Jedro

Za uspešno izpodbijanje dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič bi morala pritožnica s konkretiziranimi in argumentiranimi razlogi zasejati razumen dvom v njeno pravilnost. Tega pritožnica ni dosegla, saj njen očitek ostaja na ravni izraženega nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožniku v 15 dneh povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 26.647,14 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora toženka povrniti tožniku njegove pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik v tem sporu zahteva plačilo dobavljenega lesa na podlagi računov št. 21-300-000282 z dne 15. 10. 2021 in 21-300-00033 z dne 30. 11. 2021. Med strankama ni sporno, da je tožnik les dobavil, sporna je cena. Toženka je ugovarjala, da sta se s tožnikom dogovorila o ceni, ki je navedena v ponudbi iz aprila 2021. Tožnik je nasprotno trdil, da je bila za vsako naročilo lesa posebej ustno dogovorjena takšna cena, kot izhaja iz vtoževanih računov.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj A. A. in B. A. (zaposlenih pri tožniku) in zakonitega zastopnika toženke C. C. ugotovilo, da sta se stranki ustno dogovorili o cenah, kot izhajajo iz vtoževanih računov. Upoštevalo je tudi, da toženka izdanim računom po prejemu ni ugovarjala. Posledično je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7.Toženka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da ni sprejeta v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Temu pritožbenemu očitku višje sodišče ne sledi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, logično konsistentna in ustrezno obrazložena. Oprta je na analizo posameznih izpovedb, njihovo medsebojno skladnost in skladnost z izvedenimi listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo tako razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam posameznih prič, kot tudi razloge, zakaj izpovedba zakonitega zastopnika toženke ni prepričljiva, pri čemer je utemeljeno izpostavilo zaznane nedoslednosti v njegovi izpovedbi, ki jih je ovrednotilo tudi glede na ostale izvedene dokaze. Zato višje sodišče dokazni oceni sodišča prve stopnje sledi in jo sprejema kot pravilno. Pritožbenega očitka, da naj bi bila sprejeta dokazna ocena očitno nelogična ali arbitrarna, toženka ne izkaže. Da bi s takšnim očitkom lahko uspela, bi morala s konkretiziranimi in argumentiranimi razlogi zasejati razumen dvom v njeno pravilnost. Tega pa pritožnica ni dosegla, saj njen očitek ostaja na ravni izraženega nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno.

8.Pritožnica skuša izpovedbo svojega zakonitega zastopnika prikazati za bolj prepričljivo in konsistentno. Ker pri tem prezre vsa tista posamezna neskladja, na katera je utemeljeno opozorilo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Višje sodišče pa kot nepomembno ocenjuje v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da elektronska sporočila, v katerih je toženka posredovala naročila, ne vsebujejo navedbe cen. Odločitev sodišča prve stopnje namreč temelji na ugotovitvi, da je bila cena ustno dogovorjena za vsako posamično naročilo lesa in je taka, kot je razvidna iz vtoževanih računov.

9.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi toženka graja dokazno oceno izpovedbe priče A. A. Razlog, da naj bi bila njegova izpovedba neskladna zato, ker naj bi najprej izjavil, da se je o ceni pogovarjal po telefonu, nato pa osebno, višjega sodišča ne prepriča. Iz vsebine izpovedbe te priče namreč izhaja, da sta se stranki o ceni pogovarjali tako po telefonu kot osebno (l. št. 95 spisa). Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na tisti del izpovedbe, ki se tiče dobave po ponudbi iz aprila 2021 in računu št. 21-300-000260, pa za odločitev niso pomembni, ker navedeni račun ni predmet tožbenega zahtevka. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da se je priča izmikala odgovorom na vprašanja glede navedenega računa. Da so se zastavljena vprašanja nanašala na dejstva, ki niso bistvena za odločitev v tej zadevi, je pravilno prepoznal že razpravljajoči sodnik (prepis zvočnega posnetka na l. št. 96 spisa).

10.Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede dokazne ocene izpovedbe priče B. A., ki naj bi dejstva zaznala le posredno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo upoštevalo kot dokaz o tem, na kakšen način posluje tožnik in kako se dogovarja o cenah, ne pa kot dokaz o konkretnih ustnih dogovorih s toženko. Iz sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče štelo, da je bila priča neposredno navzoča pri pogajanjih med pravdnima strankama ali pri sklepanju njunih ustnih dogovorov o cenah.

11.Toženka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo njene navedbe o tem, da je tožnik na podlagi naročil pripravljal pisne ponudbe in za prvo naročilo izdal ponudbo z dne 21. 4. 2021, nadaljnjih ponudb pa ni bilo. Stališču, da je bila zato med strankama dogovorjena cena, ki je določena v navedeni ponudbi, višje sodišče ne sledi. Do tega stališča se je obrazloženo opredelilo že sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno ugotovilo, da ni podlage za zaključek, da bi cena iz navedene ponudbe veljala tudi za vse kasnejše dobave. Poleg tega si pritožbene navedbe v tem delu medsebojno nasprotujejo, saj toženka trdi, da naj bi tožnik pripravljal pisne ponudbe, hkrati pa ves čas postopka navaja le eno - tisto iz aprila 2021. Na podlagi enkratne pisne ponudbe pa ni mogoče sklepati o obstoju ustaljene poslovne prakse med strankama. Višje sodišče ob pregledu navedene ponudbe tudi ugotavlja, da je bila izdana 21. 4. 2021 in je veljala le do 26. 4. 2021 (list. št. 19 spisa), kar dodatno potrjuje, da ni mogla veljati še za vsa naročila, oddana več mesecev kasneje. Nadalje se navedena ponudba nanaša na 70 m³ lepljenega lesa, kar skupna količina lesa, ki ga je tožnik dejansko dobavil toženki, znatno presega. Po podatkih iz spisa znaša količina dobavljenega lesa 66,488 m³ po računu št. 000260 (ki ni predmet tega spora), 47,565 m³ po računu št. 000282 in 13,141 m³ po računu št. 000333. Tudi upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bila med strankama za celotno obdobje poslovnega sodelovanja dogovorjena cena iz ponudbe z dne 21. 4. 2021.

12.Višje sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno razumelo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 75/97 in posledično dejstvu, da toženka prejetim računom ni ugovarjala, pripisalo moč "naddokaza". Takšen zaključek iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Dejstvo, da toženka računom ni ugovarjala, je namreč le ena izmed ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera, ki jo je sodišče prve stopnje ovrednotilo tako posamično kot v povezavi z izpovedbami vseh zaslišanih in listinskimi dokazi ter jo ustrezno upoštevalo pri oblikovanju celostne dokazne ocene.

13.Neutemeljen je končno pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo ugovor preplačil in predplačil toženke. Sodišče prve stopnje se je s tem ugovorom toženke seznanilo, saj to jasno izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar ga je pravilno prepoznalo kot nebistvenega za odločitev. Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev o zahtevku pravno pomembne. Odsotnost izrecne opredelitve do ugovornih navedb, ki za odločitev niso bistvene, zato ne pomeni kršitve pravice stranke do izjave. Ob tem višje sodišče dodaja, da toženka glede zatrjevanih preplačil (po računu št. 000260, ki ni predmet tega spora) ni uveljavljala pobotanja ali vložila nasprotne tožbe. Tudi zato navedeni ugovor ne bi mogel imeti materialnopravnih posledic za odločitev v tej zadevi in njegova nadaljnja presoja ni potrebna.

14.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zoper zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in mora tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Višje sodišče je stroške odmerilo v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo, po kateri znaša vrednost točke 0,60 EUR. Tožnik je upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (750 točk), pavšalne materialne stroške (15 točk) ter 22% DDV, kar skupno znaša 559,98 EUR. Rok izpolnitve je 15 dni (313. člen ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 435 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.