Jedro

Zavod za gozdove nima statusa oškodovanca (kot tožilca) v primeru, ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, podano za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Objekt kazensko pravnega varstva pri tem kaznivem dejanju je pravni promet, oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oz. nosilec kakšne premoženjske ali osebne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Tovrstne vzročne zveze po konkretnem opisu dejanja ni moč prepoznati.

Ker je gozd naravno bogastvo, za čigar ohranjanje skrbi država, iz določb ZG pa ne izhaja, da je zavod (sicer pravna oseba s statusom javnega zavoda), enako tudi ne iz določb kakšnega drugega zakona, da bi zavod imel pooblastilo v interesu države, v kazenskem postopku sodelovati v svojstvu oškodovanca kot tožilca, saj to v interesu države lahko opravlja samo državni tožilec. Ugotovitev, da zavod ni oškodovanec, privede do ugotovitve, da tudi ni upravičen tožilec v primeru, ko je državni tožilec zavrgel ovadbo, zato gre za okoliščino, ki izključuje kazenski pregon in pomeni podlago za izrek zavrnilne sodbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a , da je ponaredil listino z namenom, da bi jo uporabil kot pravo in jo je tudi uporabil kot pravo s tem, da je v obdobju od jeseni 2009 do 1. 4. 2010 na svoji parceli št. 173 k.o. x. protipravno in brez pooblastila označeval drevesa za posek na način, kot lahko v skladu z drugim odstavkom 1. člena Pravilnika o izvajanju sečnje, ravnanju s sečnimi ostanki, spravilu in zlaganju gozdnih lesnih sortimentov (Ur. l. RS, št. 55/94 in nasl.) te označuje le pooblaščeni delavec Zavoda za gozdove, in sicer z barvo v prsni višini in z barvo na koreninskem vratu, vse z namenom, da bo te ponarejene listine uporabil kot prave, torej kot označbe Zavoda za gozdove, kar je tudi storil, s tem je protipravno, brez odločbe Zavoda za gozdove dal posekati 40 tako označenih dreves na parc. št. 173 k.o. x.. F. L. je kot nekdanji gozdar, zaposlen pri Zavodu za gozdove, dejanje nedvomno storil zavestno v nasprotju s predpisi, brez predpisane izbire in označitve dreves s strani pooblaščenega delavca Zavoda za gozdove ter brez odločbe Zavoda za gozdove v upravnem postopku, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 251. členu Kazenskega zakonika-1 (KZ-1).

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče na Vrhniki obdolženega F. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega, zaradi kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo je odgovoril oškodovanec kot tožilec, Zavod za gozdove (v nadaljevanju Zavod), ki ga po pooblastilu zastopa B. G. in smiselno predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Ob ugotovitvi, da je bila storjena navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je glede na stanje stvari, ob pravilni uporabi zakona, potrebno izreči drugačno sodbo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo.

5. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je Zavod po zakonitem zastopniku, direktorju J. J., z vložitvijo obtožnega predloga, sam začel kazenski pregon zoper obdolženega F. L., zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. členu KZ-1, po tem, ko je okrožni državni tožilec zavrgel njegovo kazensko ovadbo. Zavod pa po oceni pritožbenega senata v obravnavani zadevi nima statusa oškodovanca, zato ne more nastopati v vlogi oškodovanca kot tožilca. Po določbi 60. člena ZKP lahko v primeru, če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti in ovadbo zavrže, oškodovanec začne kazenski pregon. Vendar pa lahko začne kazenski pregon le tisti, ki ima dejansko tudi lastnost oškodovanca, v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je okrožni državni tožilec ovadbo zavrgel. Pojem oškodovanca je opredeljen v 6. alineji 144. člena ZKP na način, da je oškodovanec tisti, kateremu je kakšna njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.

6. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet, njegov zakonski opis pa ne vsebuje individualno določenega oškodovanca (oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja). Slednje daje podlago za razlago, da je objekt kazensko pravnega varstva pravni promet. Kljub navedenemu lahko tudi zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, drugemu, individualno določeni fizični ali pravni osebi, nastane škoda in je lahko njegova osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, v posledici česar lahko kot oškodovanec prevzame kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne premoženjske oziroma osebne pravice, ki je prekršena ali ogrožena, takšne okoliščine pa morajo biti jasno razvidne iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja.

7. Iz opisa dejanja, ki ga obdolžencu očita obtožba in ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek sodbe, izhaja, da je obdolženec na svojih gozdni parceli ponaredil predpisano označbo za možen posek drevja in je tako ponarejene označbe tudi uporabil, saj so bila drevesa potem posekana in odpeljana. V opisu je naveden predpis, ki pooblašča Zavod za označevanje drevja za možen posek in določa način označbe. Navedene so tudi okoliščine za dopustno izkoriščanje gozdov, to je predhodna izbira in označitev drevja po pooblaščenem delavcu Zavoda in izdaja upravne odločbe Zavoda. Takšen opis dejanja pa ne daje podlage za zaključek, da je bila Zavodu prekršena ali ogrožena kakšna (premoženjska ali osebnostna!) pravica, zaradi česar bi kot oškodovanec bil upravičen do pregona kot oškodovanec kot tožilec. Ne gre sicer spregledati, da je opisano inkriminirano ravnanje obdolženca v vzročni zvezi z zasledovanim in tudi doseženim nezakonitim posekom drevja v gozdu. Gozd pa je v skladu s prvim odstavkom Zakona o gozdovih (ZG) naravno bogastvo, za ohranjanje naravnega bogastva pa na svojem ozemlju skrbi država (prvi odstavek 5. člena Ustave RS), zaradi česar ZG določa posebne pogoje pod katerimi se sme gozd izkoriščati. Prav Zavoda, ki je pravna oseba s statusom javnega zavoda, pa na podlagi 56. člena ZG v vseh gozdovih opravlja javno gozdarsko službo in zagotavlja izvedbo ukrepov za varstvo gozdov. Vendar pa ne ZG ne kakšen drug zakon Zavodu ne daje pooblastila (procesne legitimacije), da v kazenskem postopku v interesu država sodeluje kot oškodovanec kot tožilec. Funkcijo kazenskega pregona v interesu države lahko opravlja samo državni tožilec (primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k členu 60, stran 140, točka 5).

8. Po navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre pregon za obravnavano kaznivo dejanje samo državnemu tožilcu, ki pa je ovadbo zavrgel. Ker torej nihče ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec, so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Glede na to ugotovitev je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo in zato tudi ni presojalo utemeljenosti pritožbe, ki jo je vložila obdolženčeva zagovornica.

9. Navedena sprememba sodbe je terjala tudi spremembo sodbe v stroškovnem delu. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni podana obtožba upravičenega tožilca, je o stroških kazenskega postopka, odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki jo je šteti kot splošno določbo o plačilu stroškov kazenskega postopka, v primerih, ki so navedeni v prvem odstavku 96. člena ZKP, po kateri se, če se kazenski postopek ustavi, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.