Jedro

Tožnik lahko predlaga le zadržanje svoje razrešitve oziroma ohranitev svoje funkcije v nadzornem svetu, ne more pa uspeti z zahtevo za zadržanje izvršitve in učinkovanja sklepa, s katerim je Državni zbor razrešil ostale štiri člane nadzornega sveta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil skupaj s tožbo, vloženo zoper posamični akt – sklep tožene stranke, št. 010-02/12-22/8 z dne 26. 9. 2012 (tožnik v tožbi sicer navaja št. 010-02/12-22/12 z dne 26. 9. 2012, pod to številko pa je v predloženi dokumentaciji samo obvestilo Mandatno-volilne komisije Državnega zbora tožniku o tem, da ga je Državni zbor na seji 26. 9. 2012 razrešil dolžnosti člana Nadzornega sveta RTV Slovenija; iz vsebine tožbe pa po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasno izhaja, da tožbo vlaga zoper sklep Državnega zbora št. 010-02/12-22/8 z dne 26. 9. 2012), o razrešitvi tožnika (in še štirih drugih članov) z mesta člana Nadzornega sveta RTV Slovenija (v nadaljevanju NS).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnikova tožba po naraciji in zahtevku ustreza tožbi po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik težko popravljive škode v smislu drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ne more izkazovati s škodo, ki bi jo utrpel Javni zavod RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV) zaradi neizdaje začasne odredbe. Tudi dejstvo, da naj bi bile s posamičnim aktom kršene njegove ustavne pravice, je pri ugotavljanju težko popravljive škode mogoče šteti kot njen vzrok, ne pa kot neposredno škodo. Premoženjske škode (zaradi neizplačanih sejnin) pa ni mogoče oceniti kot težko popravljive škode. Strinja pa se sodišče prve stopnje s tožnikom, da bi izdajo začasne odredbe dopuščala varovanje njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Ta pravica je predpogoj za učinkovito varovanje ostalih zatrjevanih pravic, zato sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik pogoj težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe s tem izkazal. Po mnenju sodišča prve stopnje pa bi tožnik lahko začasno odredbo predlagal le v okviru varstva svojih pravic in bi torej lahko predlagal le zadržanje svoje razrešitve oziroma ohranitev svoje funkcije. Tožnik ne more v imenu ostalih razrešenih članov, niti v javnem interesu, zahtevati zadržanje razrešitve in preprečiti namesto razrešenih članov imenovanja vseh novih članov NS. Glede na kriterije iz prvega odstavka 26. člena ZRTVS-1 mora Državni zbor pri imenovanju članov NS upoštevati zastopanost političnih strank v Državnem zboru, zato tožnik ne more preprečiti imenovanje zgolj enega člana, in si tako varovati svoj pravni položaj. Če spornega pravnega razmerja ni mogoče urediti tako, kot predlaga tožnik, pa bi nastala situacija, ko bi bilo delo Nadzornega sveta onemogočeno ali vsaj precej oteženo. Oviranje opravljanja javne službe pa javnem interesu nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju med koristjo izvrševanja spornega razmerja z razrešitvijo tožnika in pričetim postopkom imenovanja novih članov NS, ter škodo, ki grozi tožniku zaradi posega v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva presodilo, da je treba dati prednost varovanju javnega interesa in zato predlagani začasni odredbi ni ugodilo.

3. Tožnik v pritožbi zoper citirani sklep navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe, da je izpodbijani sklep tožene stranke ničen na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Nadalje navaja, da ozko tolmačenje določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 onemogoča učinkovito začasno ureditev stanja v takšnih primerih. Preostali štirje člani NS niso nasprotne stranke in predlagana začasna odredba ne predstavlja posega v njihov pravni položaj. Začasna ureditev tudi ne bi prizadela koristi morebitnih novo imenovanih članov NS, saj le prestavlja začetek nastopa njihovega mandata. Vztraja, da gre za akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. ZRTVS-1 in delovanje Javne Radiotelevizije sodi na področje javnega prava, zato gre skladno z 2. členom ZUP za upravno zadevo, ker to izhaja zaradi varovanja javnega interesa iz narave stvari. Opozarja na razloge v tožbi in dopolnitvi tožbe, kjer je obrazložil posege v njegove z Ustavo in ZRTVS-1 zavarovane pravice. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo prizadetost javnega interesa. Pomembno je vprašanje, kaj bolj prizadene javno korist: ohranitev zakonitega dela obstoječega sestava NS ali nezakonita razrešitev sedanjih članov ter na tej nezakoniti podlagi imenovanje novega sestava? Pri varovanju javne koristi sodišče tudi ni vezano na predloge strank v postopku, ampak jo mora upoštevati ex offo. Delo NS bi bilo možno tudi v primeru, če bi sodišče zadržalo le razrešitev tožnika, saj bi tožena stranka bila dolžna svoje imenovanje novih članov uskladiti z odločitvijo sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega (v povezavi z drugim) odstavka 32. člena ZUS-1. 6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določb tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da akt o razrešitvi člana NS RTV ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 2. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Glede tega vprašanja se je Vrhovno sodišče že opredelilo (npr. sklep I Up 436/2012), zato so pritožbeni ugovori, ki temu stališču nasprotujejo, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo (po dopolnitvi) pravilno štelo za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. 9. Glede na predlog v zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje ob presoji sorazmernosti (v povezavi z možno prizadetostjo javnega interesa v primeru izdaje začasne odredbe) pravilno presodilo, da začasne odredbe z vsebino, kakršna je bila predlagana, ni mogoče izdati.

10. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal, da se pravni učinki in izvršitev izpodbijanega sklepa zadržijo do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (1. točka predloga) in da NS v dosedanji sestavi opravlja svojo funkcijo do pravnomočne odločbe v tem sporu oziroma do izteka (štiriletnega) mandata.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s takim predlogom posega v pravice tretjih oseb, v javni interes in tudi presega tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi tožnik lahko predlagal le zadržanje svoje razrešitve oziroma ohranitev svoje funkcije v NS, nikakor pa ne more uspeti z zahtevo za zadržanje izvršitve in učinkovanja sklepa, s katerim je Državni zbor razrešil tudi ostale štiri člane NS. S tem se kot rečeno posega v pravice ostalih, s strani Državnega zbora razrešenih članov NS, ki niso stranke tega upravnega spora.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi tožnik predlagal zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa tožene stranke samo „zase“, s tem ne bi mogel preprečiti postopka za imenovanje (oziroma zadržanje nastopa funkcije) novih članov NS, ki jih imenuje Državni zbor, kot je predlagal v 2. točki predloga zahteve za izdajo začasne odredbe. Postopek (in pogoji) imenovanja novih članov NS, določen v 26. členu ZRTVS-1, je namreč tak (Državni zbor mora pri imenovanju upoštevati zastopanost političnih strank v Državnem zboru), da bi bilo zelo verjetno vsaj za določen čas onemogočeno ali oteženo delo NS, kar pa nasprotuje javnemu interesu. Tožnikovo pritožbeno vprašanje glede prizadetosti javnega interesa (ali bolj prizadene javno korist ohranitev zakonitega dela obstoječega sestava NS ali nezakonita razrešitev sedanjih članov ter na tej nezakoniti podlagi imenovanje novega sestava NS?) je zgolj hipotetično, saj bo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi (tožnika) šele odločeno, glede ostalih razrešenih članov NS pa je sklep o njihovi razrešitvi, če niso vložili tožbe v upravnem sporu, postal pravnomočen.

13. Tožnik v pritožbi tudi zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe v dopolnitvi tožbe glede ničnosti izpodbijanega sklepa, saj naj bi bil akt tožene stranke ničen na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, na podlagi katere se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

14. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje opravilo predhodni preizkus in očitno ugotovilo, da akt, ki ga tožnik izpodbija v upravnem sporu, ni ničen. Posebej pa se do vprašanja ničnosti sodišču v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni treba opredeljevati, ne glede na tožnikove navedbe v dopolnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, ki so sicer glede ničnostnega razloga zelo pavšalne.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).