Jedro

Ker je tožnica v predmetni zadevi po tem, ko ji je bil izdan dopolnilni sklep, sodišču sporočila, da tožbo umika (in da pri njej torej ne vztraja več), je sodišče v skladu s citiranim tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 predmetni postopek ustavilo.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 37,33 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila o nagradi tožnici za nudenje brezplačne pravne pomoči (BPP) prosilki (v predmetni zadevi stranki z interesom) A. A. (po več odločbah).

2. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo, v kateri v bistvenem kot sporno navaja, da ji ni bilo priznano povišanje skupne vrednosti storitve za zastopanje prosilke za več kaznivih dejanj ter da ji je bila po petem odstavku 17. člena tedaj veljavnega Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16, 36/19; v nadaljevanju ZOdv) priznana nagrada zgolj v višini polovice zneska, ki bi ji sicer pripadal po odvetniški tarifi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ji je tožnica posredovala deset napotnic z zahtevami za odmero nagrade. Ker so se predmetni kazenski postopki združili v enotno obravnavanje, je tudi toženka pri odločanju o nagradi in stroških vse zadeve BPP združila in izdala en sklep o nagradi in stroških. Tožnica je v vseh desetih zahtevah priglasila enako nagrado in stroške za storitve, ki so se v kazenski zadevi opravile le enkrat, ni pa priglasila poviška za več opravljenih kaznivih dejanj. Toženka izpostavlja, da pri odmeri nagrade odloča v skladu s postavljeno zahtevo. Dne 6. 10. 2020 je tožnica toženka posredovala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, in sicer, naj se ji prizna povišek za več očitanih kaznivih dejanj. Toženka je dne 9. 11. 2020 izdala dopolnilni sklep, s katerim je tožnici priznala še 100 % povišek za očitanih več kaznivih dejanj. Na tej podlagi je tožnica izstavila tudi račun z dne 3. 12. 2020. 4. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

5. Ob upoštevanju navedb toženke v odgovoru na tožbo o tem, da je po izdaji izpodbijanega sklepa z naknadno izdanim dopolnilnim sklepom tožnici priznala tudi 100 % povišek nagrade, ki ga tožnica (med drugim) uveljavlja s tožbo, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) slednjo pozvalo k opredelitvi, ali oziroma v kakšnem delu vztraja pri tožbi.

6. Tožnica je z vlogo z dne 3. 11. 2022 sodišču sporočila, da tožbo umika. Glede na to, da je bil dopolnilni sklep izdan že po vložitvi tožbe, pa tožnica vztraja, da ji toženka povrne stroške, nastale z vložitvijo tožbe.

**K I. točki izreka:**

7. Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor (prvi odstavek 39. člena ZUS-1). V tem primeru zahteva sodišče od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

8. Ker je tožnica v predmetni zadevi po tem, ko ji je bil (kot navaja v vlogi z dne 3. 11. 2022) izdan dopolnilni sklep, sodišču sporočila, da tožbo umika (in da pri njej torej ne vztraja več), je sodišče v skladu s citiranim tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 predmetni postopek ustavilo.

**K II. točki izreka:**

9. Tožnica je, kot že pojasnjeno, v predmetni zadevi vložila tožbo zoper izpodbijani sklep, v kateri je uveljavljala, da ji toženka neupravičeno ni priznala povišanja skupne vrednosti storitve za zastopanje prosilke za več kaznivih dejanj (drugi odstavek 7. člena tedaj veljavne Odvetniške tarife - Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19 – v nadaljevanju tedaj veljavna OT, ki je sicer, vezano na ureditev glede obdolženca, enak tretjemu odstavku 7. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife – v nadaljevanju OT), ravno tako pa je uveljavljala tudi neustavnost petega odstavka 17. člena ZOdv, skladno s katerim ji je bila priznana nagrada zgolj v višini polovice zneska, ki bi ji sicer pripadal po tedaj veljavni OT.

10. Toženka je po vložitvi tožbe (dne 9. 11. 2020) izdala dopolnilni sklep, s katerim je tožnici priznala še zahtevano 100 % povišanje skupne vrednosti storitve za zastopanje prosilke za več kaznivih dejanj. S tem sklepom je toženka spremenila svojo odločitev v predmetnem upravnem postopku (prvi odstavek 39. člena ZUS-1), saj je prvotno zavrnjeni del zahtevka tožnice po vložitvi tožbe priznala ter o njem dokončno odločila. Sodišče ob tem pripominja, da je treba šteti, da je bil že v zahtevi tožnice po tem, da se ji (samostojno) prizna nagrada za zagovarjanje stranke z interesom za vsako izmed slednji očitanih kaznivih dejanj, vsebovan tudi zahtevek tožnice, da se ji (v kolikor pride do združitve obravnavanja teh zadev) prizna povišanje, do katerega je upravičena po drugem odstavku 7. člena tedaj veljavne OT. Tako je tožničino zahtevo (kljub drugačnim navedbam v odgovoru na tožbo) očitno razumela tudi toženka, saj sicer ne bi izdala dopolnilnega sklepa, s katerim se v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (smiselno) odloči v primeru, ko v prvotno izdanem aktu ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka.

11. Skladno s petim odstavkom 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena tega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena. Skladno s prvim odstavkom 39. člena ZUS-1 sodišče v takšnem primeru tako odloči o stroških postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

12. Skladno s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek). Iz 155. člena ZPP pa izhaja, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek).

13. Tožnica je v tožbi zahtevala, da se ji prizna nagrada za tožbo po tar. št. 30 OT v višini 500 točk, nagrada za razgovor s stranko po tar. št. 39 OT v višini 100 točk, nagrada za pregled listin po tar. št. 39 OT v višini 100 točk ter administrativni stroški v višini 2%, vse povečano za 22 % DDV.

14. Tožnica je s tožbo, kot že navedeno, uveljavljala, da bi ji moralo biti za nudenje BPP stranki z interesom poleg priznanih stroškov (nagrade v višini 1.087,50 točke ter materialnih stroškov v višini 31,75 točk) priznano še 100% povečanje nagrade za zastopanje prosilke za več kaznivih dejanj (drugi odstavek 7. člena tedaj veljavne OT), hkrati pa nagrada ne bi smela biti odmerjena zgolj v višini polovice zneska, ki bi tožnici pripadal po tedaj veljavni OT, kot je to določal peti odstavek 17. člena (tedaj veljavnega) ZOdv, pač pa v celotnem znesku. Čeprav tožnica svojega zahtevka ni konkretizirala z navedbo konkretnih zneskov nagrad, ki bi ji morali biti še priznani, sodišče šteje, da je podala zahtevo po priznanju dodatnih 562,50 točk nagrade po drugem odstavku 7. člena tedaj veljavne OT (toliko je tožnici na navedeni podlagi namreč z dopolnilnim sklepom naknadno priznala toženka, pri čemer tožnica obsega in višine te nagrade ni izpodbijala, na podlagi njenega izplačila pa je tudi umaknila tožbo) ter zahtevo po priznanju preostalih 50 % z izpodbijano odločbo in dopolnilnim sklepom priznanih nagrad, kar znaša dodatnih 1.650 točk (dodatnih 1.087,50 točke po izpodbijani odločbi ter dodatnih 562,50 točke glede na dopolnilni sklep). Ker so na nagrado vezani tudi materialni stroški, sodišče šteje, da je tožnica zahtevala dodatno tudi materialne stroške v višini 11,25 točke (z izpodbijano odločbo so ji bili priznani materialni stroški v višini 31,75 točke, ob upoštevanju skupnega zahtevka tožnice pa bi ti znašali 43 točk). Tožnica je s tožbo tako skupno zahtevala priznanje dodatnih 2.223,75 točk po tedaj veljavni OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR1 predstavlja zahtevek v višini 1.334,25 EUR, povečano za 22% DDV pa tako skupaj 1.627,78 EUR.

15. Kot že pojasnjeno, je toženka tožnici z dopolnilnim sklepom priznala dodatnih 562,50 točk po tedaj veljavni OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 337,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 411,75 EUR.

16. Glede na tako opredeljeno vrednost spornega predmeta (2.223,75 točk po tedaj veljavni OT, kar znaša 1.334,25 EUR, povečano za 22% DDV pa skupaj 1627,78 EUR), sodišče sodi, da bi bila na podlagi prve alineje 1. točke tarifne št. 30, v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 OT, tožnica v predmetnem upravnem sporu, v kolikor bi z zahtevkom v celoti uspela, upravičena do nagrade za tožbo v višini 200 točk (zadeva je ocenljiva, vrednost predmeta pa znaša manj kot 3000 točk).

17. Sodišče sodi, da znaša uspeh tožnice v zadevi 25 %. Tožnica je namreč, kot že navedeno, postavila zahtevek po priznanju dodatnih 2.223,75 točk po tedaj veljavni OT, kar znaša 1.334,25 EUR, povečano za 22% DDV pa skupaj 1.627,78 EUR, v posledici izdaje dopolnilnega sklepa pa je treba šteti, da je uspela z zahtevkom po priznanju dodatnih 562,50 točk po tedaj veljavni OT, kar znaša 337,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 411,75 EUR. Tožnica je tako uspela s 25 % celotnega zahtevka. Glede na navedeno je tožnica v skladu s 155. členom ZPP, v zvezi s petim in prvim odstavkom 25. člena ZUS-1, upravičena do nagrade za tožbo v višini 50 točk po OT (25% od 200 točk). Tožnica je upravičena tudi do povračila izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. členu OT (pavšalni znesek v vrednosti 2 % od vrednosti storitve), ki znašajo 1 točko po OT. Ob vrednosti točke 0,60 EUR, je tožnica tako upravičena do povrnitve stroškov v skupni višini 30,60 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa tako skupaj v višini 37,33 EUR.

18. Sodišče tožnici ne priznava priglašene nagrade za razgovor s stranko po tar. št. 39 OT v višini 100 točk ter nagrade za pregled listin po tar. št. 39 OT v višini 100 točk, saj sta navedeni odvetniški storitvi zajeti že v priznani nagradi za sestavo tožbe in kot takšni nista samostojni storitvi v smislu tarifne številke 39 OT2. 19. Priznane stroške v skupni višini 37,33 EUR mora toženka povrniti tožnici v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče iz predstavljenih razlogov zavrnilo.

1 Upoštevaje Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019). 2 Smiselno takšno stališče izhaja npr. tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2419/2018 z dne 11. 3. 2019.