Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo v tej zadevi zahteval od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od novembra 2010 do konec junija 2012 in za december 2012. 2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti avtorsko nadomestilo v višini 39.936,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2016 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek v višini 1.079,72 EUR in toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati zgolj 38.856,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja:

(1) ali je sodišče druge stopnje kršilo strankino pravico do izjave v postopku in razpravno načelo (7. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) oziroma ustavno pravico do sodnega varstva in poštenega sojenja po Evropski konvenciji človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) s tem, ko je zaradi drugačnih materialnopravnih stališč spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in prvič odločilo, da znaša avtorsko nadomestilo za glasbena dela v TV programih za slovenske kabelske operaterje zgolj 0,168 EUR/naročnika, čeprav v spisu ni navedb in listin, ki bi navedeno utemeljevale, niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na katero pravno podlago se je oprlo sodišče oziroma kakšni so razlogi za določitev višine nadomestila;

(2) ali je sodbo sodišča druge stopnje mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP);

(3) ali je sodišče druge stopnje kršilo svojo stvarno pristojnost, ko je določilo primerno tarifo, čeprav za to po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ni pristojno, pač pa je to Svet za avtorsko pravo;

(4) ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo, ko pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo zakonskih kriterijev za določitev primerne tarife (tretji odstavek 156. člena ZASP), pač pa je zapisalo, da razpolaga s širokim poljem proste presoje;

(5) ali je sodišče druge stopnje kršilo določbo 156. člena ZASP in ustavno pravico do ustvarjalnosti (60. člen Ustave), ko je odločilo, da primerno nadomestilo ne more biti višje od 0,198 EUR po naročniškem razmerju kabelskega operaterja ne glede na obseg uporabe avtorskih del, prihodek, ki ga operater z uporabo avtorskih glasbenih del ustvari ter število TV in RA programov, ki jih operater retransmisira;

(6) ali je sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem tožniku nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršilo ustavno pravico do pritožbe;

(7) ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni uporabilo 168. in 81. člena ZASP, materialno pravo zmotno uporabilo.

5. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče izračunalo višino nadomestila/naročnika, zato je ni mogoče preizkusiti. Prav tako pa v spisu ni ne trditev ne listin, ki bi utemeljevale odločitev glede višine. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj je s strani Vrhovnega sodišča sprejeta metoda izračuna nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del očitno napačna.1 Na podlagi 168. člena ZASP namreč lahko sodišče v konkretnem primeru prisodi odškodnino v višini dogovorjenega ali običajnega honorarja, ki odraža ekonomsko vrednost avtorskega dela. O obveznosti uporabe zakonskih kriterijev iz tretjega odstavka 168. člena ZASP in nezakonitosti primerjave s tarifo slovenske kolektivne organizacije, ki varuje različna avtorska dela, pa se je že izreklo Upravno sodišče RS v zadevi I U 944/2017-36, ki je kot stvarno pristojno sodišče odločalo o tarifi. Ker je redno sodišče pavšalno brez zakonskih kriterijev odločilo o tarifi, je s tem kršilo tudi ustavno pravico do ustvarjalnosti. Tožniku niti v tem niti v predhodnih postopkih, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo precedenčna stališča, ni bila dana možnost obravnavanja in izjave o izbrani metodologiji, vhodnih podatkih, uporabljenih pravilih in izvedbi izračuna nadomestila. Glede na to, da je pritožbeno sodišče uporabilo drugo pravno podlago, o kateri stranke in sodišče prve stopnje niso razpravljali, ter ugotovilo drugačno dejansko stanje, bi moralo sodišče druge stopnje tožniku tudi omogočiti, da se o novi pravni podlagi ter novih dejstvih izjavi ter zato tudi razpisati pritožbeno obravnavo. Zaključuje, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja in se ob tem sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 122/2016 in II Ips 143/2014 ter uveljavlja tudi kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

1 Gre za stališča zavzeta v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018.