Jedro

Predmet pisnega opozorila je bil očitek, da je tožnik (zaposlen na delovnem mestu srednja medicinska sestra) prišel v nočno izmeno, na intenzivni oddelek, pod vplivom alkohola in se je med predajo službe nedopustno obnašal do sodelavke. Predmet odpovedi pa je bil očitek, da se tožnik na delo ni vozil iz H., od koder je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela, ter glede tega toženi stranki ni sporočil pravilnih podatkov. Tožnik je storil očitane kršitve, zato zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2015, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2009 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ter da ga je tožena stranka dolžna za čas od 5. 2. 2015 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja in plačati prispevke od bruto plače v znesku 1.211,10 EUR in ostale prejemke iz delovnega razmerja za vsak mesec od dneva prenehanja delovnega razmerja, tožeči stranki pa izplačati plačo v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati na podlagi 118. člena ZDR odškodnino v višini 33.243,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sklenilo je še, da se postopek ustavi v delu zahtevka glede preprečitve poskusov mobinga ali slabega ravnanja ter odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in odločitev, da sam krije svoje stroške postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno verjelo pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. Ob dogodku, ki je predmet pisnega opozorila, sta bila prisotna zgolj tožnik in A.A.. Kasneje je prišla dr. B.B.. Priči C.C. in D.D. ob dogodku nista bili prisotni. Izpovedali sta zgolj o tem, kar naj bi jima povedala A.A., pa jima je sodišče vseeno verjelo, namesto da bi sledilo izpovedi dr. B.B., ki tožnika razbremenjuje očitkov. Tožnik poudarja, da mu ni bil narejen alkotest, zato so ocene o vinjenosti le subjektivne. Subjektivno oceno A.A. bi treba jemati z rezervo, sploh ker je bil tožnik z njo v sporu. Dr. B.B. ni potrdila, da bi bil v vinjenem stanju, izpovedala je, da ni vohala alkohola, ter da ni slišala, da bi A.A. rekel: „Marš, poščijem se nate, reva.“. Šlo je za naveden konflikt na delovnem mestu. Tudi pri ugotavljanju odpovednega razloga, da je opustil dolžnost toženi stranki posredovati resnične podatke o kraju, od koder je prihajal na delo, je sodišče selektivno upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič in se oprlo predvsem na ugotovitve in izpoved detektivke. Ta je bolj ali manj ugotovila le to, da je bil tožnikov avto parkiran pred hišo v E.. Spregledala je, da je uporabljal dva avta. Ni imela neposrednega dokaza o tem, da se je zjutraj vozil na delo iz E., ampak je sredi dneva preverjala, ali je njegov avto parkiran pred blokom v A.. Ni ga npr. ujela, da bi zjutraj odhajal na delo iz tega naslova. Šele ob takšnem dokazu, bi bilo možno sklepati, da dejansko ne biva na naslovu, ki ga je navedel toženi stranki. Res je detektivka opravila poizvedbe tudi v F., kjer se je pogovarjala tudi s tožnikovo teto in sosedo, vendar pa je z njima tožnikova družina v sporu. Sodišče je prezrlo pričanje G.G., tožnikovega soseda v F., s katerim pa tožnik ni v sporu in je izpovedal, da je tožnika večkrat videval. Sodišče je izpovedi prič tolmačilo tako, da ni upoštevalo tistega, kar je šlo tožniku v korist. Tako tudi ni upoštevalo tožnikove dokaj skladne in logične izpovedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbi uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede presoje utemeljenosti pisnega opozorila ter odpovednega razloga iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Predmet pisnega opozorila je bil očitek, da je tožnik (zaposlen na delovnem mestu srednja medicinska sestra) prišel v nočno izmeno, na intenzivni oddelek, pod vplivom alkohola in se je med predajo službe nedopustno obnašal do sodelavke diplomirane medicinske sestre A.A.. Predmet odpovedi pa je bil očitek, da se tožnik na delo ni vozil iz H., od koder je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela, ter glede tega toženi stranki ni sporočil pravilnih podatkov.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z logično in natančno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Četudi C.C. ni bila prisotna ob samem verbalnem napadu tožnika na A.A., pa jo je ta neposredno po dogodku o dogajanju obvestila. Prav tako ne drži, da iz izpovedi dr. B.B. izhaja neutemeljenost pisnega opozorila. Zgolj dejstvo, da ta priča, ni slišala, da bi tožnik sodelavki rekel: „Marš, poščijem se nate, reva.“, še ne pomeni, da to ni bilo rečeno, saj, kot tožnik sam navaja v pritožbi, ta priča ob spornem dogodku ni bila prisotna, da bi navedeno lahko slišala. Četudi ta priča ni potrdila tožnikovega vonja po alkoholu, pa je poleg priče A.A. o tem izpovedala tudi priča D.D., glavna medicinska sestra, ki je neposredno po incidentu prišla na oddelek, da reši nastalo situacijo. Tako slednja kot C.C. sta izpovedali, da sta navedenega dne dogajanje ob predaji službi preverjali tudi pri dežurni zdravnici dr. B.B., ki jima je tedaj takratno dogajanje potrdila, o čemer je C.C. sestavila tudi uradni zaznamek. Pritožba napačno navaja, da je za ugotavljanje dejstev glede alkoholiziranosti lahko relevanten le alkotest. Četudi ta ni bil uporabljen, to še ne pomeni, da so opažanja sodelavk glede tega nepomembna ali nedopustna. Predvsem pa predmet pisnega opozorila ni bil le prihod v službo pod vplivom alkohola, ampak predvsem s tem povezano tožnikovo neprimerno verbalno obnašanje do sodelavke, glede katerega se pritožba neutemeljeno zavzema za ugotovitev, da je šlo le za navaden konflikt na delovnem mestu. Vse okoliščine, ki so predmet pisnega opozorila pred odpovedjo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo.

8. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje presojo utemeljenosti odpovednega razloga oprlo le oziroma predvsem na ugotovitve detektivke, katero je tožena stranka najela za preverjanje, od kod prihaja tožnik na delo. Sodišče prve stopnje je glede tega upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo ter kot priče zaslišalo sosede, sorodnike in sodelavce, kar vse je v izpodbijani sodbi dokazno ocenilo ter dokazne zaključke tudi jasno obrazložilo. Niso pomembne pritožbene navedbe o tem, da naj detektivka ne bi dovolj natančno raziskala okoliščin glede tožnikovega bivanja v E.. Za odločitev v tem sporu namreč niso odločilne podrobnosti tožnikovega bivanja v tem kraju, pač pa je ključna ugotovitev, da tožnik ni prihajal na delo iz H.. To je namreč kraj, ki ga je tožnik toženi stranki navedel kot kraj, s katerega prihaja na delo in od koder je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na delo ni prihajal iz tega kraja, ter da je opustil dolžnost toženi stranki posredovati resnične podatke o tem. To, kar izpostavlja pritožba, da je priča G.G. izpovedal, da je tožnika v F. videl večkrat, ko se je ta pripeljal z ženo, ne more dokazovati, da je tu prebival oziroma, da se je iz tega kraja vozil na delo. Na podlagi izpovedb drugih prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v ta kraj prihajal le nekajkrat letno z družino na obisk k svojim staršem, ni pa tu živel oziroma se ni dnevno vozil na delo v I..

9. Sodišče prve stopnje je opisane dejanske ugotovitve pravilno opredelilo kot kršitve delovnih obveznosti in je tudi sicer pri presoji izpodbijane odpovedi pravilno uporabilo materialno pravo (85., 89. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zaradi pravilne ugotovitve o zakonitosti odpovedi, ni imelo podlage za ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku kot tudi ne zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1. 10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter posledično tudi odločitev o tem, da tožnik zaradi neuspeha v postopku krije sam svoje stroške postopka (353. člen ZPP).