Jedro

Zunajobravnavni senat je na podlagi pritožbenih navedb dejansko stanje ugotovil drugače kot preiskovalni sodnik. Ker gre za dejstvo, ki je z vidika presoje obdolženčeve begosumnosti odločilno, bi morala biti obdolžencu in njegovim zagovornikom dana možnost, da se o tem odločilnem dejstvu izjavijo.

Izrek

Zahtevi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in zadeva vrne preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje v 24 urah.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 3. 2. 2011 odredil pripor zoper obdolženega H. P. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Hkrati je tudi odločil, da se pripor začne izvrševati od prijetja obdolženca dalje. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 10. 2015 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 1. 2. 2016. Uvodoma navajajo, da je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili 27. 10. 2015, neupravičeno zavrglo kot preuranjeno in se pri tem sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-487/10 z dne 20. 1. 2011. Nato pojasnjujejo, da se obdolženi od 6. 8. 2015 nahaja v ekstradicijskem priporu v Dominikanski republiki, kjer biva v nečloveških razmerah, zaradi katerih je postal otopel in depresiven. Zaradi očitkov v obtožbi so obdolženi in njegova družina postali tudi tarča izsiljevanja s strani uradnikov in sojetnikov. Nadalje ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 322/2006 z dne 21. 9. 2006 navajajo, da v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek sodišča o izmikanju in skrivanju obdolženca, niso opredeljene in sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Sodišču očitajo, da je v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP pripor odredilo zgolj na podlagi domneve, da se bo obdolženi v nadaljevanju kazenskemu postopku izogibal in se skrival, ne pa da bi se skrival oziroma izogibal kazenskemu postopku v času odreditve pripora oziroma v času pred tem. Senat okrožnega sodišča na identične pritožbene navedbe ni odgovoril. Iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi obdolženec storil kaj takega, kar bi utemeljevalo njegovo begosumnost. Sklepa zgolj navajata, katera postopkovna dejanja je sodišče izvršilo za obdolženčevo zaslišanje oziroma za zagotovitev njegove navzočnosti. Zagovorniki navajajo, da je obdolženec posebej opozoril sodišče na objektivne okoliščine, ki otežujejo komunikacijo po redni pošti in izrecno predlagal, da sodišče z njim komunicira po elektronski pošti, česar pa sodišče ni uporabilo. Pri tem pa sodišče v prvostopenjskemu sklepu napačno in v nasprotju z listinami v spisu zaključuje, da obdolženi sodišču ni sporočil naslova za vročanje sodnih pisanj. Ker je senat okrožnega sodišča v izpodbijanemu sklepu navedel, da je sodišče na ta naslov sodne pošiljke pošiljalo, a so se vračale nevročene, je podano nasprotje med izpodbijanima sklepoma. Sklepa senata okrožnega sodišča pa tudi ni mogoče preizkusiti iz razloga, ker v njem ni navedeno, katere sodne pošiljke so se vračale nevročene. Sodišče obdolženca na naslov, ki mu ga je obdolženec sporočil po elektronski pošti, sploh ni vabilo, temveč je vztrajalo pri vloženi prošnji za zaslišanje obdolženca prek mednarodne pravne pomoči. Odgovora Dominikanske republike o razlogih za neuspešno zaslišanje pa niti ni prejelo. Zagovorniki v zahtevi opisujejo tudi okoliščine, ki jih je treba ocenjevati pri presoji sorazmernosti odreditve pripora, in sicer, da je obdolženec v ekstradicijskem priporu, da gre za časovno oddaljeno kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu, ki do sedaj ni bil niti v kazenskem postopku niti kaznovan.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 15. 2. 2016, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 16. 2. 2016 nasprotujejo navedbam vrhovne državne tožilke.

B.

5. Iz dejanskih ugotovitev preiskovalnega sodnika v izpodbijanem sklepu izhaja, da je obdolženec 13. 12. 2006 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in navedel nov naslov prebivališča v Dominikanski republiki. 31. 12. 2007 je prek znanca ponovno prijavil stalno prebivališče v Sloveniji, nakar je bilo ugotovljeno, da obdolženec na tem naslovu dejansko nikoli ni prebival. Ker obdolženec sodišču ni bil dosegljiv, je bila 16. 9. 2009 preiskava uvedena brez njegovega zaslišanja, pripor pa na predlog državnega tožilca odrejen potem, ko sodišče obdolženca tekom preiskave ni uspelo zaslišati. Sodišče je zaprosilo tudi za mednarodnopravno pomoč, a se pristojni organi Dominikanske republike na zaprosilo niso odzvali. Kot navaja preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu, je sodišču uspelo priti v stik z obdolžencem prek elektronske pošte, vendar obdolženec v elektronski pošti z dne 23. 10. 2009 obljubljenega naslova za vročanje sodišču ni sporočil. Na podlagi teh ugotovitev je preiskovalni sodnik presodil, da je obdolženec nedosegljiv organom pregona ter da se skriva, in da je utemeljeno pričakovati, da se bo organom pregona glede na očitani mu kaznivi dejanji namenoma izogibal in skrival ter se tudi z neodzivanjem iz tujine skušal izogniti kazenskemu postopku, ki teče zoper njega.

6. V nasprotju z ugotovitvami preiskovalnega sodnika je zunajobravnavni senat ob obravnavanju pritožbenih navedb ugotovil, da je obdolženec obljubljeni naslov preiskovalnemu sodniku vendarle posredoval, in sicer po elektronski pošti dne 27. 10. 2009. Ne glede na to, da je zunajobravnavni senat v nadaljevanju ugotovil, da se je tudi sodno pismo, ki je bilo poslano na ta naslov v Dominikanski republiki, vrnilo kot nevročeno, je pritrditi navedbam zagovornikov, da je zunajobravnavni senat na podlagi pritožbenih navedb dejansko stanje ugotovil drugače. Ker gre za dejstvo, ki je z vidika presoje obdolženčeve begosumnosti odločilno, bi morala biti obdolžencu in njegovim zagovornikom dana možnost, da se o tem odločilnem dejstvu izjavijo. Ker z zahtevo za varstvo zakonitosti dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč ni dopustno nasprotovati (drugi odstavek 420. člena ZKP), je bila obdolžencu in njegovim zagovornikom kršena pravica do izjave (22. člen Ustave) oziroma pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

7. Ker je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo že iz navedenega razloga, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčevih zagovornikov ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo preiskovalnemu sodniku z napotilom, da o zadevi ponovno odloči v štiriindvajsetih urah (prvi odstavek 426. člena ZKP).