Jedro

Tožnik je bil zaradi neustrezne organizacije obratovalnega časa pri toženi stranki prisiljen opravljati delo več ur preko polnega delovnega časa. Četudi mu takšno delo ni bilo predhodno pisno odrejeno, je upravičen do plačila ur z dodatkom, ki ga določa kolektivna pogodba, in v obsegu, ki ga določa zakon, v presežku pa je upravičen do plačila ur brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroki so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati neizplačane dele plače za opravljeno nadurno delo v bruto zneskih in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe ter od teh bruto zneskov obračunati in odvesti vse predpisane davščine in prispevke ter neto zneske skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi izplačati na osebni račun tožnika, vse v roku 15-ih dni od izdaje sodbe pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 612,96 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženo stranko pa zaveže plačati tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo razsojanje. Navaja, da je tožnik k tožbi predložil bistvene dokaze o tem, da je kot edini zaposleni delal ves čas sam v poslovalnici Škofja Loka, razen seveda dopustov in bolniških odsotnosti, da je bil odpiralni čas te poslovalnice šestkrat tedensko od ponedeljka do sobote, torej je delal tedensko v odpiralnem času skupaj 46 ur. Tožena stranka je zgolj pavšalno izjavila, da delo v ponedeljek ni bilo potrebno, pri tem pa sodišče ni ugotavljalo in ni ugotovilo bistvenega dejstva, ali je bil odpiralni čas v ponedeljek dejansko spremenjen ali ne. Tožena stranka ni predložila spremembe prijave odpiralnega časa. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da s strani delodajalca delavcu ni bila izdana odredba o nadurnem delu, ker nadure niso bile potrebne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je bil tožnik seznanjen, da se od njega delo v ponedeljkih ne zahteva, prav tako pa so priče izpovedale, da tožnik ni bil dosegljiv v poslovalnici pred odprtjem in po zaprtju, kot je trdil sam in na tej podlagi tudi za prav vsak dan svojega dela zahteval plačilo nadur. Ob tem je tožnik sam potrdil, da je določena opravila, ki naj bi jih opravljal po rednem delovnem času (npr. dostava mesa posameznim gostilnam), opravljal samoiniciativno, o njih pa delodajalca oziroma tožene stranke niti ni obveščal. V kolikor bi bila tožena stranka obveščena o tem, da je potrebno posamezne dobave mesa, ki jih je sicer sam opravljal tožnik, opravljati na določen dan, bi zato zadolžila pogodbenega izvajalca, šoferja, saj je bilo tako dogovorjeno. Vsekakor tožnik svojega dela ni opravljal pred pričetkom rednega delovnega časa niti po poteku le-tega, o tem pa so izpovedale tudi priče, da so ga zaman poskušale dobiti na telefon pred 8.00 uro zjutraj, ki so mu meso dostavljale tekom dopoldneva in ne zjutraj, pred 8.00 uro.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tožbi uveljavljal plačilo ur preko polnega delovnega časa, ki bi jih naj opravil dnevno iz dveh naslovov in sicer: (1) ko je prihajal na delo 30 minut pred odprtjem poslovalnice in ostajal 30 minut oziroma eno uro (v soboto) po zaprtju poslovalnice in (2) ko je opravljal delo v odpiralnem času (46 ur tedensko), čeprav je imel v pogodbi o zaposlitvi določeno 42 oziroma 40 urno tedensko obvezo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika po plačilu ur preko polnega delovnega časa, ker je iz izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni ne pisno, ne ustno odredila nadurnega dela in glede zahtevka pod 1. točko zaključilo, da tožnik tudi ni dokazal, da je te nadure dejansko opravil, saj tega ni potrdila nobena zaslišana priča. Ugotovilo je, da je morebiti tožnik prihajal občasno nekaj minut prej, vendar zagotovo ne redno, saj pred odpiralnim časom ni bil dosegljiv po telefonu, enako pa tudi ne po zaprtju poslovalnice. Glede na majhen promet, ki ga je tožnik imel v poslovalnici, je namreč svoje delo lahko opravil v okviru rednega delovnega časa. Zoper to odločitev sodišča prve stopnje: (1) to je, da je prihajal dnevno na delo 30 minut pred odprtjem poslovalnice in da je ostajal 30 minut oziroma 60 minut po zaprtju poslovalnice, se tožnik pritožuje le pavšalno. Ker je pritožba v tem delu povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del sodbe preizkušalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegovega zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa pod 2. točko, ko je opravljal delo v odpiralnem času, in sicer je delal ob ponedeljkih 4 ure, v torek 8 ur, v sredo 8 ur, v četrtek 8 ur, v petek 12 ur in v soboto 6 ur, kar skupaj znesek 46 ur na teden, je utemeljena. Kljub določbam v pogodbi o zaposlitvi, da tožnik dela polni delovni čas 42 ur oziroma 40 ur tedensko, je dejansko opravljal delo v obratovalnem času lokala, kar so potrdile zaslišane priče. V konkretni zadevi je pomembno, kar utemeljeno opozarja tožnik, da je tožena stranka imela določen odpiralni čas, ki pa ni bil ukinjen oziroma spremenjen, zato je normalno, da je moral tožnik kot edini zaposleni v poslovalnici delati v času odprte poslovalnice. Tožena stranka namreč ni niti zatrjevala niti dokazala, da tožnik dela v odpiralnem času ne bi opravljal oziroma, da mu je odredila, da mora imeti trgovino v obratovalnem času v ponedeljek zaprto. Samo navedbe tožene stranke, da je bilo v ponedeljek v poslovalnici malo prometa in bi tožnik lahko imel poslovalnico v ponedeljek zaprto, ne zadostuje. Bistveno je, da je tožnik dejansko delo v ponedeljek opravljal, kar je tožena stranka štela kot vestnost tožnika.

Ker je v spornem obdobju v lokalu tožene stranke delal le tožnik kot edini zaposleni in glede na obratovalni čas lokala, v katerem je opravljal delo, je bilo njegovo delo potrebno za normalno obratovanje lokala. Tožnik je bil zaradi neustrezne organizacije obratovalnega časa, ki ga tožena stranka ni spremenila, dejansko prisiljen vsak teden delati več ur preko polnega delovnega časa (v letu 2002 štiri ure tedensko in od leta 2003 pa šest ur tedensko). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo niti pisno niti ustno odrejeno in zaradi tega ni bila izkazana potreba po nadurnem delu. Sodna praksa je sprejela stališče, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil po polnem delovnem času in je delavec upravičen do plačila ur z dodatkom v višini, kot ga določa panožna kolektivna pogodba in v obsegu, kot to določa 143. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), v večjem obsegu pa je delavec upravičen do plačila ur brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da tožniku delo preko polnega delovnega časa ni bilo odrejeno, dokaznega postopka v zvezi s številom in vrednostjo ur, ki jih je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, ni izvajalo in je tako dejansko stanje glede dejanskega dela tožnika v odpiralnem času (46 ur tedensko) in na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki je določala 42 oziroma 40 urni delovni teden, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dokazni postopek dopolniti, upoštevajoč pri tem, da je delavec upravičen do plačila ur z dodatkom v višini, kot ga določa Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS/I, št. 26/91 – 112/2007) in v obsegu kot to določa 3. odstavek 143. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu pod 1. točko vsebinsko neutemeljena. Glede na dejstvo, da je tožnik vtoževal nadure pod 1. in 2. točko v enem znesku, ki ga glede na različne postavke po višini ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v 355. členu ZPP.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora, prenese na pritožbeno sodišče. To naj ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem individualnem delovnem sporu še ni opredelilo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbe 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D – Ur. l. RS, št. 45/2008).