Jedro

Dolžniki so po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretno navedli, kdo se je dogovarjal z upnikom o podaljšanju roka za poplačilo kredita in kakšna je bila vsebina tega dogovora. Kljub temu, da iz besedila izvršljivih notarskih zapisov izhaja, da so spremembe možne le v pisni obliki, in klub zanikanju upnika, da je bil sklenjen takšen dogovor, ni mogoče vnaprej izključiti možnosti,da bi se z zaslišanjem strank lahko izkazale ugovorne navedbe dolžnikov kot resnične, kar pa bi lahko vplivalo na odločitev o njihovem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi (prva točka izreka), dolžnikom naložilo, da morajo upniku v roku 8 dni plačati 996,72 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (druga točka izreka), ter odločilo, da dolžniki sami trpijo stroške ugovornega postopka (tretja točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujejo dolžniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navajajo, da so že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedli, da sta se prvi in drugi dolžnik z upnikom dogovarjala o podaljšanju roka za vrnitev glavnice kredita ter da je z upnikom prišlo do dogovora, da se zapadlost dolga podaljša za štiri leta do 5. 5. 2016. Vendar je sodišče prve stopnje menilo, da gre zgolj za pavšalne, nedokazane navedbe, ki jih ne bi nadomestil niti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, saj je upnik takšen dogovor zanikal. Dejstvo pa je, da bi se sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza lahko prepričalo o obstoju zatrjevanega dogovora in bi zato bilo ta dokaz potrebno izvesti. V ugovoru zoper sklep o izvršbi so tudi zatrjevali, da trenutni dolg znaša le še 161.000,00 EUR in ne 240.247,13 EUR, kot to zatrjuje upnik. Upnik niti ob vložitvi predloga za izvršbo niti kasneje ni predložil izračuna o stanju njihovega dolga, tako da sodišče prve stopnje tudi tega ne more preveriti. Odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep o izvršbi za znesek 240.247,13 EUR samo na podlagi zatrjevanja upnika, ne da bi preverilo, ali zahtevana terjatev dejansko odraža stanje dolga, je zato nezakonita. Ker so dolg dalj časa odplačevali, banka pa vodi evidenco prejetih plačil posameznih obrokov, bi zato bilo prav, da izračun stanja tudi predloži. Pritožba je utemeljena.

V tej izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi 0052 In 504/2012 z dne 11. 9. 2012 na podlagi izvršljivih notarskih zapisov SV 1171/01, SV 875/04, SV 877/10, SV 58/09 in SV 879/2010, ki so postali izvršljivi 5. 5. 2012. Upnik je notarske zapise tudi priložil predlogu za izvršbo skupaj z Izpiskom iz poslovnih knjig na dan 16. 8. 2012 po pogodbi št. ... in pogodbi št. ... (priloge A 2-7).

Dolžniki so zoper sklep o izvršbi vložili pravočasen ugovor, v katerem so navajali, (-) da upnik v predlogu za izvršbo ni navedel pravilnih naslovov za prvega, drugega in četrtega dolžnika, (-) da je prva dolžnica obroke po kreditnih pogodbah plačevala dokaj redno, dokler ni zašla v finančne težave, in da po njenih izračunih znaša dolg le še 161.000,00 EUR, ne pa 240.247,13 EUR, kot zatrjuje upnik ter (-) da sta se prvi in drugi dolžnik z upnikom dogovarjala o podaljšanju roka za vrnitev glavnice kredita in se z upnikom tudi dogovorila, da se zapadlost kredita podaljša še za štiri leta, in sicer do 5. 5. 2016. Zato je upnik vložil predlog za izvršbo pred dejansko zapadlostjo njegove terjatve.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovornimi navedbami dolžnikov o napačnem navajanju njihovih naslovov pravilno ocenilo, da takšne navedbe ne predstavljajo nobenega izmed ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ. V zvezi z ugovornimi navedbami dolžnikov, da naj bi dolg znašal le še 161.000,00 EUR, pa je pravilno (smiselno) štelo, da so te ugovorne navedbe neobrazložene, ker pomanjkanja substancirane trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s predlaganimi dokazi, to je z zaslišanjem strank, saj ni mogoče izvajati dokazov, na podlagi katerih naj bi se šele ugotavljala dejstva, ki jih dolžniki v ugovoru niti ne konkretizirajo. V zvezi s tem in s pritožbenimi navedbami dolžnikov, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi za znesek 240.247,13 EUR samo na podlagi zatrjevanja upnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so cit. pritožbene navedbe dolžnikov neutemeljene, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da je upnik že ob vložitvi predloga za izvršbo predložil izpisek iz poslovnih knjig o stanju dolga po obeh sklenjenih pogodbah o kreditu, iz katerega je razvidna dinamika plačil in skupni znesek odplačanega dolga ter tudi preostanek dolga (priloge A 2-7).

Toda pritožbeno sodišče misli, da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedbami dolžnikov o dogovoru z upnikom o podaljšanju roka plačila, kar se šteje kot ugovorni razlog po deveti točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki jih je ocenilo kot pavšalne in nedokazane navedbe, preuranjeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank kot nepotreben. Dolžniki so namreč dovolj konkretno navedli, kdo se je dogovarjal z upnikom in kakšna je bila vsebina tega dogovora. Kljub temu da iz besedila izvršljivih notarskih zapisov izhaja, da so spremembe možne le v pisni obliki, in kljub zanikanju upnika, da je bil sklenjen takšen dogovor, ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi se z zaslišanjem strank lahko izkazale ugovorne navedbe dolžnikov kot resnične. To pa bi lahko vplivalo na odločitev o njihovem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako dolžniki v pritožbi utemeljeno smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navajajo, da bi se sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza lahko prepričalo o obstoju zatrjevanega dogovora z upnikom o podaljšanju roka za plačilo obveznosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnikov ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem dolžnikov o dogovoru z upnikom o podaljšanju roka za plačilo obveznosti izvede njihov predlagani dokaz z zaslišanjem strank, nato pa na podlagi ugotovitev tako izvedenega dokaznega postopka ponovno odloči o ugovoru dolžnikov.