo, drugačno presojo dejstev. Okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je bilo kaznivo dejanje posledica napeljevanja s strani tajnega policijskega delavca, tako kot jih vidi vložnik zahteve, iz pravnomočnega sklepa niso razvidne. Zagovornik obdolženega I.G. na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan. Stopnja utemeljenosti suma se med postopkom lahko spreminja, bodisi tako, da se krepi, lahko pa se tudi zmanjša, celo v tolikšni meri, da to narekuje odpravo pripora.

Vrhovno sodišče mora zakonitost sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora ocenjevati tudi z vidika obstoja utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Če pri takem odločanju spozna, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da v pravnomočni odločbi ugotovljene okoliščine utemeljujejo sklepanje, da gre za dokaz(e) ali dejstva, ki v tolikšni meri slabi(jo) utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora, mora tak sklep razveljaviti po določbi 427. člena ZKP. V konkretnem primeru pa ni našlo podlage za razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa iz tega razloga.

Vložnik zahteve poudarja, da pri obdolženem I.G. ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti kot nadaljnji pogoj za podaljšanje pripora in se pri tem sklicuje na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 28.12.2001. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Glede na tako določbo je povsem jasno, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v zakonu o kazenskem postopku ni izrečno predpisana, da mora vložnik svoje trditve o kršitvah tudi obrazložiti. Zgolj sklicevanje na katero od prejšnjih vlog ne zadošča. Sicer pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče na podlagi teže kaznivega dejanja, obtoženčeve vpetosti v združbo, dejstva, da je bil že sodno kaznovan in razmer v katerih živi, zanesljivo zaključilo, da je pri obdolženem I.G. podana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Da bi ne bil podan tretji pogoj za pripor, to je neogibnost tega ukrepa za varnost ljudi, pa vložnik zahteve ne zatrjuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega I.G., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.