Jedro

Iz 8. člena ZZZ-1, na podlagi katerega je bil opravljen sporni nadzor, jasno izhaja, da Ministrstvo za zunanje zadeve izvaja notranji nadzor nad delovanjem predstavništev v tujini. To pa pomeni, da se lahko na tej podlagi nadzorujejo le tisti deli rezidence, v katerih se opravljajo (tudi) naloge vodje predstavništva oziroma naloge predstavništev, ki so opredeljene v 18. in 19. členu ZZZ-1, ne pa tudi tisti prostori rezidence, ki niso povezani z delovanjem predstavništva oziroma ki se uporabljajo izključno kot bivališče vodje predstavništva in njegove družine (tako imenovani zasebni del rezidence). Ker toženka nobene druge zakonske podlage za pregled zasebnega dela rezidence, ki ga je treba šteti za stanovanje v smislu 36. člena URS, ni navedla in ker tožnik s pregledom rezidence ni soglašal, sta bili tožniku s pregledom zasebnega dela rezidence kršeni pravica do zasebnosti in pravica do nedotakljivosti stanovanja. Protipravnost ravnanja toženke je zato glede pregleda tega dela rezidence podana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka v roku 15 dni plača 76.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2009 dalje do plačila in pravdne stroške (I. točka izreka) ter mu naložilo, naj toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.987,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo pooblastilo za opravo nadzora veleposlaništva v M., dano A. A., zakonito. A. A. je bil namreč v času oprave spornega nadzora že v pokoju, kar pomeni, da mu je status diplomata prenehal, skladno z določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o zunanjih zadevah (v nadaljevanju: ZZZ-1) pa lahko notranji nadzor opravi le diplomat v nazivu veleposlanik ali pooblaščeni minister. A. A. tudi ni imel veljavnega pooblastila za dostop do tajnih podatkov, saj mu je dovoljenje za dostop do tajnih podatkov ugasnilo z upokojitvijo. Oseba, ki nima zakonitega pooblastila in veljavnega dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, pa ne more opraviti zakonitega nadzora nad veleposlaništvom. Stališče sodišča, da je rezidenca vključena v pojem predstavništva ter da je zato protipravnost toženke, v imenu katere je nastopal A. ob izvajanju nadzora rezidence, izključena, je pravno zmotno. Določbe Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (v nadaljevanju: Dunajska konvencija), na katere se je v tej zvezi sklicevalo sodišče, namreč veljajo le v razmerju do sprejemne države, ne posegajo pa v urejanje tistih vprašanj, ki se nanašajo na notranjo ureditev države, ki ima odprto predstavništvo v tujini. Prav tako zgrešeno je stališče, da naj bi bila protipravnost toženke izključena, ker naj ne bi bila rezidenca tožnika fizično razdeljena. Toženka namreč ni izkazala ustrezne pravne podlage, s katero bi lahko sodišče določene stanovanjske prostore določilo kot „uradne“ ali celo „javne“ ali kot poslovne prostore. Tudi iz najemne pogodbe z dne 20. 11. 2007, sklenjene med J. in Veleposlaništvom RS v M., izhaja, da bo najemnik sporno nepremičnino uporabljal le za bivališče, in ne za poslovne prostore. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so bili vsi prostori rezidence namenjeni bivanju družine oziroma da noben prostor ni bil namenjen izključno „uradnim“ ali „protokolarnim“ dejavnostim. Zmotna pa je ugotovitev sodišča, da je tožnik za opravljanje protokolarnih sprejemov poleg jedilnice in dnevne sobe uporabljal tudi klet, kuhinjo, del hodnikov in zunanji prostor. Za takšno ugotovitev sodišče ni imelo nobene dejanske podlage. Iz slik, ki so sestavni del poročila o nadzoru v veleposlaništvu RS v M., izhaja, da je A. A. pregledoval prostore, ki nedvomno ne predstavljajo prostorov za izvajanje diplomatskih funkcij. Zaključki sodišča, da ravnanja nadzornika A. ni mogoče šteti za protipravnega, ker rezidenca ni bila fizično razdeljena, se tako izkažejo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Neutemeljen je nadalje zaključek sodišča, da tožnik ni posebej nasprotoval pregledu zasebnih prostorov, temveč je prostore prostovoljno pokazal inšpektorju. Tožnik je že v tožbi jasno navedel, da je pregledu rezidence nasprotoval, nadzorniku pa seveda ni fizično preprečeval vstopa in pregleda rezidence. Da je tožnik dejansko nasprotoval nadzoru celotne rezidence, je sodišče celo štelo za dokazano, zaradi česar je nerazumljiv in protispisen zaključek sodišča, da bi lahko soglasje k opravi nadzora rezidence izključilo protipravno ravnanje nadzornika A. V zvezi s pregledom zasebnega dela rezidence je sodišče tudi zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, ker je obstajal javni interes za poseg v zasebnost tožnika, ki naj bi izhajal iz pravice državljanov do pravne države. S tem zaključkom pa se ni moč strinjati, saj namen nadzora predstavništva ni bil v ugotavljanju, ali so bila javna sredstva trošena v skladu z obstoječo zakonodajo, temveč je bil pregled rezidence opravljen na podlagi Navodil o nadzoru v diplomatskih predstavništvih in konzulatih Republike Slovenije (v nadaljevanju: Navodila), v katerih je določeno, da se pregled rezidence opravi z namenom ocene ustrezne funkcionalnosti za izvajanje diplomatskih aktivnosti, kar je sodišče tudi navedlo v predhodni obrazložitvi. Ker iz Navodil jasno izhaja, s kakšnim namenom je mogoče pregledati rezidenco, je nadzornik ni mogel pregledati z drugim namenom. Če jo je pregledal z drugim namenom, kot ugotavlja sodišče, pa je ta nadzor že sam po sebi nezakonit. Sodišče je pri presoji primernosti izvedenega ogleda v nasprotju z izpovedbo priče Ž. zaključilo, da nadzornik ni opravil pregleda na neprimeren način, da ni brskal po omarah in te omare in prostore slikal. Priča Ž. sicer ni znala izpovedati glede tega, ali je nadzornik A. slikal notranjost omar, je pa prepričljivo izpovedala, da je slikal vse prostore v rezidenci in pogledal tudi spalnico, otroške sobe in sanitarije. Ne držijo nadalje navedbe sodišča, da naj bi bil tožnik seznanjen s poročilom o nadzoru takoj po zaključku nadzora, kar naj bi izhajalo iz depeše tožnika z dne 13. 12. 2009. Poročilo je bilo sestavljeno šele 5. 3. 2009, zaradi česar se tožnik pred tem datumom z njim ni mogel seznaniti. Osnutek poročila, ki je bil dan tožniku na vpogled 13. 2. 2009, pa ni vseboval trditev in ugotovitev, ki izhajajo iz poročila z dne 5. 3. 2009, prav tako tožnik ni bil seznanjen s fotografijami, ki jih je naredil nadzornik A. Toženka je zaradi pripomb tožnika poročilo o inšpekciji naknadno popravila. Tožnik je kot dokaz predlagal predložitev osnutka poročila z dne 13. 2. 2009, ki pa ga toženka, pri kateri se osnutek nahaja, ni predložila, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati kot dokazane navedbe tožnika v zvezi z opravljenim nadzorom ter upoštevati očitke glede naknadnega prikrojevanja poročila, ki tako nima dokazne vrednosti, kot mu jo daje sodišče. Toženka z opravljenim nadzorom ni posegla samo v pravico tožnika do zasebnosti, temveč tudi v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, pri čemer o sorazmernosti posega v to pravico ni moč govoriti, saj lahko po petem odstavku 36. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) le zakon določa, kdaj je mogoče vstopiti v stanovanje brez odločbe sodišča. Varstvo te pravice izhaja tudi iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Glede na ugotovite sodišča toženka s pregledom ni zasledovala dovoljenega cilja, ki izhaja iz 7. člena Navodil. Sodišče je nadalje zmotno ocenilo, da dokazni postopek ni izkazal šikaniranja tožnika ob ogledu. Sodišče je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je prezrlo izpovedbo tožnika glede šikaniranja, ki so jo v postopku potrdile tudi priče D., E. in F. Poleg tega ni dokazno ocenilo predlaganih in predloženih listin v zvezi s šikaniranjem niti ni zaslišalo prič D., E. in F. glede vseh zatrjevanih šikaniranj. S tem je tožniku kršilo tudi pravico do izjave. Nekateri od posameznih dogodkov sami po sebi ne omogočajo nujno zaključka o šikaniranju tožnika, vendar pa njihova povezava, količina, časovno sosledje in zgoščenost ter hujše kršitve zakonodaje s strani toženke vodijo do zaključka, da šikaniranje predstavlja vstop v rezidenco, njena preiskava in način izvedbe preiskave. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil sporni izredni nadzor upravičen, kar naj bi bilo ugotovljeno z nadzorom in inventuro v letu 2010. Ob dejstvu, da je izredni nadzor določen z zakonom in drugimi predpisi, je upravičen ob vsakem času, zato je nelogično, da sodišče z naknadnimi ravnanji opravičuje prejšnje nezakonito ravnanje toženke. Sodišče je navedbe, izpovedbe in ostale dokaze ocenjevalo pristransko in dajalo večjo težo navedbam in dokazom tiste strani, ki je pri svojem ravnanju očitno kršila določila EKČP, URS ter zakonskih in podzakonskih predpisov. Navodila, na katera se je sklicevalo sodišče, so sicer tudi nezakonita, zaradi česar bi moralo sodišče odkloniti njihovo uporabo, saj 8. člen ZZZ-1, ki je veljal v času oprave nadzora, ni dajal dovoljenja za vstop v tuje stanovanje. Zakonske dikcije „zagotavljanje ugledu države primerne in v posameznih državah primerljive prostorske pogoje za delovanje predstavništev“ ni mogoče razlagati kot podlage za vstop v tuje stanovanje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da protipravno ravnanje toženke ni podano in da so pritožbene navedbe neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tej pravdi zatrjuje (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da so mu bile z nezakonitim vstopom, preiskavo in fotografiranjem rezidence, v kateri je živel z družino v času, ko je opravljal delo veleposlanika v Š., s strani toženke po upokojenem veleposlaniku A. A. v februarju 2009, kršene osebnostne pravice iz 34., 35. in 36. člena URS. Zaradi kršitve navedenih osebnostnih pravic zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala in trdila, da je bil sporni nadzor oziroma pregled rezidence opravljen v skladu z ZZZ-1 in Navodili ter da tožnik vstopu v rezidenco in njenemu pregledu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da protipravno ravnanje toženke, ki je po upokojenem veleposlaniku A. A. opravila pregled celotne rezidence, ni podano. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik takšno presojo delno utemeljeno izpodbija.

V tej zadevi je bilo eno izmed spornih vprašanj, na katerega je moralo odgovoriti sodišče prve stopnje v sklopu presoje protipravnosti ravnanja toženke, ali predstavlja ZZZ-1 podlago za pregled rezidence vodje predstavništva v tujini. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se 8. člen ZZZ-1, ki ureja notranji nadzor nad delovanjem predstavništev v tujini, nanaša tudi na rezidence. Res je sicer, da v času oprave spornega nadzora veljavni določbi navedenega člena ZZZ-1 rezidenca ni bilo izrecno omenjena, vendar pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju točke (i) 1. člena Dunajske konvencije, po kateri so prostori diplomatskega predstavništva zgradbe ali del zgradb in pripadajoče zemljišče, ki se ne glede na lastništvo uporabljajo za potrebe diplomatskega predstavništva, vključno z rezidenco vodje diplomatskega predstavništva, pravilno štelo, da pojem predstavništvo iz navedene določbe zajema tudi rezidence. Uporaba Dunajske konvencije je v konkretnem primeru v nasprotju s stališčem pritožbe na mestu, ob dejstvu da v določbah ZZZ-1 (veljavnih v času oprave nadzora) ni bilo določeno, kaj pomeni izraz predstavništvo, drugi odstavek 1. člena ZZZ-1 pa (je in še) določa, da se vprašanja, ki jih ne ureja ta zakon, urejajo z drugimi predpisi ter s pravili običajnega mednarodnega prava in pogodbenega mednarodnega prava, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, pri čemer med ta spadajo tudi pravila Dunajske konvencije.

Na naslednje sporno vprašanje, ali je bilo in v kakšnem obsegu je bilo dovoljeno pregledati sporno rezidenco na podlagi ZZZ-1, ob dejstvu da ni bila (strogo) ločena na uradni in zasebni del, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da je bil v konkretnem primeru dopusten celoten pregled rezidence, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz 8. člena ZZZ-1, na podlagi katerega je bil opravljen sporni nadzor, jasno izhaja, da Ministrstvo za zunanje zadeve izvaja notranji nadzor nad delovanjem predstavništev v tujini. To pa pomeni, da se lahko na tej podlagi nadzorujejo le tisti deli rezidence, v katerih se opravljajo (tudi) naloge vodje predstavništva oziroma naloge predstavništev, ki so opredeljene v 18. in 19. členu ZZZ-1, ne pa tudi tisti prostori rezidence, ki niso povezani z delovanjem predstavništva oziroma ki se uporabljajo izključno kot bivališče vodje predstavništva in njegove družine (tako imenovani zasebni del rezidence). Ker toženka nobene druge zakonske podlage za pregled zasebnega dela rezidence, ki ga je treba šteti za stanovanje v smislu 36. člena URS, ni navedla in ker tožnik s pregledom rezidence ni soglašal, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sta bili tožniku s pregledom zasebnega dela rezidence kršeni pravica do zasebnosti in pravica do nedotakljivosti stanovanja.(1) Protipravnost ravnanja toženke je zato glede tega dela rezidence podana. Drugačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo, ali je v konkretnem primeru javni interes opravičeval poseg v zasebnost, ob dejstvu da zakonska podlaga za pregled zasebnega dela rezidence ni obstajala. Tudi skladno z drugim odstavkom 8. člena EKČP, na katerega se je v tej zvezi sklicevalo sodišče prve stopnje, namreč lahko oblast poseže v izvrševanje pravice do zasebnosti zgolj v primeru, kadar je to določeno z zakonom.

Toženka je, kot že navedeno, tudi trdila, da je tožnik privolil v pregled rezidence, zaradi česar naj bi bila izključena morebitna protipravnost ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi depeše tožnika z dne 6. 2. 2009 pravilno ugotovilo, da je tožnik, preden se je začel opravljati sporni nadzor predstavništva, vstopu v rezidenco in njenemu pregledu nasprotoval. Upoštevaje navedeno ni moč šteti, da je bila protipravnost pregleda zasebnega dela rezidence izključena zaradi privolitve tožnika, pa čeprav ta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob samem pregledu rezidence ni posebej nasprotoval pregledu zasebnih prostorov rezidence. Ob dejstvu, da je dal tožnik pred pregledom rezidence jasno vedeti, da z njim v celoti ne soglaša, ni bil dolžan svojega nasprotovanja še enkrat izraziti ob samem pregledu, kot napačno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Strinja pa se pritožbeno sodišče z zaključkom sodišča prve stopnje, da kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom tistega dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se v vsaj določenih prostorih rezidence opravljali tudi protokolarni sprejemi. V tem tako imenovanem uradnem delu rezidence pa ne more priti do kršitve pravice do zasebnosti oziroma do kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja z napovedanim vstopom, njegovim pregledom in fotografiranjem, saj uradni del rezidence ne predstavlja stanovanja v smislu 36. člena URS oziroma prostora, v katerem človek upravičeno pričakuje, da bo sam (merilo »razumno pričakovane zasebnosti«).(2) Dejstvo, da noben prostor ni bil namenjen izključno protokolarnim sprejemom, pri tem ni odločilno, saj četudi so tožnik in njegova družina uradni del rezidence uporabljali tudi v zasebne namene, to na spremeni narave tega dela rezidence. Prav tako ni bistveno, kaj je bilo dogovorjeno z najemno pogodbo, sklenjeno med najemodajalcem in toženko oziroma Veleposlaništvom RS v M. kot najemnikom, glede namena uporabe sporne rezidence. Če se je rezidenca uporabljala za druge namene, kot je bilo določeno z najemno pogodbo, to (zgolj) pomeni kršitev najemne pogodbe, kar pa bi lahko uveljavljal le najemodajalec, ne pa tudi tožnik, ki ni bil stranka najemne pogodbe. Delno utemeljeno pa tožnik v tej zvezi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, v katerih prostorih so se izvajale protokolarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izpovedbe tožnika in njegove bivše žene zaključilo, da so se vsi prostori, razen spalnic in sanitarij, uporabljali za opravljanje protokolarnih sprejemov. Navedeno pa iz izpovedbe tožnika in njegove bivše žene ne izhaja, saj sta slednja izpovedala, da sta se v protokolarne namene uporabljali jedilnica in dnevna soba, tožnik pa je tudi izpovedal, da se je v te namene uporabljal tudi zunanji prostor. Zaradi navedenega je v tem delu podan dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene.

Tožnik v pritožbi tudi opozarja, da je bilo pooblastilo, dano A. A. za opravo spornega notranjega nadzora, nezakonito, ker je bil slednji, ko je bil nadzor izveden, že v pokoju, zaradi česar ni imel več statusa diplomata, kar naj bi bilo v nasprotju z ZZZ-1 ter da A. A. ni imel veljavnega pooblastila za dostop do tajnih podatkov, zaradi česar naj bi bil sporni nadzor v celoti nezakonit. Tožnik po presoji pritožbenega sodišča z navedenimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj so zatrjevane okoliščine v zvezi s neveljavnostjo pooblastil A. A. nerelevantne za odločitev v tej pravdi. Ali je bil nadzor uradnega dela rezidence opravljen na zakonit način (torej v skladu z ZZZ-1), pri odločanju o upravičenosti tožnika do odškodnine zaradi kršitve pravice do zasebnosti ni odločilno, saj s pregledom tega dela, kot je bilo že pojasnjeno, ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Pregled zasebnega dela rezidence pa je bil nezakonit in predstavlja kršitev tožnikove pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja že iz razloga, ker ZZZ-1, na katerega se je sklicevala toženka, ne predvideva pregleda prostorov zasebnega dela rezidence. Zgolj zaradi teh dveh zatrjevanih nepravilnosti pa tožniku tudi ni mogla biti kršena nobenega druga osebnostna pravica iz 34. in 35. člena URS.

V zvezi s kršitvijo drugih osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o nedokazanosti, da bi bile te tožniku kršene pri opravljanju nadzora predstavništva in rezidence. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da varnost tožnika ob ogledu rezidence in predstavništva ni bila ogrožena, da ni bilo prizadeto njegovo osebno dostojanstvo in telesna celovitost ter da je bil nadzor opravljen tako, da ni bila prizadeta niti njegova duševna integriteta. Tožnik v pritožbi sicer vztraja, da nadzornik A. A. pregleda ni opravil na primeren način, saj naj bi brskal po omarah v zasebnih prostorih (spalnicah in sanitarijah) in jih fotografiral, čemur pa ni moč pritrditi.(3) Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik trditev o tem, da je pregled potekal na zelo neprijeten način, ni dokazal. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Ne drži tako pritožbena navedba, da je priča Ž., na izpovedbo katere se je oprlo sodišče prve stopnje, izpovedala, da je A. A. brskal po omarah v zasebnih prostorih in fotografiral njihovo vsebino, saj navedeno iz njene izpovedbe ne izhaja. Slednja je v zvezi s pregledom zasebnih prostorov povedala, da je A. A. šel pogledat tudi spalnico, otroške sobe in sanitarije, ni pa vedela povedati ničesar o tem, ali je pregledal in fotografiral notranjost omar v teh prostorih. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na poročilo o opravljenem nadzoru z dne 5. 3. 2009, ker naj bi bilo naknadno popravljeno(4) ter da bi moralo šteti za dokazane navedbe tožnika o tem, kako je bil opravljen sporni nadzor, saj toženka ni predložila osnutka poročila o nadzoru z dne 13. 2. 2009, čeprav je tožnik kot dokaz predlagal, da se predloži navedena listina, ki se nahaja pri toženki. Navedbe, ki jih je tožnik želel dokazati z osnutkom poročila o nadzoru, ki ga toženka ni predložila, bi bilo moč šteti za dokazane le, če bi sodišče prve stopnje v skladu z 227. členom ZPP izdalo sklep o predložitvi te listine, toženka pa takemu sklepu ne bi ugodila, vendar pa v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje sklepa o predložitvi listine ni izdalo. Ker tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je s tem ravnalo nezakonito, s pritožbenimi navedbami o opustitvi edicijske dolžnosti toženke ne more uspeti. Ker je tožnik neverodostojnost poročila o opravljenem nadzoru z dne 5. 3. 2009, kot izhaja iz pritožbe, dokazoval prav z osnutkom poročila z dne 9. 2. 2009, ki pa ni bil predložen, tudi ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da predstavlja poročilo neverodostojen dokaz. V tej zvezi velja še dodati, da to, ali je tožnik neposredno po opravljenem nadzoru prejel osnutek poročila, kot zatrjuje v pritožbi, ali samo poročilo, kar naj bi ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bistveno za odločitev v tej pravdi. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil tožnik neposredno po nadzoru seznanjen z okvirnim poročilom, torej z osnutkom.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano njegovo šikaniranje s strani nadzornika A. A. ob ogledu oziroma pregledu rezidence. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil ogled rezidence opravljen na način, ki je tožnika in njegovo družino najmanj obremenjeval, da je trajal le kratek čas, da je pogovor nekdanjega veleposlanika A. A. s tožnikovo bivšo ženo potekal le glede opravljanja njenih diplomatskih obveznosti in da je bilo neposredno po nadzoru izdelano poročilo oziroma osnutek poročila o nadzoru, ki je bilo tožniku predstavljeno. Ker že te ugotovitve zadoščajo za sklep, da ob pregledu rezidence ni šlo za šikaniranje tožnika, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati prav do vseh listin oziroma dokazov tožnika, ki naj bi dokazovali, da je šlo za šikaniranje. Zatrjevana kršitev pravice do izjave zato v tej zvezi ni podana.

Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da sporni nadzor rezidence, opravljen s strani toženke po nekdanjemu veleposlaniku A. A. v celoti ni bil protipraven, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.(5) Zato in ker se je pojavil tudi dvom v pravilnost dokazane ocene glede tega, v katerih prostorih rezidence so se izvajali protokolarni sprejemi oziroma kateri prostori rezidence so bili izključno zasebni, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej še enkrat ugotavljati, kateri del rezidence se je uporabljal izključno v zasebne namene oziroma v katerih prostorih so se opravljali tudi protokolarni sprejemi. Nato bo moralo ugotavljati, ali in v kašnem obsegu je tožniku nastala škoda zaradi pregleda zasebnega dela rezidence.(6) Ob dejstvu, da iz trditev tožnika izhaja, da mu je zatrjevana škoda nastala v zvezi s pregledom celotne rezidence, protipraven pa je bil (zgolj) pregled zasebnega dela rezidence, bo treba tudi razmejiti med negativnimi posledicami, ki so tožniku nastale zaradi pregleda zasebnega dela rezidence oziroma s tem povezano kršitvijo pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, in tistimi, ki jih ni moč pripisati pregledu zasebnih prostorov rezidence.

Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Skladno s petim odstavkom 36. člena URS je poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja mogoč brez odločbe sodišča zgolj v izjemnih primerih, ki jih določa zakon.

(2) Primerjaj Komentar Ustave Republike Slovenije (uredil Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010) k 36. členu pod naslovom Nedotakljivost stanovanja (avtor komentarja tega člena Boštjan M. Zupančič), str. 387-388, ter odločbo Ustavnega sodišča Up-430/00 z dne 3. 4. 2003. (3) Če bi bil pregled dejansko opravljen na neprimeren, neprijeten način, bi lahko prišlo do kršitve še katere od osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena URS.

(4) Iz poročila ne izhaja, da je nadzorni inšpektor A. A. fotografiral vsebino omar z osebnimi predmeti tožnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

(5) Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da že protipravnost ravnanja toženke ni podana, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo.

(6) Med drugim bo moralo ugotavljati stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja.