Jedro

Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel. Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega F.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 12401/2019 z dne 19. 4. 2021 obdolženega F.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu je po 44. in 47. členu KZ-1 izreklo še stransko - denarno kazen trideset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar znaša 450,00 EUR. To kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje zoper obdolženega po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj storil enako kaznivo dejanje kot zgoraj ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški za ta del postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu, so se pritožili obdolženčevi zagovorniki. S pritožbo uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nasprotujejo pa še odločbi o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so določene v 371. členu ZKP, ki jim nato v 372. členu ZKP sledijo še kršitve kazenskega zakona. Prvih pritožniki niso opredelili in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo prepoznati. Podobno je s kršitvami kazenskega zakona, s tem, da je bila kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP v pritožbeni obrazložitvi zgolj nakazana z zatrjevanji o obdolženčevem ravnanju, ki da je sledilo izrecnemu dovoljenju Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) za odložitev plačila prispevkov.

5. Glede na ugotovljeno je sodišče druge stopnje v zvezi z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka opravilo zgolj preizkus kršitev iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ki teh ni razkril, medtem ko v zvezi z nakazano kršitvijo kazenskega zakona, zatrjevani razlog za izključitev protipravnosti ne temelji na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak na dejanskem stanju, kot bi po pritožbeni obrazložitvi moralo biti ugotovljeno. Na takšen način nobena kršitev kazenskega zakona ne more biti podana, ker je po vsebini uveljavljan izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je tudi sicer osrednji predmet pritožbene obrazložitve.

6. Po pritožnikih je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje pri oceni objektivne zmožnosti izpolnitve obveznosti ni upoštevalo obsega terjatev, ki jih je imel obdolženi nasproti drugim dolžnikom, dospelostjo terjatev in dejstva, da obdolženi na njihovo izpolnitev ni mogel vplivati. S tem se je znašel v položaju, v katerem je bil prisiljen izbirati med izpolnitvijo obveznosti delavcem in nadaljnjim poslovanjem družbe, pri kateri so bili ti delavci zaposleni ter za svoje delo prejemali ustrezno in redno izplačano plačo. Ugotovitev sodišča prve stopnje o zavestni odločitvi, da delavcem ne bo izpolnil preostalih obveznosti, je zato napačna, in dodatno, ker se je obdolženi dogovoril s FURS, da bo te obveznosti poravnal obročno, sicer mu ne bi "oblokirali" transakcijskega računa. Glede na to, in ker se je obdolženi po izvedbi priče O.V. trudil izpolnjevati obveznosti do dobaviteljev ter da je na drugi strani veliko neplačanih obveznosti zapiral z davkom, ki ga je imel pri FURS v dobrem, pritožniki ocenjujejo, da obdolženemu storitev kaznivega dejanja ni bila dokazana v takšni meri, kot je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Še zlasti, ker niti sodna praksa ni enotna, glede časa, v katerem bi moral posameznik sprožiti stečaj nad lastno gospodarsko družbo.

7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo objektivno zmožnostjo izpolnitve obveznosti iz opisa dejanja kot v zvezi s krivdo, kar vse je bilo po razumljivih razlogih sodbe zanesljivo ugotovljeno.

8. Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo po izpovedbi priče O.V., po prebranih listinah v 15. točki obrazložitve sodbe in nenazadnje tudi po tem, da je gospodarska družba v obravnavanem obdobju poslovala, kar v primeru objektivne nezmožnosti, ki se lahko nanaša na izpolnjevanje vseh obveznosti, ne bi mogla. Obdolženi je bil torej v položaju, ko je lahko ob prejetih sredstvih in ne glede na terjatve, izbiral med obveznostmi, ki bodo izpolnjene in obveznostmi, ki ne bodo izpolnjene. Gre za samo bistvo obdolženčevega zagovora, po katerem je jasno, da je s plačilom določenim obveznostim dal prednost pred drugimi. Prisiljenost, ki jo je obdolženi v zagovoru omenjal, je tako prisiljenost v dajanje prednosti in ne prisiljenost v izbor med obveznostmi, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Dana prednost je bila namreč le posledica predhodnega izbora med obveznostmi, v katerega pa obdolženega niti po zagovoru ni bil prisiljen. Vsaj ne v smislu okoliščin iz 23. člena KZ-1, ki jih v pravilno povzetem zagovoru ni zaznati.

9. Glede na ugotovljeno neprisiljenost izbora med obveznostmi, in ker predmeta ali ravnanja, z izjemo stanj iz drugega odstavka 29. člena KZ-1, brez zavestne odločitve, ni mogoče izbrati, se grajane ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z eventualnim naklepom pri obdolženemu kot krivdno obliko, s katero je bilo kaznivo dejanje storjeno, izkažejo za pravilne. Tudi zaradi ustrezne povezave z ugotovljeno opustitvijo kot izvršitvenim načinom, ki ga obdolženi v zagovoru ni zanikal in ne glede na zatrjevani pobot pri FURS z davčnimi obveznostmi. Najprej zato, ker česa podobnega obdolženi v zagovoru ni navajal in še, če bi zatrjevano držalo, potem delavci ne bi ostali brez plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot so to enotno izpovedovali. Enako velja še za zatrjevanje o obdolženčevem dogovoru pri FURS o obročnem odplačilu prispevkov, ki očitno na konkretno izplačilo prispevkov ni imelo nobenega vpliva, medtem ko je glede odloženega ali naknadnega plačila prispevkov sodišče prve stopnje po izpovedbi priče O.V. ter po primerjavi s priloženimi listinami pravilno ugotovilo, da to ni bilo realno.

10. Končno, ker je del zgornjih zatrjevanj mogoče razumeti kot nasprotovanje ugotovljeni protipravnosti obdolženčevega ravnanja ali kot sklicevanje na dejansko zmoto kot razlog za izključitev krivde po drugem odstavku 30. člena KZ-1, je opozoriti na razumljiv opis kaznivega dejanja iz izreka sodbe, po katerem je protipravnost obdolženčevega ravnanja utemeljena na kršitvi določb Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakona o davčnem postopku. To je pomembno, kajti potem bi v teh predpisih morali biti določeni, bodisi nadomestni načini izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali (upravičeni) razlogi, zaradi katerih navedene obveznosti posameznemu zavezancu ne bi bilo treba izpolniti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani na nadomestni način s pobotom, v obrokih ali naknadno in ker insolventnost kot posledica neizpolnjevanja obveznosti do zavezanca po nobenem od zgornjih predpisov ni upravičeni razlog, zaradi katerega zavezancu prispevkov ne bi bilo treba plačati, je nedvomno, da protipravnost obdolženčevega ravnanja ni bila izključena. Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.

11. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega F.V. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Pritožniki niso obrazložili pritožbe niti v delu, v katerem so nasprotovali odločbi o kazenski sankciji, vendar jo je sodišče druge stopnje preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da drugih ali novih okoliščinah, po katerih bi se izbrani in odmerjeni kazenski sankciji izkazali za čezmerni ter navedene odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih gmotnih razmer in dolžnosti preživljanja, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje ter dejstva, da bo po sodbi izrečena denarna kazen morala biti izvršena.