Jedro

V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala.

Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ (sodišče) ter ga rešiti v ugotovitvenem postopku po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Ker pa tožena stranka ni upoštevala vsega v prejšnjem postopku zbranega dokaznega gradiva, njena dokazna ocena izpovedi prič ni prepričljiva, zato tudi ni prepričljiv njen sklep o dejanskem stanju, da tožnica ozeblin ni dobila v taborišču. Ocena krive izpovedi priče v postopku po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP mora biti prepričljiva, dokaz pa zanesljiv in trden, v nasprotnem primeru bi lahko izvedla kvečjemu postopek po določbah 1. odstavka 257. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 06. 08. 1993.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 10. 09. 1992 odpravilo odločbo Ministrstva za borce in vojaške invalide z dne 14. 01. 1992, s katero je le-to v obnovi postopka po uradni dolžnosti odpravilo odločbo Republiškega komiteja za borce in vojaške invalide SR Slovenije z dne 16. 11. 1981, s katero je tožnici bil priznan status vojaškega vojnega invalida VI. skupine zaradi 60% invalidnosti. V obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da je tožnici bil priznan status vojaškega vojnega invalida zaradi poškodbe hrbtenice in zaradi posledic zmrzlin obeh spodnjih okončin, postopek pa je bil obnovljen le glede okoliščin, ki se nanašajo na poškodbo hrbtenice. Ker zmrzline obeh nog niso bile predmet obnovitvenega postopka, bi bilo treba v ponovnem postopku ugotoviti, ali ima tožnica še status vojaškega vojnega invalida in če ga ima, kolikšen je odstotek invalidnosti in v katero skupino jo je uvrstiti.

V ponovnem odločanju je tožena stranka z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti postopek obnovila še glede posledic zmrzlin obeh spodnjih okončin in odpravila navedeno odločbo z dne 16. 11. 1981 ter odločila, da tožnici ne gre status vojaškega vojnega invalida. V obrazložitvi odločbe opisuje potek postopka in navaja, da je ponovno zaslišala priče o okoliščinah, v katerih naj bi tožnica zadobila zmrznitve nog. Na podlagi novih izjav prič je presodila, da je šlo v letu 1981 za krive izpovedi prič, ker so temeljile na izjavi tožnice in ne iz lastnega videnja. Zato meni, da je izpolnjen obnovitveni razlog krive izpovedi priče po 2. točki 249. člena ZUP tudi glede priznanja invalidnosti tožnici zaradi zmrznitve nog. Morebitnih novih dokazov o tem tožnica ni predložila, overjeno izjavo z dne 10. 06. 1993 pa je priča na zaslišanju preklicala. Na podlagi zbranih dokazov v tem in prejšnjem postopku je tožena stranka zaključila, da ni dokazano, da bi tožnica te poškodbe dobila v okoliščinah iz 4. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, zato ji ne gre status vojaškega vojnega invalida.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je večina njenih sotrpink v taborišču že pomrla, zato novih dokazov, da je zmrznitev nog dobila v taborišču, ne more predložiti. Priče, ki so v letu 1981 govorile v prid tožnici, so svoje izjave pod pritiskom spreminjale. Ne glede na to pa ni prezreti, da je priča na zaslišanju dne 05. 03. 1993 izpovedala, da v baraki ni bila povezana s tožnico, vendar pa glede na takratne pogoje obstaja možnost ozeblin. Sestra tožnice je na zaslišanju dne 05. 03.1993 govorila resnico, dne 27. 12. 1989 pa je bila pod pritiskom. Priča o zmrznitvi tožničinih nog dobro ve in je bila resnična izjava, ki jo je podpisala dne 10. 06. 1993, ko pa je pod pritiskom zakoncev R., pa govori v škodo tožnice. Predlaga, da se vpogleda kazenski spis temeljnega sodišča. Iz pričevanja priče in tožničine izjave se da z gotovostjo zaključiti, da je glede na takratne taboriščne razmere prišlo do zmrznitve tožničinih nog. Zato predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je, kot je že navedeno, izdana na podlagi sodbe tega sodišča z dne 10. 09. 1992, s katero je bila odpravljena prejšnja odločba tožene stranke z dne 14. 01. 1992, ki je temeljila le na obnovi postopka glede poškodbe hrbtenice tožnice, čeprav so v oceni odstotka invalidnosti pristojne zdravniške komisije v prejšnjem postopku zajete tudi obtočne in trofične motnje po zmrzlinah, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je dobila v taborišču. Torej po ugotovitvah navedene sodbe postopek ni bil obnovljen tudi glede zmrzlin obeh spodnjih okončin, čeprav je bila predmet obnovitvenega postopka celotna prejšnja odločba iz leta 1981, zato je tožena stranka sicer pravilno v prvem odstavku izpodbijane odločbe odpravila odločbo iz leta 1981, vendar pa je v drugem odstavku izreka nepravilno ugotovila, da tožnici ne gre status vojaškega vojnega invalida. Zato bi bilo treba ugotoviti, ali ima tožnica še status vojaškega vojnega invalida in če ga ima, kolikšen je odstotek invalidnosti in v katero skupino jo je razvrstiti.

V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju:ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala. V ta namen je o okoliščinah, v katerih naj bi tožnica dobila zmrzline obeh nog, ponovno zaslišala priče, ki so o tem že bile zaslišane v letu 1981, ko je tožnici bil priznan status vojaškega vojnega invalida. Na podlagi novih izjav prič je ugotovila, da je šlo v letu 1981 za krivo izpoved prič, ker so temeljile na izjavi tožnice in ne na dejstvih, ki bi jim bila znana iz lastnega videnja, kar pa ni zadosten dokaz. Izpovedi priče (tožničine sestre), ki je izpovedala (v letu 1981 in 1993), da je videla tožničine ozebline, pa ni verjela, ker je spreminjala izjave glede poškodb hrbtenice (v letih 1981 in 1989 ter 1993). Vendar pri tem ni obrazložila sprejete dokazne ocene, niti ni upoštevala, da so navedene priče leta 1981 in 1993 skladno opisale težke taboriščne razmere (natrpanost barak, grob nadzor in teror nad internirankami, težko delo, bolezni, neprimerno obutev, hudi zimi 1942/1943 in 1943/1944) izpovedale, da so interniranke množično dobivale ozebline, za katere jih niso zdravili in da je zato možno, da je tudi tožnica dobila ozebline nog. Nesporno je namreč, da je tožnica bila odpeljana v koncentracijsko taborišče Auschwitz že v začetku avgusta 1942 in bila v jeseni 1943 premeščena v taborišče Ilsenburg, od koder se je vrnila domov 15. januarja 1944 ter da je pristojna zdravniška komisija ugotovila obtočne in trofične motnje po zmrzlinah. Tožena stranka tudi ni obrazložila, kateri izpovedi prič verjame in zakaj ter zakaj enake izpovedi prič v letih 1981 in 1993 različno vrednoti. Priča je glede ozeblin enako izpovedala v letu 1981 in 1993 ter njena različna izpoved glede poškodbe tožničine hrbtenice in dejstvo, da je tožničina sestra, še ni dokaz, da je neresnična tudi njena izpoved o tožničinih ozeblinah. Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ (sodišče) ter ga rešiti v ugotovitvenem postopku po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Ker pa tožena stranka ni upoštevala vsega v prejšnjem postopku zbranega dokaznega gradiva, njena dokazna ocena izpovedi prič ni prepričljiva, zato tudi ni prepričljiv njen sklep o dejanskem stanju, da tožnica ozeblin ni dobila v taborišču. Ocena krive izpovedi priče v postopku po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP mora biti prepričljiva, dokaz pa zanesljiv in trden, v nasprotnem primeru bi lahko izvedla kvečjemu postopek po določbah 1. odstavka 257. člena ZUP.

Iz poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožnici dana možnost udeležbe v postopku pri zaslišanju prič (143. člen ZUP) ter ji s tem omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njenih pravic in pravnih koristi. To je še zlasti potrebno v obnovi postopka po uradni dolžnosti, ko dokazno breme v celoti nosi organ, ki je uvedel ta postopek in stranka ni dolžna predlagati dokazov, da ne obstajajo obnovitveni razlogi. Tožena stranka tudi ni obrazložila uporabljenih materialno pravnih predpisov, saj citira samo člen zakona (209. člen ZUP).

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti, dati tožnici možnost udeležbe v postopku in o zadevi ponovno odločiti v skladu s pravnim mnenjem in pripombami glede postopka izraženih v tej sodbi in sodbi naslovnega sodišča z dne 10.9.1992 Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena v tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP, ZTPVI in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba na poseben senat Vrhovnega sodiša Republike Slovenije v Ljubljani v roku 15 dni po prejemu sodbe. Pritožbo je možno vložiti pri tem sodišču, ali jo poslati priporočeno po pošti. Pritožbo je možno podati tudi na zapisnik pri tem sodišču ali pri kateremkoli okrajnem sodišču.