Jedro

S tem, ko so bila posamezna stanovanja izvzeta iz nacionalizacije, so bili izvzeti tudi skupni deli in prostori v korist teh stanovanj. Tudi po tedanji ureditvi so bile pravice lastnika na delih stavbe, ki služijo stavbi kot celoti, neločljivo povezane z njegovim posameznim delom.

Ker solastniški deleži tako denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih dedičev kot lastnikov posameznih delov stavb ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, ne na celotni stavbi ne na skupnih delih stavbe še niso določeni, je uveljavljanje obogatitvenega zahtevka zoper toženko, ki je sicer s postavljeno steno izključevala souporabo tožnikov na delu skupnega prostora (hodnika), s čimer je posegla v njihov pravni položaj, preuranjeno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (tj. v zavrnilnem delu v I/3. in II. točki izreka ter stroškovnem delu v IV. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je dovolilo spremembo tožbe) odločilo, da je toženka dolžna podreti zidano predelno steno, dolgo približno 2,4 m iz siporeks zidakov debeline 20 cm in vgrajenimi vrati, ki se nahaja na hodniku v II. nadstropju stanovanjske stavbe ..., k. o. 1728 X.., pred stanovanjem z neto izmero 65,48 m2, ki ga je kupila s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 7. 1997 (I/1. točka izreka) ter izročiti tožnikom kot solastnikom stanovanjske stavbe ... v soposest in souporabo del hodnika v II. nadstropju zgradbe s površino približno 10 m2, ki se nahaja pred stanovanje z neto površino 65,48 m2 (I/2. točka izreka). Višji izročitveni zahtevek (z zapisom solastniških deležev tožnikov pri tej stanovanjski stavbi) je zavrnilo (I/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 17.600,00 EUR za uporabo omenjenega dela hodnika (II. točka izreka). Sklenilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (in sicer zoper I/3., II. in III. točko njenega izreka) se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da je jasno opredeljeno, kaj je bilo denacionalizacijskima upravičencema vrnjeno z denacionalizacijsko odločbo, in sicer vsakemu do ½ nepremičnine, vpisane v vl. št. 104, k.o. X., razen štirih iz nacionalizacije izvzetih in v zemljiški knjigi zaznamovanih stanovanj z določeno površino. Iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem je pripadala pravica souporabe stopnišč in hodnikov, ki pa niso bili izvzeti iz nacionalizacije. V več upravnih sporih je bilo odgovorjeno na vprašanje, kaj je bilo nacionalizirano in kaj vrnjeno v denacionalizaciji. Upravno sodišče RS se je v sodbi opr. št. U 579/2004 z dne 1. 7. 2005 opredelilo, da je bila podržavljena nepremičnina kljub iz nacionalizacije izvzetim fizičnim delom zgradbe v celoti vpisana kot družbena lastnina, iz nacionalizacije izvzeti posamezni fizični deli zgradbe pa le zaznamovani, kot tudi zapisalo, da z odločbo o denacionalizaciji vzpostavljeni idealni solastniški deleži v korist denacionalizacijskih upravičencev na objektu kot celoti vključujejo tudi iz nacionalizacije izvzete fizične dele zgradbe. Takšna opredelitev upravnega sodišča pomeni, da statusa zaznamovane lastninske pravice ni mogoče izenačiti s statusom vknjižene pravice. Tako je lahko zaznamovana lastninska pravica le morebitna podlaga za ureditve solastninskih razmerij na celotni zgradbi s sodelovanjem vseh vknjiženih solastnikov oziroma zaznamovanih lastnikov. Zemljiškoknjižna praksa pa skuša v postopku uvajanja e-zemljiške knjige izničiti nezakonite vpise o nedokončani etaži, ki je nihče ni predlagal in zanjo tudi ni bilo zakonske podlage. Brez ustreznih postopkov se rešuje pravno praznino glede zaznamb izvzetih stanovanj, ki jih ni poznala ne prejšnja ne sedanja zemljiškoknjižna zakonodaja. Zato ni mogoče sprejeti stališča sodišča, da so bila v tedanjem sistemu urejena lastninska razmerja v večstanovanjskih stavbah kot etažna lastnina in so bili skupni deli dojemani kot skupna lastnina oziroma trajna pravica uporabe etažnih lastnikov. Napačna pa je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi denarnega zahtevka iz razloga, ker solastninski deleži na sporni večstanovanjski stavbi ob dejstvu nedokončane etaže niso znani. Iz zemljiškoknjižnega izpiska ročne zemljiške knjige in sklepa o dedovanju, je mogoče ugotoviti, da so bili v času vložitve tožbe solastniški deleži tožnikov tudi na spornem hodniku znani. Izpolnjene so tudi druge predpostavke za zahtevek za plačilo uporabnine. Nihče od solastnikov ne more biti upravičen, da sam izključno uporablja del hodnika s tem, da ga prezida. V primeru kršitve pravic drugega na solastni stvari, ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe lastnikove stvari. Pravica uporabe izključenega solastnika ni odvisna od tega, kako tožena stranka izkorišča sporni prostor. Toženka je onemogočila souporabo hodnika s tem, da je vztrajala pri postavljeni steni, ki je tožnike fizično izključevala iz souporabe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka obširno nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so tožniki uveljavljali zoper toženko vrnitveni zahtevek s tem, da so zahtevali odstranitev sporne predelne stene pred stanovanjem št. 13a v drugem nadstropju večstanovanjske hiše ter izročitev cca 10 m2 hodnika pred tem stanovanjem v soposest in souporabo tožnikom kot solastnikom stanovanjske stavbe (prva tožnica do 1/2, ostali trije vsak do 1/6). Zahtevali so tudi plačilo uporabnine zaradi toženkinega izključnega koriščanja spornega dela hodnika.

6. Med strankami ni bilo sporno, da je bila večstanovanjska stavba, tedaj stoječa na parc. št. 41, k.o. X., ki je bila v solastnini A. in V. R., vsakega do 1/2, nacionalizirana z odločbo Komisije za nacionalizacijo z dne 30. 10. 1959, (priloga A7) in tako prešla v družbeno lastnino. Kasneje so bila z odločbo z dne 22. 4. 1960 (priloga B6) iz nacionalizacije v korist prejšnjih solastnikov stavbe (A. in V. R.) izvzeta štiri stanovanja, med njimi tudi sporno stanovanje v drugem nadstropju (v izmeri 65,48 m2) v korist A. R., ki ga je kasneje prodal (priloga B6, B7), nazadnje pa ga je kupila toženka, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 18. 7. 1997 (priloga B9), ki se je 13. 3. 1998 vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica na podlagi verig kupoprodajnih pogodb (B15, A2). Tožniki so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev (A. in V. R.), ki jima je bilo z denacionalizacijsko odločbo z dne 4. 6. 1993 (A3) vrnjeno podržavljeno premoženje.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in obširnim razlogom sodišča prve stopnje, da je bila iz nacionalizacije (sorazmerno) izvzeta tudi pravica souporabe skupnih delov (kamor sodi tudi hodnik pred spornim stanovanjem, kjer je toženka (oziroma njeni pravni predniki) nedopustno postavila predelno (najprej leseno, nato pa siporeks) steno in tako ustvarila predprostor v izmeri 10 m2 v sporno stanovanje, s čimer je bilo poseženo v skupni prostor), in sicer v obsegu, kolikor je služila iz nacionalizacije izločenemu stanovanju. Ugotovitveni odločbi o nacionalizaciji in izvzemu stanovanj iz nacionalizacije sta konstitutivnega značaja in so na tej podlagi izvedeni vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Iz besedila izreka odločbe o izvzemu iz nacionalizacije je jasno in izrecno opredeljeno, da se v korist izločenih stanovanj, med katere sodi tudi sporno stanovanje, izločijo pripadajoče drvarnice in kleti ter souporaba stranišča, hodnika, pralnica, stopnišča in podstrešja. Tožnikom tako ni moč pritrditi, da skupaj s spornim stanovanjem ni bil iz nacionalizacije izvzet tudi tem štirim stanovanjem delež skupnih prostorov v stavbi, torej tudi spornega hodnika (1). Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča navedeno stališče pravilno utemeljevalo v luči tedanjega predpisa ZLDS (UL FLRJ, št. 16/59 s spremembami), po katerem imajo lastniki fizičnih delov zgradb (stanovanj) na skupnih delih večstanovanjske stavbe (kamor sodijo tudi hodniki), trajno pravico uporabe. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je bilo predmet izvzema iz nacionalizacije stanovanj kot posameznega dela zgradbe stanovanje s (tedaj nedoločenim) deležem na skupnih delih stavbe ter ne samo stanovanje, saj za drugačno razlago ni podlage v sami vsebini odločbe o izločitvi iz nacionalizacije in določbah ZLDS, zlasti ob upoštevanju 7. člena, ki pravi, da so pravice, ki jih ima lastnik na delih stavb, ki služijo stavbi kot celoti, nedeljivo povezane z njihovim posameznim delom stavbe. Ta zakon se je uporabljal vse do uveljavitve ZPDS (UL SRS, št. 19/76), ki je v celoti sledil ureditvi ZLDS, ZPDS pa je bil razveljavljen z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (UL RS št. 28/91), po katerem so skupni prostori in deli stavbe postali solast etažnih lastnikov.

8. Po posebnem navodilu o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih zgradb in gradbenih zemljišč so se, skladno s predpisi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 in uredbo o postopku izvršitev nacionalizacije, pri (več)stanovanjski hiši, ki je bila kot celota vknjižena kot družbena lastnina, od nacionalizacije izvzeta stanovanja kot posamezni deli zgradbe vpisovali v lastninskem listu zemljiškoknjižnega vložka na ta način, da so se z ustrezno zaznambo ugotovili posamezni deli in kdo so njihovi lastniki. Z odločbo izvzeti deli stavb iz nacionalizacije predstavljajo (začasno) etažno lastnino (2). Glede na takratni režim zaznamovano lastninsko stanje v vložku glavne zemljiške knjige, ob tem ko ni bilo zatrjevano, da bi bila tedaj uvedena E-knjiga in vanjo prenešeno zaznamovano lastninsko stanje, pomeni (sedaj) nič drugega kot vpis - vknjižba lastninske pravice na iz nacionalizacije izvzetem stanovanju v korist prejšnjega lastnika oziroma v primeru nadaljnjega razpolaganja v korist novega pridobitelja. Zmotno je drugačno pritožbeno naziranje. Glede na vsebino odločbe o nacionalizaciji kot tudi glede na tedanje zakonske predpise, čeprav v zemljiški knjigi v glavnem vložku ni bilo ob vpisu posameznih izvzetih delov stavbe in njihovih lastnikov, zaznamovana oziroma vpisana tudi skupna pravica uporabe skupnih delov stavb (po kasnejšem ZPDL imenovana skupna lastnina), ki je pripadala izvzetim stanovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo z izvzemom iz nacionalizacije posameznih stanovanj deloma izvzeti tudi skupni deli in prostori v korist izločenih stanovanj. Skupni deli so bili na podlagi zakona in izdanih odločb o nacionalizaciji deloma v družbeni lastnini deloma pa v skupni lastnini vseh lastnikov izvzetih stanovanj v hiši. Prodajne pogodbe v zvezi s spornim stanovanjem potrjujejo, da je A. R., v korist katerega je bilo iz nacionalizacije izločeno sporno stanovanje (v izmeri 65,48 m2) in pripadajoča pravica uporabe skupnih delov, razpolagal s stanovanjem v tem obsegu skupaj s to pravico, ki je po svoji naravi stvarnopravno upravičenje podobno lastninski pravici in je neločljivo povezana z lastnino na posameznem fizičnem delu. Predmet pogodb je bil ves čas tudi trajna pravica uporabe. Z deli in pravicami izvzetimi iz nacionalizacije je bilo mogoče prosto razpolagati.

9. V pravni teoriji (3) in sodni praksi je zavzeto stališče glede lastniškega režima na večstanovanjski stavbi, ki je bila denacionalizirana, posamezna stanovanja pa izvzeta iz nacionalizacije. Skladno z njim je toženka (oziroma njeni pravni predniki) etažni lastnik spornega stanovanja, medtem ko se solastniški deleži določeni v postopku denacionalizacije podržavljenega premoženja nanašajo le na tisti del stanovanjske hiše, ki je bila predmet nacionalizacije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebino odločb komisije za nacionalizacijo in odločbe o denacionalizaciji, ni bila nacionalizirana in kasneje denacionalizirana celotna stavba na naslovu ..., saj so bila na predlog V. in A. R. iz nacionalizacije izvzeta posamezna stanovanja skupaj s skupno trajno pravico uporabe na skupnih delih v stavbi. Pritožniki zmotno menijo, da se na podlagi odločbe o denacionalizaciji (A3) in sklepa o dedovanju (A4) njihovi solastniški deleži (tožničin do ½, ostalih tožnikov vsakega do 1/6) raztezajo na celotno zgradbo. Predmet denacionalizacije in dedovanja je lahko samo premoženje v obsegu, kot je bilo podržavljeno. Z odločbo o nacionalizaciji je bila res podržavljena celotna zgradbe, vendar je bilo kasneje iz nacionalizacije izločenih več stanovanj v korist bivših lastnikov skupaj s pravico souporabe na skupnih delih zgradbe. Torej v tem obsegu premoženje ni bilo predmet denacionalizacije. Pritožbeno sklicevanje na odločbo Upravnega sodišča U 579/2004, ki ni javno dostopna, tožniki pa je tudi niso predložili pritožbi, ne omogoča podrobnejšega odgovora. Velja dodati, da premoženje, ki se je upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom vrnilo z denacionalizacijo, v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) ne more biti večje od tistega, ki je bilo temu kot prejšnjemu lastniku podržavljeno.

10. Pritožbeno zatrjevanje glede nezakonitosti vpisa nedokončane etaže nima vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi. Dejstvo je, da tožniki z dedovanjem niso pridobili zatrjevanih solastniških deležev na celotni nepremičnini - stanovanjski hiši (to ne izhaja ne iz ročno vodene zemljiške knjige, ne iz sedanje nedokončane etažne lastnine, ki je bila uvedena in vzpostavljena na podlagi Uredbe o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov s podatki zemljiškega katastra zgolj začasno, dokler vsi lastniki izvzetih delov in preostalega dela stavbe, vrnjenega v denacionalizaciji, pravno ne uredijo etažno lastnino na celotni stavbi), pač pa le na delu, ki je bil nacionaliziran in vrnjen denacionalizacijskima upravičencema. Pritrditi je torej stališču sodišča prve stopnje, da solastniški deleži v okviru sedanje stvarnopravne ureditve na celotni nepremičnini še niso določeni, saj je treba upoštevati tudi (etažne) lastnike štirih iz nacionalizacije in denacionalizacije izvzetih stanovanj v hiši. Vsak posamezni del v stavbi ima ustrezen solastniški del na skupnih delih stavbe. Dokler tožniki skupaj z vsemi drugimi etažnimi lastniki ne uskladijo obstoječih in neurejenih razmerij etažne lastnine na stanovanjski stavbi s sklenitvijo ustreznega pravnega posla iz 108. člena SPZ, s katerim se določijo tudi solastniški deleži na skupnih delih (106. člen SPZ) ali uredijo medsebojno razmerje in dokončno delitev nepremičnine v ustreznem nepravdnem postopku, ni znano, kolikšni so resnični solastniški deleži vseh lastnikov (tudi tožnikovih) na celotni stavbi oziroma skupnih delih stavbe.

11. Glede na takšno stanje stvari je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo zahtevku, da je toženka dolžna tožnikom izročiti v souporabo in soposest del hodnika kot skupnega dela stavbe, ki ga je (oziroma njeni pravdni predniki) zagradila, brez opisa deležev, kot so jih zatrjevali tožniki.

12. Ob navedenem je bil pravilno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. Ker solastniški deleži tako denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih dedičev (tožnikov) kot lastnikov posameznih delov stavb ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, ne na celotni stavbi ne na skupnih delih stavbe še niso določeni, je uveljavljanje obogatitvenega zahtevka zoper toženko, ki je sicer s postavljeno steno izključevala souporabo tožnikov na delu skupnega prostora (hodnika), s čimer je posegla v njihov pravni položaj, preuranjeno. Trditvena podlaga tožnikov, da jim je toženka dolžna plačati nadomestilo za uporabo v obsegu zatrjevanih solastniških deležev, po materialnem pravu ne omogoča zaključka, da je zahtevek utemeljen. Zatrjevani solastniški deleži tožnikov niso določeni v razmerju s celotno stavbo, kot zmotno meni pritožba. Šele ko bo določen delež posameznih tožnikov glede na celoto, bo mogoče odločati o plačilu uporabnika za uporabo (delno) tuje stvari (4).

13. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo, ker za odločitev niso odločilne (1. odst. 360. člena ZPP).

14. Pritožba ni neutemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

(1) Glej judikate: VS RS II Ips 314/2008, II Ips 637/2007, Upravnega sodišča RS I U 22/2010. (2) Prim. Barbara Fajdiga Jadek, Pregled pravne ureditve etažne lastnine v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo, gradivo za notarje, dr. Miha Juhart, Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, GV Ljubljana 2000, str. 33. (3) dr. Alojzij Finžgar, Denacionalizacija stanovanjskih hiš, v katerih so posamezna stanovanja izvzeta iz nacionalizacije, PP 14/93, str.17; op. 1 Prim. Zvone Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja, ter razmerje med obligacijskimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, PB , št. 1/2012, str. 11-32.