Jedro

Zavrnitev izdaje vizuma družinskemu članu državljana EU s strani pristojnega organa je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. To pomeni, da bi moral biti prvostopenjski akt izdan v obliki upravne odločbe, ki mora imeti jasno razviden izrek in v izreku mora biti odločeno o zahtevku stranke.

V obravnavani zadevi gre za varstvo pravice do družinskega življenja oziroma pravice do zasebnosti tožnika, zato tri nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, ki naj bi bile ugotovljene na zaslišanju pred izdajo prvostopenjskega akta, drugostopenjski organ pa je na njih oprl odločitev, ne morejo biti zadosti za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ki zadeva varstvo njegove ustavne pravice, ki pa se uresničuje v skladu z zakonom oziroma pravnim redom (in omejitvami) tudi v zvezi s pravom EU, kar vključuje tudi splošno načelo sorazmernosti. Če je organ na prvi stopnji odločanja ugotovil določene nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, potem bi moral dati tožniku možnost, da neskladja pojasni preden je organ izdal prvostopenjski akt. Uporaba določila 9. člena ZTuj-1 je očitno napačna, ker upravni organ ni upošteval Direktive 64/221/EGS v zvezi z sodbo SES C-503/03 z dne 31. 1. 2006. V zvezi s to direktivo pa velja sodna praksa, po kateri se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes.

Izrek

Tožbi se ugodi in se akt Veleposlaništva/Generalnega konzulata Republike Slovenije v A. z dne 25. 2. 2009 odpravi ter se zadeva vrne Veleposlaništvu/Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v A. v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

: Izpodbijani akt z dne 25. 2. 2009, ki je naslovljen kot „obvestilo o zavrnitvi izdaje vizuma družinskemu članu državljana EU“, je izdalo Veleposlaništvo/Generalni konzulat Republike Slovenije v A. V besedilu tega akta je med drugim navedeno tudi, da je bila izdaja vizuma zavrnjena, omenjena pa je pravna podlaga in sicer 20. in 93.k člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 71/2008; v nadaljevanju ZTuj-1-UPB5). V rubriki „razlogi za zavrnitev vizuma“ sta obkroženi točki B. („še ni potekel čas, za katerega mu je bil vstop prepovedan“) in E. („navidezna sklenitev zakonske zveze“).

Z drugostopenjsko odločbo je Ministrstvo za zunanje zadeve pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopnega akta je navedeno, da je Veleposlaništvo Republike Slovenije v A. dne 25. 2. 2009 tožniku na podlagi 6. alinee 1. odstavka 43. člena in 93.k člena ZTuj-UPB5 zavrnilo izdajo vizuma. Drugostopenjski organ še pravi, da je prvostopenjski organ ob upoštevanju določb 93.k člena, 20. člena in 43. člena ZTuj-UPB5 ugotovil dejansko stanje in izvedel dokaze o vseh dejstvih pomembnih za razjasnitev zadeve. Z namenom ugotovitve pristnosti sklenjene zakonske zveze med zakoncema je pristojna uradna oseba diplomatsko konzularnega predstavništva izvedla zaslišanje stranke v postopku. Odločila se je tudi za zaslišanje zakonca B.B., za kar je na podlagi instituta pravne pomoči zaprosila Upravno enoto v C., ki je v dani zadevi krajevno pristojna. Odgovorni uradni osebi diplomatsko konzularnega predstavništva in pristojne upravne enote sta se vnaprej dogovorili o izvedbi istočasnega, ločenega zaslišanja zakoncev dne 25. 2. 2009 ob 9. uri po srednjeevropskem času in o osnovnem naboru vprašanj, ki bi bila zastavljena obema zakoncema. Organ se je na podlagi 5. alinee 1. odstavka 20. člena, 6. alinee 1. odstavka 43. člena in 93.k člena ZTuj-UPB5 odločil za zavrnitev izdaje dolgoročnega vizuma tujcu D.D. Iz okoliščin tožnikovega bivanja v Italiji in Sloveniji in izjav obeh zakoncev izhaja, da je šlo za sklenitev zakonske zveze predvsem iz namena legalizacije prosilčevega bivanja v Italiji oziroma Sloveniji. Zakonca sta v intervjuju navedla nasprotujoče si izjave. Soproga je med drugim izjavila, da pred in po poroki nista živela skupaj, prosilec pa je na drugi strani izjavil, da je v Sloveniji bival od avgusta do novembra 2008 in pri tem priznal, da je v Sloveniji bival ilegalno. Prosilec je tudi izjavil, da mu je bilo pri zakoncu, ko sta se spoznala, najbolj všeč to, da je imela razumevanje za njegov položaj. Poleg tega je do neskladja prišlo tudi v primeru vprašanja glede tega, ali ima kdo od zakoncev prepovedan vstop v državo članico EU. Prosilec je v intervjuju izjavil, da ima prepovedan vstop v Italijo do leta 2012, soproga pa je izjavila, da soprog nima prepovedi vstopa. Na podlagi navedenih dejstev je bilo v vizumskem postopku ugotovljeno, da je bila zakonska zveza med zakoncema sklenjena izključno iz koristoljubja in sicer z namenom pridobitve dovoljena na prvo prebivanje tujca v Sloveniji. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da ima prosilec prepoved vstopa v Italijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima prosilec D.D. prepoved vstopa v schengenski prostor. V zvezi s tem obstaja utemeljen sum, da bi se z izdajo vizuma prosilec želel izogniti zgoraj opisanemu ukrepu. V kolikor bi mu bil izdan vizum za dolgoročno bivanje, bi se s tem obšel pravni red Evropske skupnosti, saj bi mu bilo omogočeno gibanje po schengenskem območju. Po natančni preučitvi dejstev in upoštevaje občutljivo področje medsebojnih človeških odnosov se organ druge stopnje v celoti strinja z ugotovitvami organa prve stopnje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izuma za dolgoročno bivanje.

Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na Resolucijo Sveta EU o ukrepih, ki se sprejmejo za boj zoper sklepanje zakonskih zvez iz koristoljubja (Uradni list EU C 382, 16. 12. 1997).

Tožnik toži na odpravo odločb. Pravi, da je upravni organ prišel do zaključka, da je bila zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja na podlagi domnevno nasprotujočih si izjav zakoncev. B.B. naj bi izjavila, da pred in po poroki nista živela skupaj, tožnik pa naj bi izjavil, da je od avgusta do novembra 2008 bival v Sloveniji. Dejstvo je, da je tožnik od avgusta do novembra 2008 bival v Sloveniji. Glede na to, da sta tožnik ter B.B. zakonsko zvezo sklenila dne 6. 9. 2008, je več kot očitno in nesporno, da je tožnik v tem času bival v Sloveniji. Vprašanje, ki so ga postavili B.B., je bilo, ali sta pred poroko živela skupaj, na kar pa je odgovorila, da samo kratek čas, kar je res, saj sta se pred tem le redno obiskovala. Nadalje organ kot obremenilno navaja dejstvo, da je tožnik izjavil, da mu je bilo pri zakoncu najbolj všeč to, da je imela razumevanje za njegov položaj. Dejstvo je, da tožnik tega ni izjavil. Tudi, če bi tožnik dejansko podal tako izjavo, to absolutno ne more biti podlaga za sklep, da je bila zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja.

Tretje dejstvo, na katerega upravni organ opira svoje zaključke o sklenitvi zakonske zveze iz koristoljubja, je domnevna izjava B.B., da tožnik nima prepovedi vstopa v državo članico EU. Tudi ta izjava je izvzeta iz konteksta in uporabljena za potrebe tega postopka. B.B. je vseskozi navajala, da je Republika Italija izdala tožniku t.i. "foglio del via". Vprašanje, ki je bilo postavljeno B.B. v postopku, je bilo, ali ima njen soprog prepoved vstopa v še druge države, kar je seveda zanikala. Upravni organ ne navaja, da je vprašalnik sestavljen iz 60 vprašanj, na katere sta tožnik ter njegova soproga odgovorila enako. Predlaga zaslišanje tožnika, B.B. in drugih prič. Tožeča stranka in njegova žena B.B. sta se leta 2007 spoznala preko interneta. Po nekajmesečnem poznanstvu ter telefonskih pogovorih sta se prvič videla dne 12. 6. 2007 v Italiji, kjer je tožnik takrat delal. Od takrat sta se večkrat obiskovala ter navezala pristen stik, ki je kmalu prerasel v ljubezen. Njuna želja je bila, da bi svojo ljubezen kronala s poroko. Dne 6. 9. 2008 sta se poročila. Na poroki so bili prisotni njegovi prijatelji ter ženina ožja družina, ki je tožnika sprejela kot družinskega člana. Tožnik ter njegova soproga sta na svoji poti morala premagati veliko predsodkov, kot so rasa, barva kože, razlika v letih. To sta storila v imenu ljubezni in želje po skupnem življenju.

Njun odnos so sprejele njuni družini ter okolica. Zadnji korak do uresničitve njunih sanj je bila pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje v Sloveniji, kar pa se zaradi izdaje izpodbijane odločbe ni zgodilo. Poleg dejstva, da sta zakonca več mesecev ločena, je tožnika ter njegovo soprogo najbolj prizadela ugotovitev upravnega organa, da je bila njuna zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja nekatera dejstva iz drugostopenjske odločbe in pojasnjuje, da je organ oprl ter utemeljil svojo odločitev ter odločil o zavrnitvi izdaje vizuma na podlagi 20. člena in 93. k člena ZTuj. Podlaga za zavrnitev izdaje vizuma je bila sklenitev navidezne zakonske zveze s slovensko državljanko (5. alineja 1. odstavka 20. člena) ter vpis tožnika v Schengenski informacijski sistem s strani Republike Italije oziroma prepoved vstopa na schengensko območje (1. alineja 1. odstavka 20. člena). Glede na dejstvo, da je izdaja vizuma D pogoj za nadaljnji postopek pridobivanja dovoljenja za prebivanje, tožena stranka ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za navidezno sklenitev zakonske zveze z namenom legalizacije bivanja tožnika v Sloveniji oziroma v EU. Za dovoljenje za prebivanje v Sloveniji je namreč mogoče zaprositi samo v primeru, če se prosilcu predhodno izda vizum tipa D za dolgoročno bivanje v RS. Ker tuji državljan za izdajo dovoljenja za prebivanje lahko zaprosi samo na Upravni enoti v RS (in ne tudi na diplomatskem predstavništvu v tujini), je vstop v Slovenijo predpogoj, da tujec zaprosi za dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. V skladu s 3. odstavkom 93.k člena ZTuj-1 lahko družinski član, ki ni državljan države članice EU, zaradi združitev družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom vstopi v RS z veljavnim potnim listom, v katerem je vizum ali z veljavnim potnim listom in dovoljenjem za prebivanje, izdanim s strani druge države članice EU. Glede na dejstvo, da je tožnik vpisan v Schengenski informacijski sistem (SIS) zaradi prepovedi vstopa v Republiko Italijo in mu je s tem onemogočen vstop v vse države schengenskega območja, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je do sklenitve zakonske zveze s slovensko državljanko prišlo iz razloga, da se tožnik izogne omenjeni prepovedi in tako legalizira svoje prebivanje v EU. Navidezna sklenitev zakonske zveze z namenom pridobitve vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje pa je v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 20. člena ZTuj in 6. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj pogoj za zavrnitev tako izdaje vizuma kot tudi dovoljenja za prebivanje. Po mnenju tožene stranke niti ni bistvenega pomena ali je tožnik dejansko bival v Sloveniji ali ne; tudi če bi resnično prebival v Sloveniji, to še ne izključuje sklenitve zakonske zveze iz namena legalizacije tožnikovega bivanja v Sloveniji oziroma v EU. Dejstvo je, da ni jasno, ali je tožnik bival v Sloveniji ali ne, saj iz zapiskov o obeh zaslišanjih izhaja, da je tožnik navedel, da je od avgusta do novembra 2008 bival v Republiki Sloveniji, medtem ko je njegova soproga izjavila, da pred in po poroki nista živela skupaj. Poleg tega je B.B. izjavila, da sta se s tožnikom srečevala le v Italiji, da pred poroko nista živela skupaj ter da je ona pred in po poroki živela v C., tožnik pa pred poroko v kraju E. v Italiji, po poroki pa je odšel v Italijo in nato v Senegal (odgovori na vprašanja 4., 5. in 18.). Tožena stranka se s tožnikovo navedbo ne strinja, saj je prav to dejstvo (v angl. je namreč tožnik uporabil izraz „sympathetic to my position“, kar pravzaprav pomeni, da je soproga „sočustvovala“ z njegovim položajem), predstavlja močan argument za sklenitev navidezne zakonske zveze. Naslednje neskladje v izjavah tožnika in zaslišane B.B. je neskladje glede prepovedi vstopa tožnika v državo članico EU. Tožnik v tožbenem zahtevku zanika in trdi, da je izjava B.B.j, da tožnik nima prepovedi vstopa v državo članico EU, vzeta iz konteksta. Tožnik zatrjuje, da naj bi B.B. vseskozi navajala, da je Republika Italija tožniku izdala t.i. „foglio del via“ (izgon iz države) in da ji je bilo postavljeno vprašanje ali ima tožnik prepoved vstopa v še druge države, kar je zanikala. Tožena stranka v zvezi s tem izjavlja, da navedbe tožnika ne držijo, saj B.B. v zaslišanju nikoli ni izjavila, da je Republika Italija tožniku izdala izgon iz države, temveč je samo navedla, da je bil tožnik po poteku vizuma v Italiji ilegalno in da je prišel ilegalno tudi v Slovenijo zato, da se poročita. Poleg tega je izjavila, da je mislila, da bo tožniku skrajšana pot do pridobitve vizuma tako, da zanj zaprosi v Sloveniji, kar samo še potrjuje, da je bila zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da bo le na podlagi zaslišanja strank možno razčistiti nesoglasja med izjavami tožeče stranke ter njegove soproge, ki so plod različnega razumevanja in interpretacije vprašanj. Tožnik je bil zaslišan v angleščini, ki pa jo tožnik uporablja le za osnovno sporazumevanje, zato predlaga zaslišanje v francoščini. Glede razloga za zavrnitev vizuma na podlagi Schengenskega sporazuma pa pravi, da organ ni preveril, ali prisotnost osebe pomeni resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes, zato odločitev ne sledi zahtevi od 1 do 3 člena Direktive 64/221/EGS o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (sodba C-503/03 Komisija EU proti Španiji). Država, ki vpogleda v schengenski informacijski sistem, mora tudi upoštevati navedbe države razpisnice. Ker tožena stranka tega ni naredila je kršila postopke po pravu EU. Predlaga razpis glavne obravnave in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo zaradi kršitve 1. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki ureja izrek upravne odločbe, zaradi pomanjkljivo izpeljanega dokaznega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je z izpodbijanim aktom kršeno določilo 214. člena ZUP (1., 2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), zaradi neupoštevanja relevantnega materialnega prava in sicer Direktive Sveta 64/221/EGS z dne 25. 2. 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (Uradni list EU, št. 56, v nadaljevanju: Direktiva 64/221/EGS), in posledično tudi zaradi napačne uporabe 9. člena ZTuj-1. Po določilu 1. odstavka 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih.

Zavrnitev izdaje vizuma družinskemu članu državljana EU s strani pristojnega organa je upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). To pomeni, da bi moral biti prvostopenjski akt izdan v obliki upravne odločbe, ki mora imeti jasno razviden izrek in v izreku mora biti odločeno o zahtevku stranke. Prvostopenjski akt nima izreka oziroma ga lahko sodišče samo smiselno izpelje iz vsebine akta, ki pa niti ni naslovljen kot upravna odločba, ampak le kot obvestilo. Nadalje iz prvostopenjskega akta ni jasno razvidno, kakšen zahtevek je tožnik podal v upravnem postopku, kot razlog za odločitev pa sta le obkroženi rubriki B. in E, ki imata razloga navedena, obrazložitve pa prvostopenjski akt nima niti nima opisanega postopka in izvedene dokazne ocene (2., 3., in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Drugostopenjski akt je izdan v obliki upravne odločbe, vendar pa po ustaljeni upravno-sodni praksi odločitev drugostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt ne posega v pravni položaj stranke, ker o zahtevku stranke v takem primeru odloči le prvostopenjski organ, med tem ko drugostopenjski organ odloči le o zavrnitvi pritožbe. Zaradi tega bistvene pomanjkljivosti iz prvostopenjskega akta, ki zadeva pravila o izreku (213. člen ZUP), drugostopenjski organ niti ni odpravil, kar je samostojen razlog za ugoditev tožbi. Drugostopenjski organ je sicer deloma popravil napako v zvezi z obrazložitvijo prvostopenjskega organa, vendar ne v zadostni meri. V predmetni zadevi gre namreč za varstvo pravice do družinskega življenja oziroma pravice do zasebnosti tožnika (35. člen Ustave ter 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), zato tri nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, ki naj bi bile ugotovljene na zaslišanju pred izdajo prvostopenjskega akta, drugostopenjski organ pa je na njih oprl odločitev, ne morejo biti zadosti za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ki zadeva varstvo njegove ustavne pravice, ki pa se uresničuje v skladu z zakonom oziroma pravnim redom (in omejitvami) tudi v zvezi s pravom EU, kar vključuje tudi splošno načelo sorazmernosti. Če je organ na prvi stopnji odločanja ugotovil določene nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, potem bi moral dati tožniku možnost, da neskladja pojasni preden je organ izdal prvostopenjski akt, še posebej zaradi tega, ker je bil tožnik zaslišan v angleščini, ki ni njegov materni jezik. To možnost razčiščevanja neskladij zahteva načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave v zvezi z 1. odstavka 7. člena ZUP, 1. odstavka 9. člena ZUP, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člena ZUP). Upravni organ te možnosti tožniku ni dal, ta procesna napaka pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je tožnik v tožbi pojasnjeval, da so tri neskladja posledica napak v razumevanju odgovorov in vprašanj, ne pa odraz zlorabe instituta zakonske zveze. Ker upravni spor ne more biti nadomestilo za pomanjkljivo izpeljan ugotovitveni in dokazni postopek pred upravnim organom, saj sodišče v upravnem sporu (praviloma) presoja zakonitost upravnega akta (1. in 2. člena ZUS-1, 1. odstavek 157. člena Ustave), je tudi to razlog sam po sebi, da je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ se je očitno oprl na 1. in 5. alineo 1. odstavka 20. člena ZTuj-1, ker to izhaja iz drugostopenjske odločbe, drugostopenjski organ pa omenja tudi 6. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, vendar 6. alinea 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 ne ureja odločitve v zvezi z izdajo vizuma družinskemu članu državljana EU, ampak izdajo dovoljenja za prebivanje, resolucija Sveta EU pa ne more biti formalni pravi vir za odločitev upravnega organa. Tudi s tega vidika izpodbijanega akta sploh ni mogoče preizkusiti.

Kar pa zadeva uporabo določila 9. člena ZTuj-1, je ta očitno napačna, ker upravni organ ni upošteval Direktive 64/221/EGS v zvezi z sodbo Sodišča Evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES) C-503/03 z dne 31. 1. 2006. Kadar upravni organ v tovrstnih zadevah uporablja Zakonik o schengenskih mejah, ki ga noben od upravnih organov niti ne omenja, tako da tudi ne omenjata nobenih konkretnih določb iz Zakona o schengenskih mejah, je potrebno upoštevati, da je treba Schengenski sporazum in nanjo vezano Konvencijo z dne 19. 6. 1990 (Uradni list EU, L 239, 2000) uporabljati v skladu s pravom EU, ki urejajo prosto gibanje družinskih članov državljanov EU, to pa je Direktiva 64/221/EGS. V zvezi s to direktivo pa velja sodna praksa, po kateri se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes (sodbi SES v zadevi Rutili 36/75 z dne 28. 10. 1975, odst. 28, ter Boucherau 30/77 z dne 27. 10. 1977, odst. 35, ter omenjena sodba v zadevi C-503/03). Razlogov v zvezi s tem pa v izpodbijanem aktu tudi ni.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga je zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za zunanje zadeve. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar skupaj znese 420 EUR, in sicer v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.