Jedro

Tožnik v tožbi sicer obsežno ampak posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke, a konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne morejo biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Tudi neuspeh tožnika v postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP. Neuspeh prosilca v postopkih pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-261/22-6 z dne 23. 6. 2023, v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 184/2021 z dne 21. 12. 2021 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 703/2019 z dne 16. 4. 2020 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 880/2016 z dne 20. 6. 2019, zaradi izplačila odškodnine in rente - nesreča pri delu.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik želi s pritožbo na ESČP uveljavljati enake očitke oziroma ugovore glede postopanja oziroma odločitve sodišča prve stopnje, kot jih je že uveljavljal v postopku na prvi in drugi stopnji, o vseh očitkih pa se je izčrpno izreklo že sodišče prve stopnje. O očitkih tožnika v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje se je izreklo pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 703/2019 z dne 16. 4. 2020, ki je poudarilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ni kršilo tožnikovih z Ustavo RS zagotovljenih pravic, niti ni kršilo njegove pravice do poštenega sojenja. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - psihiatra je ugotovilo, da tožnik zaradi psihične bolezni ni pravdno sposoben, zato mu je postavilo skrbnika za poseben primer, to je Center za socialno delo A., ki je odobril ravnanje tožnika, vključno z vložitvijo tožbe. Tožnik je imel vse možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato neutemeljeno uveljavlja domnevno pristranskost sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 184/2021 z dne 21. 12. 2021 pravilno postopalo, ko je tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrglo. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) jasno določa pogoje, ki jih mora predlog vsebovati, tožnik pa ni zadostil osnovnim pogojem iz 367.a člena ZPP. Ustavno sodišče RS je s sklepom Up-261/22-6 z dne 23. 6. 2023 zavrglo ustavno pritožbo, ker niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, navedeno pa še ne pomeni utemeljenega razloga za vložitev pritožbe na ESČP. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je bila ustavna pritožba vložena ustrezno in pravilno, torej, da so ji bila priložena vsa potrebna dokazila o izčrpanju vseh pravnih sredstev. Tožnik tudi ni izkazal, da je zadeva pomembna za njegov položaj, oziroma da je zanj življenjskega pomena. Prav tako ni izkazal, da gre v zadevi za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavno sodišče RS namreč v postopku pritožbe ne presoja materialno pravne ali procesno pravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč, ampak je organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin. Zavrženje ustavne pritožbe zato ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Enako velja za neuspeh v postopkih pred sodišči prve, druge in tretje stopnje. V konkretnem primeru torej niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP, saj je vložitev pritožbe na ESČP nerazumna oziroma tožnik s pritožbo nima možnosti za uspeh.

3.Tožnik vlaga obsežno tožbo, v kateri uveljavlja kršitev pravil postopka, nepravilno in napačno ugotovitev dejanskega stanje, napačno uporabo materialnega prava in kršitev pravic tožnika. Meni, da ima veliko možnosti za uspeh v postopku s pritožbo na ESČP, toženka pa je prejudicirala možnost uspeha v postopku, kar pa pomeni kršenje njegovih pravic. Tožnik je izkoristil vsa pravna sredstva, v okviru iste sodne zadeve od prvostopenjskega sodišča, preko Višjega in Vrhovnega sodišča do Ustavnega sodišča, zato mu preostane le še pritožba na ESČP. Zadeva se nanaša na tožbo z dne 21. 3. 2016, ki jo je vložil zoper nekdanjega delodajalca zaradi kršitve človekovih pravic, mobinga na delovnem mestu, zaradi doživete delovne nesreče in posledično poškodb in škode, ki mu je nastala. Pristojno Višje sodišče je le potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, namesto da bi se poglobilo v zadevo. V zadevi tožnikove tožbe proti bivšemu delodajalcu je prišlo do kršitev pravnega reda Republike Slovenije, do postopkovnih spornosti ter do kršitev njegovih pravic. Tožnik meni, da so mu bile kršene vsaj naslednje pravice: varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave RS), enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), pravica do povračila škode (26. člen Ustave RS), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), pravica do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Jedro spora ostaja pristransko in nepošteno sojenje. V zvezi z navedenim tožnik navede več sodne prakse (U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 86452/2010-72 z dne 19. 6. 2014, I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008), iz katere izhaja, da je nepristranskost sodnikov treba ocenjevati tudi po zunanjem videzu, torej kako jo razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče ravna in odloča nepristransko, ne smejo biti podane niti okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti. Tožnik opozarja tudi na člene 132, 147, 158, 160, 211, 257, 258, 285 in 288, Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki vplivajo na obravnavano zadevo. V nadaljevanju tožbe sodišču očita pristransko, nepošteno in diskriminatorno obravnavanje in sojenje, ki se kaže v tem, da je, čeprav je že ob vložitvi tožbe in prejemu dokazne zdravniške dokumentacije vedelo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, postopek nadaljevalo in mu povzročilo nepotrebne stroške. Sodišče se je postavilo na stran močnejše stranke v postopku, tj. bivšega delodajalca, ki ni bil pripravljen za nikakršen dogovor o odškodnini. Kršilo je tudi njegovo pravico "biti slišan", ker ga v postopku ni zaslišalo. Tudi s strani Vrhovnega sodišča RS ni dobil nobenega odgovora na svoja vprašanja, kar vzbuja sum v poštenost, pravilnost, nepristranskost in objektivnost sojenja tudi na tej stopnji. Upoštevaje, da je tožnikov primer dejansko "sui generis", bi ga sodišče kot takega moralo tudi obravnavati, pa ga ni. Vsled vsemu navedenemu je vložitev pritožbe na ESČP kot taka utemeljena in tudi potrebna. Še toliko bolj, ker ga je sodišče oškodovalo za odškodnino, ki bi mu jo morala povrniti tožena stranka v zvezi z zadevnim mobingom, delovno nesrečo in posledicami le-te. Sodišču predlaga, da mu s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani takoj dodeli odvetnika za zastopanje na ESČP in da izpodbijano odločbo odpravi.

4.Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj prosilec očitno ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe na ESČP v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-261/22-6 z dne 23. 6. 2023 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 184/2021 z dne 21. 12. 2021 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 703/2019 z dne 16. 4. 2020 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 880/2016 z dne 20. 6. 2019.

7.Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8.Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, tudi po presoji sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se glede obravnavane sporne zadeve v celoti strinja z razlogi toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično, prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se prošnji lahko ugodi. Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni zakonski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

9.Pričakovanje tožnika je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Da bi tožnik v prošnji za BPP opredelil razloge in argumente, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh pritožbe na ESČP v skladu s 24. členom ZBPP, oziroma iz katerih bi izhajalo, da zadeva ni očitno nerazumna, tudi po presoji sodišča ni izkazano. Po oceni sodišča je toženka utemeljeno izpostavila, da ni namen ZBPP, da bi se BPP odobrila v tistih zadevah, ki so očitno nerazumne in v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Obenem v nadaljevanju izpodbijane odločbe toženka ugotavlja in natančno pojasnjuje, zakaj ta pogoj pri tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ni izpolnjen in tem razlogom se sodišče pridružuje ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10.Iz izpodbijane odločbe razvidnega dejanskega stanja, ki ni sporno izhaja, da je bil na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 880/2016 z dne 20. 6. 2019 zavrnjen zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka zaradi nezgode pri delu plačati 1.105.875,00 EUR odškodnine. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 703/2019 z dne 16. 4. 2020 tožnikovo pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je predlog za dopustitev revizije zavrglo, saj tožnik ni zadostil niti osnovnim pogojem iz 367.a člena ZPP, ki morajo biti podani za utemeljenost predloga za dopustitev revizije, Ustavno sodišče RS pa je s sklepom Up-261/22-6 z dne 23. 6. 2023 zavrglo ustavno pritožbo, ker pravna sredstva niso bila izčrpana. Tožnik v tožbi sicer obsežno ampak posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke, kot je predhodno podrobneje povzeta, a konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Prosilec za BPP mora namreč razložiti, zakaj meni, da je v svojih pravicah ter v katerih pravicah prizadet. Pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne morejo biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Tudi neuspeh tožnika v postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP, saj po 34. členu ESČP to sodišče lahko sprejme le pritožbo osebe, ki zatrjuje kršitev pravic po ESČP - in to že v postopku pred domačimi sodišči. Neuspeh prosilca v postopkih pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Naloga ESČP namreč ni ocenjevati dejstev, na podlagi katerih je nacionalno sodišče sprejelo eno in ne druge odločitve. ESČP tudi načeloma ne sme ponovno presojati ugotovitev in zaključkov nacionalnih sodišč v zvezi z opredelitvijo dejanskega stanja zadeve, interpretacijo in uporabo nacionalnega prava, dopustnostjo in oceno dokazov v sodnem postopku in "vsebinsko" pravičnostjo izida spora.

11.Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Kumulativno morata biti izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij. Ker je toženka ugotovila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, se v presojo finančnega položaja tožnika ni spuščala. Na pravilnost odločitve tako nimajo vpliva tožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno nezmožnost tožnika za zagotovitev odvetnika. Tožbeni očitki o kršitvi določbe 14. člena Ustave RS pa so posplošeni in po povedanem na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče tako le še dodaja, da iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine v zvezi s tožnikom, kot ta pavšalno namiguje.

12.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

14.Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

15.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu, glede na določbo šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej plačila sodne takse v tem upravnem sporu tožnik oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.