Jedro

Po stališčih sodne prakse gre za pravno vprašanje pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe. Kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, pa je dejansko vprašanje.

Pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti aktivnejša pri podaji svojih trditev, kot kadar gre za uporabo zakonskega materialnega prava. To pomeni, da se tožena stranka svojega trditvenega bremena ni mogla razbremeniti zgolj s predložitvijo listin, ne da bi hkrati določno in jasno povedala, v kakšni vsebini je bila sklenjena konkretna pogodba, oziroma ne da bi hkrati jasno podala svoje pravno relevatne ugovore in jih ustrezno artikulirala

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo dnevnega nadomestila po zavarovalni pogodbi za nezgodno zavarovanje po polici št. 115360. Toženi stranki je naložilo plačilo 815,85 EUR (191.511,11 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2002 naprej (točka 1. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za razliko do vtoževane višine 209.086,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice za čas od 5.3.2003 do 19.3.2002). Pravdne stroške v višini 280,22 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu, in sicer za znesek 101,74 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za navedeni znesek ter na novo odmerijo stroški postopka na prvi stopnji.

Po pritožbenem mnenju je prvo sodišče za 30 dni tožniku s priznanimi 400,00 ATS na dan priznalo previsoko dnevno nadomestilo. Namesto 12.000,00 ATS bi mu moralo dosoditi največ 10.600,00 ATS (7x po 200,00 ATS ter 23 x 400,00 ATS). Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo klavzule K 117 kot priloge in sestavnega dela zavarovalne pogodbe. Tožena stranka jo je priložila k polici nezgodnega zavarovanja pri odgovoru na tožbo. Ta klavzula določa, da se dnevno nadomestilo izplača za čas od prvega dneva v višini 50 % dogovorjenega dnevnega nadomestila, po poteku sedmih dni pa v višini 100 %.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek za spore majhne vrednosti v 1. odstavku 443. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 do 45/08), ki se uporablja v tem sporu. Prvo sodišče ga je pravilno obravnavalo po posebnih pravilih 30. poglavja ZPP in na posebnosti tega postopka stranki tudi pravilno in popolno opozorilo.

Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da je dnevno nadomestilo, naloženo v plačilo toženi stranki po sklenjeni zavarovalni pogodbi, previsoko. Na podlagi procesnega gradiva in v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je namreč prvo sodišče ugotovilo, da tožena stranka na podlagi sklenjene in nerazdrte zavarovalne pogodbe od tožene stranke vtožuje plačilo dnevnega nadomestila za 30 dni po 400,00 ATS na dan. Med strankama je bilo v dejanskem pogledu sporno le vprašanje, ali je zavarovalna pogodba še veljavna, oz. ali je bila s strani tožene stranke razdrta. Pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi pogodbo razdrla in da torej ta velja, pritožnica ne ugovarja. Na tako ugotovitev je vezano tudi pritožbeno sodišče, ki hkrati v celoti pritrjuje tudi pravno pravilnim razlogom prvega sodišča o veljavnosti zavarovalne pogodbe.

Pritožnica šele v pritožbi prvič trdi, da je priznano dnevno nadomestilo po 400,00 ATS na dan previsoko. Tožbenim trditvam v tej smeri na prvi stopnji ni ugovarjala. Zato je prvo sodišče upravičeno štelo, da je dejansko stanje o višini zahtevka med pravdnima strankama nesporno. Tožbenemu zahtevku je ugodilo v višini 400,00 ATS za vsak posamičen dan, kot to izhaja iz splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje 1979 (priloga B4 – 1. točka 9. člena). Pritožbene trditve, da je bilo dnevno nadomestilo za prvih sedem dni previsoko, češ da sta se stranki dogovorili za izplačilo dnevnega nadomestila po posebnih pogojih za nezgodno zavarovanje K 117 (priloga B2), so nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (1. odstavek 458. člena ZPP in 1. odstavek 337. člena istega zakona). Pritožnica namreč ne opraviči, zakaj na vsebino sklenjene pogodbe ni opozorila že na prvi stopnji. Preko pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava na ta način graja ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je bilo že povedano, ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Pritožbeno naziranje, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, je zmotno. Po stališčih sodne prakse gre za pravno vprašanje pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe. Kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, pa je dejansko vprašanje (primerjaj dr. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2005 do 2009, str. 548 in sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 252/98, III Ips 95/2002). Prav dejansko vprašanje dogovorjene vsebine pogodbe (po splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje ali po posebnih pogojih) pa prvič in prepozno izpostavlja pritožba. Njeno sklicevanje na k odgovoru na tožbo priložene splošne in posebne pogoje zamude pri podajanju trditvene podlage za pritožbeni ugovor ne opravičuje. Pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti aktivnejša pri podaji svojih trditev, kot kadar gre za uporabo zakonskega materialnega prava (primerjaj: sklep in sodba VS RS III Ips 86/2002). To pomeni, da se tožena stranka svojega trditvenega bremena ni mogla razbremeniti zgolj s predložitvijo listin, ne da bi hkrati določno in jasno povedala, v kakšni vsebini je bila sklenjena konkretna pogodba, oziroma ne da bi hkrati jasno podala svoje pravno relevatne ugovore in jih ustrezno artikulirala.

Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava torej ni podan. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je neupošteven. Prvo sodišče je glede na trditveno podlago pravdnih strank pravilno uporabilo materialno pravo o zavarovalni pogodbi (897. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR; uporaba po členu 1060. Obligacijskega zakonika – OZ). Tožbenemu zahtevku je na podlagi 919. člena ZOR glede na neprerekana dejstva o višini zahtevka upravičeno ugodilo upoštevaje Splošne pogoje SPNZ-1997. V postopku tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP v zvezi s 5. odstavkom 458. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.