Jedro

Glede na datum vročitve izpodbijane odločbe in sicer 29. 5. 2021 je 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2021. Tožba je bila priporočeno na pošto oddana 29. 6. 2021, torej po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da fikcija vročitve v konkretnem primeru ne sme biti uporabna, saj tožnik glede na zdravstveno stanje ni zmožen poskrbeti sam zase in tako na očitani datum, ko naj bi bila vročitev opravljena, ni bil na navedenem naslovu zaradi zdravstvenega stanja. Tožnik je v času vročanja živel na drugem naslovu. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev in tudi ne do predlaganih dokaznih predlogov.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 5. 2021. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije v spisu (vročilnica v prilogi B/1) je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana dokončna odločba vročena s tako imenovano fiktivno vročitvijo. Ker namreč navedene odločbe tožniku ni bilo mogoče vročiti osebno, mu je poštar 14. 5. 2021 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se pisanje nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh. Naslovnik je bil tudi opozorjen na posledice takega vročanja, kot izhajajo iz tretjega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)2. 15-dnevni rok se je iztekel 29. 5. 2021, vendar pa do izteka navedenega roka tožnik ni dvignil pošiljke. Z iztekom roka, torej z 29. 5. 2021 je nastopila fikcija vročitve. Odločilen je namreč iztek 15-dnevnega roka, saj se z iztekom tega roka šteje, da je bila vročitev opravljena (četrti odstavek 87. člena ZUP).

7. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 v prvem odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

8. Glede na datum vročitve izpodbijane odločbe in sicer 29. 5. 2021 je 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2021. Tožba je bila priporočeno na pošto oddana 29. 6. 2021, torej po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni nastopila fikcije vročitve iz razloga, ker se tožnik ni nahajal na domačem naslovu, temveč je bival drugje, torej pri osebi, ki je skrbela za njega. Ključno je namreč, da je tožena stranka razpolagala zgolj z naslovom, ki ji ga je sporočil tožnik in na ta naslov je bila tudi poslana izpodbijana dokončna odločba. V primeru, da je tožnik živel pri osebi, ki skrbi za njega, torej na drugem naslovu, bi moral o spremembi naslova pravočasno obvestiti toženo stranko. Kot je to določeno v prvem odstavku 96. člena ZUP mora stranka v primeru, če je med postopkom spremenila svoje stalno ali začasno prebivališče oziroma naslov, ki ga je navedla v vlogi, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Tožnik ni ravnal skladno z navedeno določbo, kar pomeni, da je do fikcije vročitve prišlo kot posledica njegove neaktivnosti. To pomeni, da mu po lastni krivdi pisanje ni bilo vročeno na nov naslov, na katerega se sklicuje v pritožbi, temveč mu je bilo posredovano na naslov, ki ga je sporočil toženi stranki v vlogi za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Na navedeni naslov je bila posredovana tudi prvostopenjska odločba z dne 15. 1. 2021. Tudi v pritožbi zoper navedeno odločbo je tožnik navedel isti naslov, torej naslov ..., torej naslov, na katerega je tožena stranka posredovala izpodbijano dokončno odločbo.

10. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika in do predlaganih dokaznih predlogov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče sklep o zavrženju izdalo 28. 9. 2021, medtem ko je pripravljalna vloga na sodišče prispela 29. 9. 2021. Sodišče se tako z navedeno vlogo niti ni moglo seznaniti. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tudi v navedeni pripravljalni vlogi navaja razloge, zaradi katerih meni, da fikcija vročitve v konkretnem primeru ne bi smela biti uporabna. Kot je bilo že pojasnjeno, razlogi, ki jih navaja tožnik niso odločilni. Bistveno je namreč, da je bil sam dolžan toženi stranki pravočasno sporočiti spremembo naslova. V tem primeru torej tudi z dokazi, ki jih je v pripravljalni vlogi predlagal tožnik (zaslišanje prič) na rešitev zadeve nimajo nobenega vpliva. Glede sklicevanja na tožnikovo zdravstveno stanje pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, če se je pri tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, lahko pri toženi stranki ponovno uveljavlja priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.