Jedro

Prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama ni več veljala (prvi odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/1991-I - v nadaljevanju ZDP). Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v domači valuti. Pri tem pa je imel dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti v času plačila, ali pa plačilo v tolarjih. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju, mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora toženec plačati tožniku 1.228.626,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1994 dalje do plačila in mu povrniti 146.433,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta se dogovorili za plačilo v tuji valuti, kar dokazuje tudi račun, ki ga je izstavil tožnik. V času, ko sta pravdni stranki sklepali dogovor, je že veljal Zakon o deviznem poslovanju. Ta je uzakonil dovoljenost uporabe tujega plačilnega sredstva oziroma merilo vrednosti v tujem denarju. Ker sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo v tuji valuti, bi tožnik lahko zahteval le plačilo tolarske protivrednosti po tečaju na dan plačila z obrestmi, ki jih banke priznavajo za devizne hranilne vloge na vpogled. Tako stališče je zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 456/98. V obravnavanem primeru določba 395. člena ZOR ne pride v poštev. Toženec je del obveznosti res izpolnil v domači valuti, vendar pa to dejstvo za odločitev v sporu ne more biti odločilno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Toženec niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Pravdni stranki sta v letu 1992 sklenili pogodbo o delu in se v njej med drugim dogovorili, da se bodo pri izračunu vrednosti opravljenega dela uporabile devize (DEM). Tak dogovor je bil v času sklenitve pogodbe o delu dovoljen (prvi odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/1991-I - v nadaljevanju ZDP). Z drugimi besedami to pomeni, da prepoved valutne klavzule iz 395. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v času sklenitve pogodbe ni več veljala.

Tudi v primerih, ko sta pogodbeni stranki sklenili dogovor o valutni klavzuli, pa so se plačila med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije lahko izvrševala le v domači valuti (drugi odstavek 5. člena ZDP).

Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v domači valuti. Pri tem pa je imel dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti v času plačila, ali pa plačilo v tolarjih. Tožnik se je odločil za slednjo možnost, saj se njegov zahtevek nanaša na plačilo v domačem denarju, višina tožnikove tolarske terjatve pa je bila izračunana ob upoštevanju tečaja DEM na dan, ko je tožnikova terjatev zapadla v plačilo, toženec pa je prišel v plačilno zamudo. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju, mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti. Le v primeru, če bi tožnik zahteval plačilo tolarske protivrednosti nemških mark v času plačila, bi bil upravičen do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti in sicer zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko preprečila dvojna valorizacija tožnikove terjatve.

Revizija dokazuje svojo utemeljenost tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 456/98, vendar pa pri tem prezre, da navedena zadeva ni enaka obravnavani. V zadevi opr. št. II Ips 456/98 je namreč tožnik zahteval plačilo 25.000,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila. Ob tako postavljenem zahtevku mu je sodišče materialnopravno pravilno prisodilo obresti le v višini, ki jo banke plačujejo za hranilne vloge v DEM. V obravnavani zadevi pa se tožnikov zahtevek ves čas glasi na plačilo tolarjev. Zato mu mora toženec, ki ob zapadlosti ni izpolnil svoje obveznosti, od te tolarske terjatve plačati tudi zamudne obresti v višini, ki velja za terjatve v domači valuti.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).